Trst, Narodni dom – 18. maja 2012
Predsedniško poročilo
Rudi Pavšič
Spoštovani gostje, drage delegatke in delegati Slovenske kulturno-gospodarske zveze!
Deželni kongres je priložnost, da ocenimo dogajanje v triletni mandatni dobi in ugotovimo, ali je naša Zveza storila vse, kar je v njeni moči, da bi prispevala k utrjevanju naše skupnosti v tem nelahkem, a obenem razgibanem in po svoje zanimivem zgodovinskem obdobju.
Naš kongres želi biti predvsem priložnost, da razmislimo o sebi v luči časa, ki prihaja z neizbežnimi novostmi. Dogovoriti se moramo o tem, kakšna naj bo vloga Slovenske kulturno-gospodarske zveze spričo bodočih izzivov, kakšni naj bodo njeni načrti ter kako in s kom želimo načrte uresničiti.
SKGZ je od ustanovitve odigrala vodilno vlogo v naši slovenski narodni skupnosti, povezovala se je s širšim okoljem ter z bogato in razvejano notranjo organiziranostjo. SKGZ si je vedno prizadevala za utrjevanje naše narodne zavesti in v vsakodnevnem boju za doseganje in koriščenje že pridobljenih pravic. Postala je sogovornik, tako na institucionalni kot tudi na politični ravni, s stvarnostjo v naši deželi, Italiji, Sloveniji in v Evropi. Vodilno vlogo želimo ohraniti in jo še utrditi in to prav v času, ko tudi v našem prostoru, kot sicer vsepovsod, vladata precejšnja zmeda in negotovost. Za dosego ciljev so potrebne spremembe in mi želimo pričeti pri sebi, da nas ne bodo spremenili drugi.
Naslov današnjega kongresa je: »SKGZ 2020 – Vizija prisotnosti«. Naslov je potrebno napolniti z vsebino, da ne bo visel nad nami kot prazno geslo. Bistvo je v viziji prisotnosti. Naj vam zato že v začetku podam nekaj ugotovitev, ki niso v splošnem razmišljanju običajne.
Slovenska kulturno-gospodarska zveza je zgodovinsko ime. Označuje namreč organizacijo, ki skrbi za splošni kulturni in gospodarski razvoj Slovencev v Italiji. Članice podpira tako vsebinsko kot gmotno. Desetletja je bilo tako. Danes ta podoba SKGZ nima nekdanjih osnov, ostali so le fragmenti, ki pa nam povzročajo marsikateri nesporazum. Društva, organizacije, ustanove in posamezniki so v preteklosti upravičeno doživljali SKGZ kot »skrbstveno« organizacijo, ki je v prvi osebi reševala probleme, je pomagala in dajala. Občutek se je delno ohranil, saj so razne današnje zahteve, predvsem materialne, naslovljene na SKGZ, kot da je ohranila pretekli status.
SKGZ dosega cilje le v dogovarjanju in lobiranju pri deželni upravi, v Rimu, v Sloveniji in s prisotnostjo v posvetovalnih telesih in komisijah. Stališča in zahteve mora usklajevati z drugimi komponentami v naši skupnosti ter z institucionalnimi predstavniki. Rezultati niso vedno tisti, ki jih zagovarjamo, ampak so sad pogajanj in kompromisov.
Sama društva in organizacije postajajo čedalje bolj samozadostne in gmotno vse manj odvisne od SKGZ. Pridejo, ko so v stiski. Zato pa ni več nobenega avtomatizma v smislu, da se člani določenega društva ali organizacije čutijo vezani na SKGZ ter podpirajo njene usmeritve in njeno politiko. Med vpisovanjem posameznikov je postalo to očitno. Kolektivne članice, predvsem tiste z dvojnim članstvom, in delegatski sistem sta vedno bolj krhka in fiktivna opora SKGZ. Taka strategija prisotnosti se iz leta v leto šibi. V tem smislu se tudi sam pojem krovnosti korenito spreminja. Včasih je le alibi za mnoge nesposobnosti pri reševanju problemov. Italijanska dikcija »organizzazione di riferimento« je nekaj drugega in lažjega kot je naša krovnost , ki upodablja letalonosilko z orožjem in letali, ki jih dirigira poveljstvo ladje. Mislim, da je vse to železje iluzija. Lahko smo mreža posameznikov in skupin, ki jih družijo skupne vrednote, misli in cilji in ki vidijo v organizaciji možnost za skupno in učinkovito manjšinsko politiko. V tem smislu bodo naši konkretni predlogi delegatkam in delegatom našega kongresa. Sedaj pa se moramo vrniti k analizi dela in tistih vrednostnih osnov, ki nas že danes povezujejo in karakterizirajo.
