Boris Pahor (1913-2022)

Slovo Borisa Pahorja pušča praznino v celotni evropski skupnosti. Pogrešali bomo pokončnost njegovih stališč, ki jih je izražal z umetniško besedo.

Slovenski kulturno-gospodarski zvezi je pri srcu še zlasti zgled, ki ostaja za njim. Vedno je zagovarjal upor proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju. Vključil se je v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Romana Mesto v zalivu in Parnik trobi nji, zbirka Grmada v pristanu in drugi zapisi ostajajo svetli zgledi pričevanja o pomenu angažiranega upora in boju za zavest o slovenski prisotnosti v tržaškem mestnem središču. Boris Pahor je svoje izbire plačal s tragičnim poldrugim letom dolgim zaprtjem v koncentracijskem taborišču. O svoji izkušnji je pripovedoval v Nekropoli, s katero se je uveljavil kot pisatelj svetovnega kova.

Pokončnost in resnicoljubnost je postavljal vedno na prvo mesto in je zato dosledno opozarjal na krivice oblasti. Pogumno je zagovarjal Edvarda Kocbeka in glasno obveščal javnost o napakah oblasti v Sloveniji po osvoboditvi, zaradi česar je bila njegova kritičnost na račun Slovenske kulturno-gospodarske zveze iskreno zaznavna tudi po osamosvojitvi slovenske države. Šlo je pa za opozorila s strani intelektualca in umetnika, kateremu mora družba prisluhniti ob iskanju temeljnih resnic človeške eksistence.

Od njega bomo črpali zgled tudi pri spoštovanju italijanskega naroda oz. sosedov. Posredovanje italijanske književnosti dijakom kot profesor je dokaz, da tragične zgodovinske izkušnje lahko premaga človeštvo le z ljubeznijo in spoštovanjem, kar je dosledno ponazarjal z navajanjem Antigone in njene slavne replike: »Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu.«

Poslovil se je človek, ki je s svojim delom bistveno prispeval k oblikovanju povojne zavesti slovenskega naroda. Iskreni zagovornik slovenske prisotnosti na Primorskem nam bo ostal v zgled kot kritična vest vseh krivic človeštva v dvajestem stoletju, ki se jim je treba upreti.

Svojcem izrekamo občuteno sožalje. Zapustil nas je velik človek.