SKGZ: rešitev krize SSG je predvsem politično vprašanje

Slovenska kulturno-gospodarska zveza aktivno sledi kriznemu stanju, v katerem se je znašlo Slovensko stalno gledališče v FJK s sedežem v Trstu. Bistveni elementi za krizo so zahtevni pogoji, ki jih narekuje v Italiji status stalnosti tudi gledališču slovenske manjšine, ki pa ima bistveno manjši krog potencialnih gledalcev, kot ga imajo italijanska. Nadalje je nujno omeniti odmanjkanje izrednih prispevkov, ki so za produkcijo že vrsto let prihajali iz Sklada za Trst. Tu je še nikoli rešeno vprašanje Kulturnega doma v Trstu. Italijanski zakon za gledališča predvideva, da morajo krajevne ustanove dajati stalnim gledališčem na razpolago dvorano. Nenazadnje gre omeniti dolgoletno neizpolnjevanje zakonskih določil glede finančnih prispevkov Občine Trst, Pokrajine Trst in Dežele Furlanije Julijske krajine (šele Illyjeva vlada je prvič prispevala določena sredstva iz lastnih fondov), ki so ustanovni člani SSG in torej njegovi solastniki ter imajo svoje predstavnike v Skupščini SSG. Ob tem je bilo zaznati tudi zmanjšanje pozornosti s strani Slovenije. Stopnjevanje gmotnih težav je dodatno ošibilo pogoje za delo in torej kakovost delovanja SSG s posledičnim upadom abonentov in gledalcev. Posamezne napake v programiranju so stalnica pri vsakem gledališču, drugo so strukturne ovire. Ob sedanji krizi SSG se SKGZ izrecno sklicuje na 18. člen zaščitnega zakona za Slovence štev. 38 iz leta 2001, ki se glasi: “Slovensko stalno gledališče se priznava kot ustanova za gledališko produkcijo pod javno upravo s posebnimi značilnostmi, tudi kar zadeva dotacije v breme države; v veljavi ostanejo splošna določila državne zakonodaje.” Žal niso bila gledališču priznana ne vsa “splošna določila”, še manj pa so bile priznane “posebne značilnosti”. SKGZ torej ugotavlja, da 18. člen zaščitnega zakona ni uresničen. Ob teh dejstvih SKGZ vztraja pri svojem prepričanju, da mora SSG ostati poklicna “ustanova za gledališko produkcijo”. Obenem naglašuje, da gre za slovensko gledališče, ki deluje v Italiji in to v smeri umetniškega podajanja slovenske besede in gledališke govorice kot tudi v vlogi posrednika med umetniškimi in kulturnimi izrazi na križišču romanskega in slovanskega sveta ter v prostoru, ki ga označuje prisotnost manjšin, kot so slovenska v Italiji, italijanska v Sloveniji in na Hrvaškem, furlanska in nemška. Za opravljanje zahtevne naloge in vloge potrebuje SSG primerna gmotna sredstva, umetniški, tehnični in upravni organik ter nenazadnje stalno obnavljanje umetniških potencialov. V tem trenutku teh pogojev ni. Novi upravni svet se je znašel pred težko situacijo, ki je ni mogoče v celoti zvračati na prejšnje upravitelje in predsednika, ki so v že vrsto let nemogočih pogojih delovali z veliko mero požrtvovalnosti, kot tudi ne na odbor, ki je komaj pričel z delom. Ob odgovornostih in težavah odbora je seveda potrebno naglasiti veliko in upravičeno zaskrbljenost vsega gledališkega osebja, ki tvega izgubo finančnih virov in celo delovnega mesta ter izražanja lastnega umetniškega potenciala. Plemenita in kakovostna gledališka govorica potrebuje povsem drugačne pogoje za delo in ustvarjanje. SKGZ potrjuje potrebo po rigoroznem finančnem upravljanju, kar seveda velja za vse ustanove (slovenske in italijanske). Opozarja pa, da je rešitev krize Slovenskega stalnega gledališča predvsem politična in to v smeri, ki jo nakazuje zaščitni zakon in ob spoštovanju zakonskih obveznosti, ki jih imajo tudi krajevne ustanove. V Trstu smo priča hudi krizi celotnega in bogatega gledališkega in opernega “sistema”. SSG pa v tem trenutku najbolj tvega, da preneha biti to, kar je bilo in pomenilo vsa povojna desetletja.