Gorica, Kulturni dom – 17. oktobra 2015
Predsedniško poročilo
Rudi Pavšič
Slovenska kulturno-gospodarska zveza stopa v svoje sedmo desetletje delovanja v prepričanju, da je bila doslej prehojena pot uspešna, posejana s številnimi dosežki za blaginjo slovenske narodne skupnosti in celotnega prostora, v katerem le-ta živi in deluje.
Sama meja, ob kateri smo živeli in ki je ločevala dva politična sistema, ni bila tako odprta, kot so jo mnogi razglašali, in je negativno vplivala na življenje Slovencev v Italiji. Zgodovinske rane so bile sveže in medetnični odnosi vse prej kot zgledni.
SKGZ je nastala v tem ozračju z jasnim ciljem, da združuje Slovence v videmski pokrajini, na Goriškem in na Tržaškem. SKGZ je ob ustanovitvi imela jasno vizijo, ki je želela narodno, kulturno, gospodarsko in politično ohraniti razvoj in dostojanstvo naših ljudi. To je bil osnovni cilj organizacije. Brez njega bi mi bili danes kvazinarečna posebnost.
Sedaj ni več meje z žicami, policijo in vojsko. Tako Italija kot Slovenija sta članici Evropske skupnosti in evrokluba, Slovenci v Italiji pa ostajamo specifika z življenjem in delom, ki nista vedno preprosta. Priznanje in uresničevanje manjšinskih pravic v pravnem smislu ni zaključeno dejanje, kot ni vsakodnevna praksa medkulturno življenje.
Z veliko manj nasprotij smo še vedno priča neke vrste vzporednemu življenju dveh skupnosti, manjšinske in večinske, ki se prične že pri uporabi in znanju jezika. To enostavno pomeni, da naloga SKGZ ni zaključena. Pot za nami je dolga, potovanje pa ni končano.
Kratek pogled v preteklost se mi je zdel nujen zato, da lahko načrtujemo sedanjost in prihodnost. Trditev, da se moramo prilagajati sedanjosti, potrebuje primerjavo s preteklostjo zato, da sploh vemo, katere so spremembe, ki zahtevajo prilagoditev. Prihodnost pa je le delno odvisna od nas.
Prepričan sem, da se moramo trezno zamisliti nad zdajšnjim stanjem v manjšini in se ponovno odločiti, katero smer izbrati. Ljudje, prostor in čas se spreminjajo, manjšina ni oaza sredi sveta. Iz nedavne predstavitve raziskave Slorija in ZSŠDI izhaja, da je naša šolska populacija, ki bo po anagrafski logiki čez nekaj let prevzela v roke usodo skupnosti, drugačna, kot je bila v času moje mladosti. Le tretjina sedanjih učencev in dijakov govori doma slovensko, ostali se sporazumevajo v dveh ali več jezikih ali izključno v italijanščini. Do tega pojava ne moremo biti pasivni. Bistveno je ohraniti italijansko državno šolo s slovenskim jezikom in ne zdrsniti na raven »talilnega lonca«.
Vprašanje rabe slovenskega jezika postaja ključnega pomena tako doma kot v šoli, v naših organizacijah in v družbeno-političnem življenju. Ne moremo in ne smemo prepustiti, da bo naključje ukazovalo razvoju našega jezika. Pod vprašaj se postavlja namreč rabo jezika, obenem pa je pomembna tudi njegova kakovost. Poiskati moramo vse možnosti, da se širi krog govorcev slovenskega jezika, ki je v novih čezmejnih dinamikah postal jezik praktičnega sporazumevanja. Jezik nas opredeljuje in zanj moramo storiti vse, da ga ohranimo na čim višji kakovostni in dostojanstveni ravni.
Vračam se k šoli, kjer se veča število otrok iz mešanih zakonov. Ohraniti šolo s slovenskim učnim jezikom je vsej prej kot enostavno. Zato se moramo približati slovenski šoli in s skupnim trudom ponuditi kakovostne pošolske dejavnosti na raznih področjih, pri čemer naj bodo v našem organiziranem sistemu deležne posebne podpore tiste ustanove, organizacije in društva, katerih skrb za jezik je kakovostni predznak. Usposobljenost učiteljev in zavzetost družin sta bistvena elementa. Ni isto, če npr. italijanska starša vpišeta otroka v slovenski vrtec, ker je najbližji, ali pa če se sočasno vpišeta v tečaj slovenskega jezika.
