V VIDMU stekel posvet OD ZAKONA DO IDENTITETE PREKO JEZIKA?

Kako lahko zaščitni zakoni prispevajo k ohranjanju in razvijanju jezika in kulture manjšinskih skupnosti, v kolikšni meri se ti zakoni tudi udejanjajo, kako vse to vpliva na gradnjo identitete in kakšno je stanje slovenske, furlanske in nemške narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini oziroma italijanske v Sloveniji? Na taka in podobna vprašanje so odgovarjali predavatelji na posvetu z naslovom »Od zakona do identitete preko jezika«, ki je bil včeraj, ko je bil tudi evropski dan jezikov, na sedežu videmske univerze v palači Antonini v Vidmu v okviru evropskega projekta Lex. Srečanje je organiziralo Kulturno društvo Ivan Trinko, kot eden izmed številnih partnerjev z obeh strani meje, ki sodelujejo pri tem projektu, katerega vodilni partner je Slovenska kulturno-gospodarska zveza. Prvi del posveta, ki ga je povezoval Roberto Dapit, je bil namenjen predstavitvi posameznih manjšinskih skupnosti. Za to so poskrbeli Marianna Kosič (Slori), Franco Finco (Furlansko filološko društvo) in Roberto Bonifacio (Italijanska unija), ki so skupaj sodelovali že pri projektu Eduka, preko katerega so dijakom višjih šol v Italiji in srednjih šol v Sloveniji posredovali vrsto podatkov o organiziranosti posameznih manjšin in o zakonih ter listinah, ki njihov položaj urejajo, ter predsednik nemškega združenja Kanaltaler Kulturverein Alfredo Sandrini. Spregovorili so o področjih, na katerih so posamezne skupnosti aktivne, o manjšinskih medijih (tako o tiskanih kot o radiu in televiziji) oziroma oddajah v teh jezikih, pa tudi o političnem predstavništvu manjšinskih skupnosti. Glede tega je prišla na dan razlika med Slovenijo in Italijo, saj ima italijanska skupnost v Sloveniji zagotovljeno eno mesto v parlamentu in 10% mest v občinskih svetih na dvojezičnem območju. Poslušalci pa so med drugim tudi izvedeli, kako je pri nas in v Sloveniji z izobraževanjem v manjšinskih jezikih oziroma na katerih šolskih stopnjah se je mogoče naučiti teh jezikov. Tako se na primer zdaj furlanščine lahko učijo otroci in dijaki v vrtcu, osnovni in nižji srednji šoli, kar zadeva višje šole, pa se ponekod ta jezik poskusno uporablja kot učni jezik za določene predmete. Govor je bil tudi o zahtevi po trijezičnem pouku v Kanalski dolini, ki pa doslej še ni bila deležna pozitivnega odgovora. V šoli pa je vsekakor nemščina premalo prisotna, je ocenil Sandrini. Pomen učenja manjšinskih jezikov oziroma izobraževanja v njih pa je bil poudarjen tudi v drugem delu posveta, ki ga je povezovala Jole Namor in je bil namenjen odnosu med zaščitno zakonodajo, jezikom in identiteto. Svoja razmišljanja so podali Matejka Grgič, Maurizio Tremul, Marco Stolfo in Ace Mermolja. Naglašena je bila potreba po tem, da se na narodno mešanem območju vsem omogoči izobraževanje v svojem jeziku, pa tudi učenje ostalih jezikov teritorija. Pri tem pa ne gre spregledati priprave učiteljev, ki je zdaj pogosto pomanjkljiva, kar še zlasti velja za poučevanje nekega jezika kot drugega jezika. Ob ugotavljanju rasti zanimanja za vpisovanje v slovenske šole pa je bilo tudi poudarjeno, da to še ne pomeni, da se na tak način avtomatično veča število uporabnikov kulturnih in drugih storitev, ki jih nudi slovenska skupnost. Raziskovalci in kulturni delavci so ocenili, da je zaščitna zakonodaja očitno potrebna, ker jamči pravico do rabe manjšinskih jezikov na območjih, kjer je v preteklosti prišlo do asimilacijskih procesov, ki so bili v določenih primerih tudi bolj ali manj nasilni. Zakoni pa sami po sebi niso dovolj, če se ne izvajajo dosledno, to pa je pravzaprav problem tako v Italiji kot v Sloveniji in na Hrvaškem. Italijanska skupnost v Istri zato na primer razmišlja o okvirnem zakonu, ki bi združil vse predpise, ki zadevajo manjšinska vprašanja, in bi obenem predvidel tudi načine za preverjanje njegovega izvajanja oziroma sankcije v primeru, da se ugotovijo kršenja. Kar zadeva zaščitni zakon za Slovence, ki je vsekakor potreben nadgradnje oziroma izboljšav, je bila omenjena tudi njegova povsem različna percepcija s strani posameznih delov naše skupnosti. Udeleženci posveta pa so se vsekakor strinjali, da se lahko jezik ohranja in razvija samo, če se ga uporablja na vseh področjih, ne samo v domačih krogih. Posvet je sklenil project manager projekta Lex Livio Semolič, ki je med drugim tudi poudaril potrebo po vse tesnejšem sodelovanju med manjšinami in boljšem medsebojnem poznavanju, da se političnim predstavnikom predstavijo skupne zahteve, saj lahko postane naša dežela model oziroma delavnica sožitja in interkulturnosti ter večjezičnosti. T.G./NM

(Primorski dnevnik, 27. septembra 2013)

V priponki poročilo Project Managerja projekta LEX, Livia Semoliča.