Splošna gospodarska kriza je vstopila v naš prostor in nas prisilila, da se resno zamislimo nad našo stvarnostjo, saj se večkrat obnašamo, kot da bi živeli na otoku. Rešitve stisk iščemo pri drugih, do sebe pa smo premalo stvarni. Kriza ni samo ekonomske in finančne narave, je tudi in predvsem kriza vrednot in šibkih medčloveških odnosov.
Ko se zatekamo na namišljeno otočje, izgubljamo smisel za prihodnost. Tako stanje duha povzroča, da bežimo v preteklost in v njej iščemo tolažbo za današnje stiske. To ni dobro, saj sta pretirana moč spomina in obramba navidezne trdnosti prepreki, da v sedanjosti ustvarimo vizijo prihodnosti.
V pisanju, v izjavah, med razgovori jasno opažamo težnjo nekaterih k zapiranju vase, k obrambi lastnega bivanjskega prostora, ki pomeni tudi izločanje drugega.
V takem izostrovanju pogledov na narodno in manjšinsko vprašanje prihajata vse bolj v ospredje različna pristopa in posledično tudi različno obnašanje znotraj naše skupnosti. Obstajata vsaj dva zelo različna pogleda, ki sta se v zadnjem času izostrila.
SKGZ odklanja etnično konfrontacijo. Odklanjamo razlikovanja med dobrim, manj dobrim in slabim Slovencem. Kjer se pojavijo sožitveni ali drugačni problemi, se bomo trudili, da skupaj poiščemo odgovore na pereča in konkretna vprašanja. Nekateri odnosi so lažji, drugi težji, zato pa ne bomo odstopali od svojih stališč in pogledov, ki nam pomenijo izhodišče pri vsakodnevnem opredeljevanju v naši družbeni stvarnosti.
Ko so časi zahtevni, je treba toliko bolj prepričano vključiti naše bivanje, potrditi našo prisotnost v širšem kontekstu pluralnosti, multikulturnosti in interkulturnosti ter dialoga s sosedom. Natančno vemo, da dialog ni ne dan in ne lahek, zato se moramo zanj toliko bolj truditi.
Resno in trezno je treba razmisliti o nekaterih osnovnih izhodiščih, ki osmišljajo našo prisotnost v tem obmejnem prostoru. Kaj pomeni biti Slovenec danes v Italiji taki, kot je? Kakšna je naša vloga v povezovanju vsestransko razvejanega prostora in ljudi, ki se različno opredeljujejo: narodno, kulturno, jezikovno, politično itd.? Kakšen naj bo naš odnos do svojega jezika, ki srka vase vse možne interference? Kaj nam pravzaprav pomeni identiteta in kako jo bomo udejanjili v vse bolj večjezični in etnično prepleteni stvarnosti?
Strokovne raziskave naše šolske populacije so nam jasno pokazale, da je naša mladina tudi z narodnostnega vidika drugačna in raznolika, kot je bila nekoč. Razlike pa nas postavljajo pred nove izzive, ki prinašajo marsikaj dobrega in nas v resnici ne ogrožajo, kot mislijo nekateri. Bistvena je le sposobnost, da na nova vprašanja najdemo primerne odgovore. Mladi, ki danes obiskujejo naše šole, bodo jutri postali vodilni v naših organizacijah in v širši manjšinski stvarnosti. Gorjé, če bi ta prihod preprečevali z negativno selekcijo ali z neko gerontokracijo, ker je pač odnos mladih do slovenske stvarnosti drugačen, ker imajo različne miselne in narodnostne kode, ker se drugače zbližujejo in organizirajo, ker ne pišejo pisem, ampak komunicirajo po internetu! Gorjé, če bi skušali reproducirati preteklost in zabetonirati obstoječe!