Menim, da bi morale odgovorne ustanove poskrbeti, da bi na vseh šolah obmejnega pasu uvedli poučevanje slovenščine oz. italijanščine. To bi pomenilo zgodovinski zasuk, ki bi v nekaj letih zbrisal mnoge dvome, nasprotovanja in nerazumevanja med dvema skupnostma.
Jezik lahko promoviramo na več načinov, tudi s profesionalnim in strokovnim pristopom. V ta namen bi lahko ustanovili Agencijo za promocijo slovenskega jezika, ki bi nudila interesentom raznovrstno pomoč. Če bomo v naši skupnosti sposobni pripraviti tak načrt, bomo lahko rekli, da začenjamo opuščati delitve iz preteklosti. V tem smislu se veselim uspešnega projekta Tržaškega knjižnega središča, ki je izraz obeh duš naše narodne skupnosti in same Slovenije.
Posebno poglavje predstavljajo kultura oziroma naše kulturne ustanove. Ustvariti moramo pogoje za njihovo medsebojno sodelovanje, sinergije in kakovostno rast ter za povezave v okviru širšega primorskega prostora. Tako bodo rasle in uspevale v širšem kontekstu.
Nekatere kulturne sredine kažejo precejšnje potenciale, ki niso še povsem izkoriščeni, čeprav postajamo marsikje boljši. Pri ZSKD so se načrtno odločili, da s Slofestom stopijo na širše prizorišče in se pojavijo sredi tržaškega mestnega središča. S tem so odprli pot naši prisotnosti v Trstu, ki je tudi naša prestolnica in zato vredna posebne pozornosti.
O kulturi bi pa želel dodati še nekaj bistvenega. Skrb zanjo opredeljuje od ustanovitve organizacije naše bistvo. Ohranimo torej dva principa, ki sta nas vodila v desetletjih: skrb za čim bolj kakovostno ljubiteljsko kulturo in skrb za visoko ali poklicno kulturo, ki jo proizvajajo tako specifične ustanove kot posamezniki. Ne bi našteval vseh sprememb in novih pogojev. Je pa za SKGZ pomembno, da ohrani v svoji bližini kulturno-intelektualno jedro in da se ne umakne iz ljubljanskih kulturniških žarišč, ki znajo biti zelo ravnodušna do zamejstev. Pomagati moramo, da se naša kultura uveljavlja tudi na vseslovenskem kulturnem prizorišču. Ob tem bi dejal, da moramo biti še posebno pozorni do celotnega primorskega kulturnega prostora, saj imamo v njem največ šans, da širimo lastne zmogljivosti in iščemo nove uporabnike naše kulturne ponudbe. Ob tem je jasno, da bo status zamejca sam po sebi vedno manj upoštevan in zato bo potrebno iskati tudi alternativne povezave in se soočati z dinamikami sodobnega časa tudi v slovenskem prostoru.
Športniki predstavljajo trdno osnovo naše prisotnosti na teritoriju. V okviru svojih aktivnosti združujejo veliko pozitivnih elementov, ki jih včasih premalo vrednotimo. V še večji meri se moramo potruditi, da bo naš šport ohranil svojo značilnost, to je, da bo ostal, še zlasti jezikovno, del slovenske stvarnosti. Zato cenim skrb, ki jo ZSŠDI namenja prav temu vprašanju in prepričan sem, da bodo našli način, kako uveljaviti slovenski jezik na igriščih, telovadnicah in v medsebojni komunikaciji.
Če že govorimo o športnih objektih, potem mora biti tu prioriteta popolna obnova Stadiona 1. maja. Kot smo dosegli dodatna sredstva za ureditev Trgovskega doma v Gorici in Narodnega doma pri Sv. Ivanu, lahko najdemo primerno rešitev tudi za športni center v samem Trstu.
