Hvaležnost za žrtvovanje in zaskrbljenost nad sedanjostjo

Moderna Evropska unija temelji (tudi) na boju bazoviških junakov. Ta izjava slovenske ministrice za kulturo Aste Vrečko je le ena izmed mnogih misli, s katerimi bi lahko povzeli nedeljsko osrednjo proslavo v spomin na četverico mladih junakov, ki so 6. septembra 1930 ob zori padli pod streli fašističnih pušk.

Ministrica in predsednik Odbora bazoviški junaki, ki deluje pod okriljem Narodne in študijske knjižnice, Milan Pahor sta med proslavo izpostavila univerzalni pomen žrtvovanja Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša ter Alojza Valenčiča. Osrednji govornici Vilma Purič in Anna di Gianantonio pa sta spomnili na pomen in aktualnost upora ter gojenja spomina na antifašistične borce. Marsikdaj je pod mrkim nebom (ki pa je množici prizanesel z dežjem) bilo slišati tudi želje po koriščenju priložnosti za sožitje in brezmejnost, ki nam jih bo čez le nekaj mesecev nudila naša Evropska prestolnica kulture Gorica-Nova Gorica. Svoje misli o iskanju pravičnosti in pomenu skupnosti je navzočim podal tudi tržaški škof Enrico Trevisi.

Popoldan na gmajni ob spomeniku četverici so obogatile recitacije pisem, ki jih je izza zapahov rimskega zapora Regina Coeli družini poslal Franjo Marušič. V slovenščini in italijanščini sta jih brala Nejc Kravos in Omar Makhloufi. Iz njih je razvidna človeška, zelo človeška plat enega izmed herojev, ki je svojcem poslal navodila, kaj naj naredijo z njegovim radijem in otožna razmišljanja o krivdi, ki jo je čutil zaradi očetove odpustitve iz službe.

Slovesnost se je, kot običajno, začela, ko so na gmajno prispeli pohodniki, ki so ob 10. uri krenili iz Bazovice na spominski pohod. Na gmajni jih je ob 15. uri pričakala množica udeležencev, ki se ni pustila ustrahovati od oblakov. Med drugim so, poleg že omenjenih, spomin na četverico počastili veleposlanik Slovenije v Rimu Matjaž Longar, generalni konzul v Trstu Gregor Šuc, predsednica SKGZ Ksenija Dobrila, predsednica SSO za Videmsko Anna Wedam, senatorka Tatjana Rojc in nekateri slovenski poslanci, deželni svetnik Marko Pisani, župani in svetniki marsikatere občine, predstavniki borčevskih in domoljubnih organizacij, krajevni voditelji nekaterih strank insorodniki bazoviških junakov. Tržaški župan Roberto Dipiazza ter guverner Furlanije – Julijske krajine Massimiliano Fedriga sta se pisno opravičila za odsotnost.

Kot prvi je na oder stopil Milan Pahor, ki je v svojem pozdravu izpostavil, da uživajo bazovska gmajna in njeni heroji vedno večje priznavanje. Bazovico pa je opisal tudi kot izziv v stvarnosti, kjer se marsikatera rana ni še zacelila. »Bazovica je izziv za medsebojno ozaveščanje o skupni slovenski, italijanski in evropski zgodovini, kljub različni in spominski kulturni dediščini.«

Ob spremljavi otožne Žrtvam, ki so jo kot ostale pesmi in skladbe izvajali Godbeno društvo Prosek in združena pevska zbora Bratuž in Hrast, so k spomeniku številne delegacije položile vence. Nastopu ministrice Vrečko in škofa Trevisija (o katerih podrobneje poročamo v sosednjem članku) sta sledili
slavnostni govornici (njuna govora v celoti objavljamo na spletu). Pisateljica in profesorica Vilma Purič je v slovenščini spregovorila o literarni plati zgodovinskih travm primorskega človeka. Spomnila je na zatiranje
slovenščine in etične dileme upora. »In vendar je naš jezik premogel veliko mero navdiha in moči, s katero se je izvil iz odrinjenosti v zgolj zasebno rabo in se odločno vrnil v javni prostor,« je dejala.

Nato se je navezala na aktualnost. »Koliko upora še prenese naša beseda?« Kritizirala je prekomerno hitro in preprosto komunikacijo ter se obregnila ob omejitev svobode izražanja. Izrazila je nestrinjanje z novim
jezikom, ki ga krojijo sodobne politične in finančne oblasti; ta jezik legitimira vojne in spreminja orožarsko industrijo v obrambno. »Če bi bilo odločevalcem res pri srcu skupno dobro, bi denar vlagali v dostojanstveno sprejemanje ponižanih, ki prihajajo iz prizadetih območij sveta in se zbirajo na trgu pred tržaško železniško postajo, predvsem pa bi vlagali v pogajalske mize in v premirja… Izneverili smo se temelju antifašizma, nismo ohranili miru v Evropi, države spreminjamo v orožarne,« je zaključila. »Ko danes razmišljam o uporu, razmišljam o miru,« je dejala in pozvala: ostanimo uporni, zavzemajmo se za mir!

Italijanska govornica je bila goriška zgodovinarka Anna di Gianantonio. Spomnila je na »črno nit« fašističnega in protislovenskega nasilja, ki je ustrahovalo Slovence na Goriškem med fašizmom in tudi po drugi svetovni vojni.

Omenila je »črni terorizem«, ki je v slovenski šoli v tržaški Ulici Caravaggio podtaknil bombo. Poudarila je, da obstaja še vedno antifašistom nenaklonjeno zgodovinopisje, ki se zoperstavlja dejanski spravi. Nenazadnje sta se leta 2021 Unija Istranov in Lega Nazionale zoperstavila priznanju bazoviškega spomenika kot obeležja nacionalnega pomena, češ da so bili štirje heroji proti-italijanski teroristi.

Leta 2025 bosta Gorica in Nova Gorica skupaj Evropska prestolnice kulture, je spomnila Di Gianantonio in jo opisala kot izredno pomembno spravno dejanje. Ključno pa bi bilo, da goriški župan (imensko ga sicer ni omenila) Rodolfo Ziberna ne bi več sprejemal na občini predstavnikov zloglasne Decime Mas ter da bi Gorica končno odvzela častno meščanstvo Benitu Mussoliniju. A Ziberna se je ravno v teh dneh o tem izrazil nikalno.

Po zadnjih Marušičevih pismih in tradicionalnem skupinskem petju primorske himne, Vstajenja Primorske, se je proslava sklenila. Plohe pa so po dolgem čakanju gmajno osvežile, ko je velika večina udeležencev že bila na poti domov. (Primorski dnevnik, 10.9.2024)