Skratka, SKGZ je odprta organizacija Slovencev v Furlaniji Julijski krajini, ki identiteto pojmuje kot proces, v katerem se prepletajo zavezanost svojemu narodnemu izvoru in državljanstvo, ki temelji na vrednotah italijanske ustave, ter interakcija z italijansko večino in z drugimi dejavniki v deželi FJK, v Sloveniji in v širšem evropskem prostoru in to zlasti na manjšinskem področju. To vlogo pojmuje in doživlja kot doprinos k pluralnosti, napredku in blaginji ne le slovenske manjšinske skupnosti temveč celotne deželne stvarnosti. Tako mislimo in čas bo pokazal, da so naše izbire pravilne. Lotili smo se zahtevne poti, ki nas postavlja v stalno soočanje, saj se dobro zavedamo kompleksnosti vprašanj in se ne skrivamo za enostavnimi razlagami, ki nimajo resne perspektive in večkrat mejijo na narodni populizem.
Spoštovani,
ob vseh novostih smo organizacija, ki ne pozablja na OF in NOB, v kolikor predstavljata najpomembnejši mejnik v zgodovini našega naroda. Sodimo med tiste, ki se udeležujejo slovesnosti pred spomeniki padlim in prisostvujemo prvomajskim povorkam, ker smo ponosni na našo preteklost. Ta pa nas ne sme pretirano bremeniti in nas razdvajati. Ideološke in nazorske razlike so zaznavne tudi v naši skupnosti, včasih preveč in to ni dobro.
Potrebujemo resne domene brez polemiziranja in soliranja. Upoštevajmo dejstvo, da se bo Slovencem v Italiji življenje spremenilo: tako narodni skupnosti kot posameznikom! Burji ne zbežimo: ne človeško, socialno in niti narodno. Vprašanje »slovenstva« je nujno združiti z drugimi, ravno tako pomembnimi življenjskimi izhodišči, ki zadevajo posameznika, njegovo družino in okolje, v katerem živi. Biti Slovenec ni nekaj abstraktnega, ampak sodi med konkretne elemente posameznikovega življenja, če je seveda človek do narodne biti tako ali drugače občutljiv.
Razmišljamo načelno, a tudi praktično. Zadali smo si zahteven načrt, ki mu bomo kos in ga bomo uresničili. Sami? Gotovo ne, ampak v družbi vseh tistih, ki podobno kot mi razmišljajo in ki vidijo v procesu presnavljanja pot, ki bo popeljala našo skupnost v osrčje dogajanja, kjer bo postala eden izmed protagonistov v družbi.
V pripravah na deželni kongres smo v zadnjih mesecih izpeljali vrsto srečanj, na katerih smo se soočali z osrednjimi manjšinskimi vprašanji in to skupaj z našimi posameznimi in kolektivnimi člani. Na zanimivih in koristnih posvetih smo obravnavali tematike gospodarsko-finančne, politično-upravne, medijske, šolske in izobraževalne narave. Pripravili smo več večerov s skupinami mlajših članov in povabili organizacije. Posamezniki predstavljajo novost naše Zveze v zadnjih letih. Gre za pomembno in koristno novost, saj je bil njihov doprinos v razpravi izredno zanimiv in ploden. Večmesečno delo je izpostavilo nekaj prioritetnih izbir, na katere bom bežno opozoril.
Za preživetje in razvoj moramo najbolj skrbeti za naš javni šolski sistem, skratka, za šole s slovenskim učnim jezikom. To ne pomeni, da jih zapiramo drugim, nasprotno, kolikor je v naših močeh se trudimo, da bo šolska ponudba v slovenščini čim boljša in mikavna za čim več ljudi. Enako skrb bi morali posvečati šolam vseh stopenj in se zavzemati vsaj za tisto šolsko avtonomijo, ki jo predvideva zakon. Ne smemo zanemariti univerze. Ne smemo dovoliti, da slovenski jezik in kultura izgineta s tržaške in videmske univerze. Podpirati bi morali slovenske profesorje in raziskovalce, da bomo prisotni tudi tam, kjer se proizvaja znanje na najvišji stopnji.
Ob vsem povedanem se nam zdi povsem koristno in potrebno, da se začne uvajati pouk slovenskega jezika v italijanskih šolah.