Letos smo praznovali 70-letnico Primorskega dnevnika, časopisa, brez katerega si težko predstavljam vsakodnevno življenje naše skupnosti. Ob prizadevanjih, da bi dnevnik dobil stalno finančno osnovo, bi morali resno razmisliti o strategiji za manjšinske medije. Dnevnik, radijski in televizijski programi v slovenščini, tiskana tednika in petnajstdnevnik ter štiri založbe predstavljajo prevelik zalogaj (ne samo finančni), ki ga bo v bodoče težko uspešno ohraniti v tem obsegu. Potrebujemo resno razpravo o vprašanju, o dometu in odmevnosti posameznega medija in kaj naj storimo, da bomo v koraku s časom in tehnologijo.
Vsekakor ne moremo mimo vprašanja ozemlja, na katerem živimo. Večkrat imam občutek, da zanj in njegov razvoj nismo storili vsega, kar je bilo v naših močeh. Na predkongresnih srečanjih sem se pogovarjal tudi z vodstvi Slovenskega deželnega gospodarskega združenja in Kmečke zveze. Opozorili so me, da vprašanje teritorija in specifik naših stanovskih organizacij večkrat pogrešajo na pomembnih srečanjih, tako v Ljubljani kot v Rimu. Ugotovitev sogovornikov je na mestu, saj predstavlja ozemlje enega od temeljnih elementov naše prisotnosti. Drugo pa je vprašanje, kako si zamišljamo skrb zanj in za njegov razvoj. Upoštevati moramo izrazite razlike med ozemlji na Tržaškem, Goriškem in v videmski pokrajini. Prav tako ne moremo obiti dejstva, da so določeni predeli in vasi, ki so nekoč bili skoraj izključno slovenski, danes mešani ali pa celo pretežno italijanski. Skratka: v praksi je potrebno upoštevati nova dejstva, med katerimi je tudi to, da se je del Slovencev skupaj z Italijani izselil iz mest, predvsem iz Trsta, na podeželje.
O mladinskem vprašanju ne bi posebej govoril, ker so mladi prisotni na vseh področjih, predvsem pa v športu in v ljubiteljski kulturi, kjer prednjačijo v vseh segmentih. Bistveno se mi zdi na tem mestu omeniti taborniško organizacijo Rodu modrega vala. Zamisliti se moramo sicer nad dejstvom, da potrebujemo v manjšini boljši izobraževalni-kadrovski pristop, ki bi težil k izbiri kvalificiranih kandidatov za vodilna mesta v naši skupnosti. Kakovost mora postati osnovni pogoj naše kadrovske politike, saj se je povsod, kjer smo se držali tega kriterija, izbira obrestovala.
S tem v zvezi postaja vse bolj resen problem določena oddaljenost, ki se ustvarja med mlajšimi generacijami in vodstvi manjšinskih ustanov, ker ne zaznavajo v njej v zadostni meri tistih elementov povezovanja in pomoči, ki jo nova družba potrebuje. Tudi dejstvo, da vse več naših intelektualnih jeder zapušča naš prostor, ker jim nismo v stanju zagotoviti primernih življenskih in profesionalnih pogojev, nas ne sme delati indiferentne. To je vprašanje celotne manjšinske skupnosti in torej tudi SKGZ.
V zadnjem času sem večkrat slišal, kako se veča razdalja med zamejstvom in osrednjo Slovenijo. Vprašanje sem omenil pri kulturi, a ni prisotno le tam. Razdalja ni dobra, ker lahko povzroči dolgotrajne negativne posledice, ki bi ošibile tako slovenski narod zunaj in znotraj meja Republike Slovenije. Zdajšnje krizne dinamike niso zadostno opravičilo, da postajamo v Ljubljani in širši Sloveniji nevidna manjšina. Pojavijo se sicer posamezne »ikone«, kot je na primer Boris Pahor, za njimi pa v širši zavesti zeva praznina, kot da se slovenski narodni prostor zaključi v Sežani ali v Novi Gorici. To me skrbi, ker sem prepričan, da bi morali znotraj slovenskega prostora soustvariti pogoje za večje prepletanje in sodelovanje. Poskusimo torej začeti z gradnjo skupnega primorskega prostora, ki naj postane skupni dom zamejcev in Primorcev v Sloveniji in to ne le na kulturnem področju.
Omenil sem le nekaj odprtih vprašanj v našem organiziranem svetu. Verjamem, da bomo znali najti primerno rešitev za posamezne probleme. Najprej pa se moramo zmeniti, kako nastaviti vodilno strukturo v zamejstvu. Dokler se ne bomo vsi zedinili glede načina izbire njene sestave, mora to funkcijo opravljati skupno zastopstvo, ki naj bo sad dogovorov in primernih kompromisov. Ko si na tem področju zastavljamo visoke cilje (npr. volitve), ne smemo zanemariti tega, kar že obstaja. Če prejmemo vabilo v Rim, je to lahko za nas tudi sporno, a si ne smemo dovoliti, da ostanemo doma.
Zaradi povedanega predlagam, naj predsednik deželne skupščine skliče v teku enega leta Deželno manjšinsko konferenco na temo manjšinske zastopanosti. Konferenca je zakonsko določena in zato ima visok istitucionalni nivo. Ob tem ne gre pozabiti, da na konferenci lahko sodelujejo vse naše organizacije, teh je skoraj 300, vsi slovenski izvoljeni predstavniki, zastopniki šolstva, paritetnega odbora, deželni svetniki, člani deželne vlade in še drugi. Na njej odločimo, kako želimo biti zastopani, katere naj bodo pristojnosti tega telesa, itd. Pri tem delu so nam lahko v oporo nekatere iniciative, ki so bile že izpeljane v to smer, ter naše strokovno-raziskovalne inštitucije s SLORI-jem na prvem mestu.
SKGZ in SSO morata stopiti na pot večjega dialoga in skupnega načrtovanja. Na tej osi smo beležili vzpone in padce, vendar ni alternative sodelovanju. Vodstvu sorodne krovne organizacije predlagam, da se po našem kongresu resno lotimo skupnega sobivanja in dela v manjšinskem prostoru tako, da dorečemo sistem dogovarjanja in reševanja odprtih vprašanj. Če bomo izbrali to pot, bomo lahko ugotavljali, da je pluralnost bogastvo, ki ga je vredno ohraniti. Če pa bodo stališča o raznih temah kronično šibka in nedorečena, bosta krovni s težavo uspešno predstavljali množico včlanjenih organizacij in ustanov. Šibkejši bosta navznoter in navzven, to je preverjeno dejstvo.
Vladno manjšinsko omizje, paritetni odbor, stiki z našimi političnimi predstavniki in upravitelji ter deželna posvetovalna komisija predstavljajo pomembno podlago, na kateri lahko nadaljujemo pot uresničevanja zaščitnih norm. V zadnjem času smo zabeležili nekaj dobrih rezultatov predvsem pri uveljavljanju vidne dvojezičnosti. Posebej bi opozoril na opravljeno delo Pravne posvetovalne delavnice SKGZ, v kateri sodeluje lepa skupina mlajših pravnikov in strokovnjakov, ki se s skupnim delom tako izpopolnjuje na področju uveljavljanja manjšinskih pravic. Prepričan sem, da bo lahko dosegla delavnica še marsikaj dobrega in nam seveda pomagala pri tej bistveni vlogi in nalogi.
Tako z deželno kot z drugimi krajevnimi upravami smo vzpostavili dobre odnose in to je veliko prispevalo k primernejšemu reševanju aktualnih vprašanj. V mislih imam reformo krajevnih uprav, ki je močno zaznamovala manjšinsko stvarnost in ustvarila vrsto dilem, ki so prišle do izraza v različnih odzivih samih občinskih uprav. Od vsega začetka sem mnenja, da naglica ni bila dobra napotnica zakonu, ki pa je bil sprejet. Zato se je treba potruditi, da se ga v vsakodnevnem življenju naših občinskih uprav čim bolje izkoristi.