Javno šolstvo ne zadošča. Mladi potrebujejo dodatne izobraževalne možnosti in tu smo veliko storili. Naj omenim naše investicije v omenjeno smer: dijaška domova v Gorici in Trstu, otroške jasli v Trstu, Slovik v Gorici, skrb za poklicni zavod Ad Informandum, prostore, ki jih dajemo na razpolago dvema sekcijama otroškega vrtca v Trstu. Vse to dopolnjuje javni šolski sistem in ga krepi.
Vzporedno s šolo je za obstoj in razvoj skupnosti slej kot prej bistvena medijska mreža v slovenskem jeziku. Posebna skrb naj gre Primorskemu dnevniku ter radijskim in televizijskim programom v okviru državne RAI. Dragocena sta tednika Novi Matajur in Novi glas. Svoje mesto ima beneški štirinajstdnevnik Dom.
Ob šoli so mediji tudi finančno najzahtevnejša investicija v in za manjšino. Primorski dnevnik doživlja ponovno krizo. Slovenski radio in televizija nista »na varnem«, tudi zato ne, ker čakajo celotno strukturo RAI spremembe. Tednika in štirinajstdnevnik pomenijo poklicni in finančni napor. Težko si torej zamišljamo, da bi le s štedenjem pri drugih dejavnostih zagotovili medijem brezskrbno prihodnost. Kot SKGZ lahko iznesemo predlog, ki bi še kako pomagal. Ustvarita naj se dva medijska pola, ki ne bi zadušila pluralizma. V okviru RAI naj slovenski radio in televizija dobita poseben in zajamčen prostor. Zadruga Primorski dnevnik bi lahko s posebnimi dogovori in sinergijami postala pol slovenske tiskane besede oziroma informacije. Je to utopija? Morda, vendar vzeti moramo na znanje, da povsod, kjer štedijo, združujejo. Utopiji lahko damo protiutež skrajnega realizma: za tisk in medije v bližnji bodočnosti ne bomo našli bistveno več sredstev od sedanjih. Celo manj jih bo.
Tretji osnovni del naše prisotnosti zasedajo kultura v širšem pomenu, umetnost in raziskovanje. V Slovenskem stalnem gledališču smo ob Deželi FJK, Občini Trst, Pokrajini Trst, Društvu slovensko gledališče in sorodni SSO ena izmed šestih komponent, skratka, odgovornosti delimo z vso zavzetostjo. Narodni in študijski knjižnici nudimo prisotnost in jamčimo tako v Trstu kot v Gorici prostore, ki so v Trstu nezadostni, a so. Svoje ljudi imamo v vodstvu Glasbene matice. Pozitivno ocenjujemo vlaganje v mlade raziskovalce in v projekte, ki jih izvaja Slovenski raziskovalni inštitut. Večinski del kulturnih društev iz vseh treh pokrajin je v Zvezi slovenskih kulturnih društev, ki je med našimi najpomembnejšimi članicami. Temu lahko dodamo Kulturni dom v Gorici, založbo Založništvo tržaškega tiska, knjigarni v Trstu in na Opčinah, v sodelovanju z drugimi subjekti pa razvejano filmsko dejavnost v Gorici v okviru Kinoateljeja in še marsikaj. To ni malo in veliko tega živi od prostovoljnega dela naših ljudi.
V samem sedanjem imenu organizacije je beseda gospodarstvo. Tu je pred nekaj več kot petnajstimi leti prišlo do radikalnega reza. Po krahu Tržaške kreditne banke in stečaju finančne družbe Safti, ki je zaobjemala številna podjetja, sta Občni zbor SKGZ in novo vodstvo sklenila, da se to, kar je ostalo po cunamiju, reinvestira v novo gospodarsko strukturo. Odklonili smo umik iz gospodarstva. Odločili pa smo, naj nove gospodarske dejavnosti sledijo zakonom tržišča in podjetništva. Politika naj se ne umeša v gospodarske izbire, zaupniki naj ne bodo nosilci strukture, SKGZ naj ne bo delno tudi podjetje. Delež premoženja, ki pritiče SKGZ-ju, je zaupan dvema skladoma, ki skrbita, da je dobiček investiran v delovanje naše skupnosti in da skrbno gospodarita zato, da bo nekaj ostalo tistim, ki nam bodo sledili. Tem načelom se ne bomo izneverili. Ni omizja, kjer bi karkoli politično delili, saj pomeni politika v gospodarstvu dvojno smrt.