Deželna uprava pa mora jamčiti tiste zaščitne ravni, ki so zapisane v samem zakonu. Zato ne moremo sprejeti, da v goriški medobčinski enoti ni slovenščine niti v naslovu statuta, in niti, da se na videmskem skoraj sistemsko prezira našo prisotnost. To ne odraža tega, kar je zapisano v zakonu in kar nam je bilo obljubljeno. Nezaslišano in žaljivo pa je, da si videmska pokrajinska uprava dovoli brisati našo prisotnost v Reziji, v Ahtnu, Fojdi, Nemah, Praprotnem in Tavorjani. Na ta način se resno postavlja v dvom dostojanstvo našega jezika in njegovih narečij.
SKGZ podpira voljo po potrebnih reformah: včasih je res potrebna klofuta, da se kaj zgane. To velja tudi za našo skupnost, a kljub temu ostaja temeljita preučitev tega, kako in kaj spremeniti, pogoj za uspeh. Ponavljam, to velja tudi za reforme v sami manjšini.
Na tem mestu ne morem mimo vprašanja nadaljnje slovenske zastopanosti v italijanskem parlamentu, kar je vezano na nov volilni zakon. Občutek imam, da bo odslej olajšana izvolitev Slovenke oz. Slovenca težje zagotovljena. Zavedam se, da bi ukinitev tega nenapisanega pravila sprožila dinamike, ki ne bi bile gotovo v prid naši narodni skupnosti.
Naša skupnost se mora aktivneje vključiti v razpravo o nekaterih aktualnih vprašanjih, kot so metropolitanska občina, oceniti pozitiven učinek čezmejnega povezovanja med Gorico, Novo Gorico in Šempetrom, ki bi ga bilo treba nujno razviti tudi na Tržaškem in Videmskem. Prav tako se moramo bolje opremiti glede perspektiv, ki jih odpira nov čas za staro tržaško pristanišče. To niso postranska vprašanja, saj gre tudi za našo prioriteta, ker na teh osnovah se piše bodočnost naše dežele, njene celovitosti in njene vloge v širšem obmejnem kontekstu. Manjšinska vprašanja se rešujejo tudi na teh nivojih.
V tem poročilu ne morem mimo gospodarskih dinamik v manjšini, predvsem tistih, ki se navezujejo na delovanje članic SKGZ, in sicer Sklada Trinko in Podpornega društva Tržaška matica. Splošna gospodarska in ekonomska kriza ni prizanesla namreč nikomur. Tudi nekatere strateške izbire so bile mogoče prenagljene in niso upoštevale vseh morebitnih tveganj. Kljub vsemu pa moramo storiti vse, kar je v naših močeh, da zagotovimo trdne temelje gospodarskemu in imovinskemu sistemu. To predvsem zaradi tega, ker nam je ta dejavnost v naši zgodovini vedno zagotavljala dodano vrednost, na osnovi katere smo lahko ustanavljali dvojezične šole, pomagali številnim slovenskim organizacijam, ustanovam in časopisom ter omogočili delo številnim mladim in manj mladim.
Prihodnje leto bo v znamenju novih volilnih preizkušenj, v prvi vrsti obnove tržaškega občinskega sveta in izvolitve novega župana. Soglašam z ugotovitvijo, da postaja Trst normalno mesto tudi zato, ker je Roberto Cosolini s svojimi sodelavci znal pravilno nastaviti vprašanje slovenske prisotnosti in njene vloge v Trstu. Pomembno je tudi, da tržaška in ljubljanska občinska uprava že utečeno sodelujeta, kar lahko privede do neslutenih pozitivnih učinkov ne samo praktične, ampak tudi psihološke narave. Pomembno je, da se ti odnosi nadaljujejo in postanejo še tesnejši. Naša narodna skupnost pa mora biti soudeležena pri ustvarjanju deh odnosov.
Želimo si, da bi bili odnosi s strankami, predvsem s tistimi, za katere se opredeljujejo Slovenci, konstruktivni in pošteni. Z vodilno stranko v levosredinskem gibanju nas vežejo številni razlogi soočanja. Skupaj predstavljamo jedro reformističnega razmišljanja. Pomembno pa je, da v iskanju novih skupnih poti imamo vedno primerno naravnan kompas, ki naj bo usmerjen v svet solidarnosti, družbene enakopravnosti in daleč od siren neoliberalizma, ki ponuja poceni recepte za uspeh. Prav tako moramo biti pozorni do vseh tistih levih opcij, ki doživljajo podporo tudi v delu naše skupnosti. Če želijo odigrati vlogo na političnem prizorišču, je njihova odgovornost, da se med sabo povežejo. Ne skrivam, da so bili doslej odnosi s stranko Slovenske skupnosti premalo dialoški. Računam, da bo nova vodilna ekipa slovenske stranke drugače razumela odnos do naše Zveze.
Ves čas smo vzdrževali korektne institucionalne stike tudi s predstavniki desne sredine, čeravno nismo še zasledili pri njih tiste prepričane in dosledne podpore večjezičnemu modelu družbe, ki bi moral predstavljati stalnico vseh političnin opcij tega prostora. Skratka, odprti smo do vseh in z vsemi bomo iskali povezave, če bo to pomenilo iskati rešitev za osnovna manjšinska vprašanja.
Predstavnikom italijanske narodne skupnosti v Istri se želim zahvaliti za bogato in dolgotrajno sodelovanje in prijateljstvo. Ustvarili smo veliko dogodkov, izpeljali kar nekaj evropskih projektov in večkrat nastopili solidarno med nami. Naše delo je preseglo ozke manjšinske okvire in bilo deležno pohval celo od najvišjih državnih institucij. Sedaj, ko smo utrdili te odnose, moramo stopiti na višjo raven in resno razmisliti, katere pobude izpeljati, da bi se končno odpravilo napetosti, ki jih je zgodovina pustila v manjšinskih vrstah, med sosednjima državama in v svetu ezulov. Ta naloga čaka vse nas. Dlje se ji bomo izogibali, več bomo morali čakati na premostitev dogajanj iz preteklosti.
Današnji kongres bo zaključil proces notranje reorganizacije naše Zveze. Povečali smo število delegatov in s tem dali širšemu predstavništvu naših članic možnost, da soodločajo. Individualni člani so dobili z novim Statutom svoje reprezentančno dostojanstvo. Pomembne zveze in druge ustanove bodo aktivneje prisotne v našem delu. Deželni svet, nekakšen parlament, bo določal smernice in sprejemal stališča naše organizacije. Izvršni odbor pa bo v manjši zasedbi postal naša vlada, ki bo operativno in drugače sledila dnevnemu dogajanju in vzdrževala stike z zunanjimi sogovorniki.
Tudi predsednika bomo izvolili neposredno in tako prepustili izbiro delegatom. Vse to smo storili v prepričanju, da moramo še v večji meri postati vezni člen med našimi številnimi članicami. Njim gre velika zahvala, saj s svojo aktivnostjo bogatijo našo prisotnost in jo osmišljajo.
Posebno pozornost želimo, kot doslej, nameniti Slovencem na Videmskem, ki rastejo na kulturnem in šolskem področju, hkrati pa beležijo demografski in družbeno-gospodarski negativni trend. Kakšna bodočnost se jim piše? Na to bomo skušali odgovoriti na javnem posvetu, ki ga pripravljamo z namenom, da poiščemo tiste rešitve, ki bi lahko zaustavile določene negativne pokazatelje. Čezmejno evropsko načrtovanje in bolj prepričana deželna politika do hribovitega področja predstavljata osnovo za večji optimizem. Tudi Slovenija ne more ostati gluha na klice na pomoč, ki prihajajo iz teh krajev.
Spoštovane delegatke, spoštovani delegati!
Nanizal sem nekaj argumentov iz bogate zamejske agende. Prepričan sem, da bo razprava celoviteje obravnavala te in druge tematike, ter da bomo ob zaključku kongresa oblikovali primeren program, ki ga bomo vgradili v naš, SKGZ-jevski satelitski sistem.
Imejmo pred seboj to, kar je bistveno in izbirajmo poti, ki bodo v interesu celotne naše skupnosti! Delujmo povezovalno!