Seznam ni zaključen. Med mladimi odigrava pomembno vlogo šport. Pri tem pa moramo posvečati posebno pozornost prisotnosti slovenskega jezika v telovadnicah in na igriščih, saj je športna in rekreacijska dejavnost odlični posredovalec specifičnega slovenskega izrazoslovja. Tudi na špornem področju smo priča odličnim praksam, ki se predvsem kažejo v združevalnih dinamikah (Zalet, Jadran, Pomlad) in pri tem moramo nadaljevati, saj ni več vzdržna parcelizacija našega športnega gibanja.
Pozorni smo na socialne in skrbstvene organizacije, važne so stanovske organizacije, v prvi vrsti Slovensko deželno gospodarsko združenje in Kmečka zveza. Pred meseci smo pripravili javni posvet, na katerem smo opredelili naše videnje do teritorija, ki je tudi z narodnostnega vidika doživel velike spremembe in zato ga ne moremo obravnavati kot nekakšno etnično enklavo. Izbire kakovostnega razvoja, ki jih beležimo v zadnjem času pri Kmečki zvezi gredo v pravo smer in predstavljajo jamstvo, da bo območje, kjer živi tudi naša skupnost, imelo perspektivnejšo bodočnost.
Iz omembe prioritet pa naj bosta jasni dve stvari. Očitno je, da živijo posamezne organizacije svoje specifično življenje, SKGZ pa je v njih prisotna na primeren način. Primorski dnevnik je v lasti avtonomne in množične zadruge, kjer so naši člani prisotni kot posamezniki. V SSG imajo danes bistveno težo javne uprave in ne moremo mimo njih. Tretje organizacije imajo dvojno članstvo, ki je vedno bolj nedefiniran termin. V luči sprememb, ki so se dogodile v zadnjih 20. letih se sama delitev sredstev po vzorcu »pol-pol« oži na majhno število subjektov. V katero polovico sodita npr. SSG ali SLORI, da ne omenjam drugih?
Cenjeni gostje, spoštovani delegati,
postavljati prioritete seveda ne pomeni, da mora za imenovane ostati vse zakoličeno. SKGZ zagovarja drugačno porazdelitev sredstev, ki upošteva določene prioritete in ki ni dokončna za vedno. Javnosti smo predstavili svoje porazdelitvene predloge, pozitivno smo sprejeli ustanovitev dvostranske komisije krovnih, ki naj bi predlagala nekatere spremembe pri porazdelitvi sredstev. Pravih rezultatov ni bilo, kar nas povede k drugim vprašanjem.
Zablokiran sistem, ki se je udejanjil pred dvajsetimi leti, je torej pokazal svojo šibkost in neprimernost za čas, ki je pred nami. SKGZ je v vseh teh letih prepričano nagovarjala druge organizacije k sodelovanju, k smiselnemu združevanju in k racionalnejši uporabi razpoložljivih sredstev. Naleteli smo na marsikatero oviro, kar je v dobršni meri otežkočilo in večkrat onemogočilo naša prizadevanja.
Potrebujemo pogumna dejanja. Potrebujemo vizijo in moč, da jo uresničimo. Prihajamo k jedru problema. Manjšina je danes brez vodstva, ki bi lahko nase prevzelo odgovornosti in odločitve. SKGZ je pripravljena sodelovati pri vseh dejanjih, ki lahko zadevo premaknejo z mrtve točke. Ne bomo pa sodelovali tam, kjer proglasi prikrivajo nasprotovanje spremembam.
Razvila se je razprava o volitvah v manjšini. Brali smo o manjšinski vladi in celo o manjšinski tehnični vladi. Bodimo stvarni! SKGZ ne nasprotuje volitvam. Predpogoj volitev pa je, da volilci vedo, koga in kaj bodo volili in katere pristojnosti bo imelo izvoljeno telo. Volilni sistem je temu podrejen. Dežela FJK bi v okviru avtonomije, ki jo utemeljuje prav prisotnost manjšin, lahko oblikovala posebno telo, nekakšen organ manjšinske samouprave , ki bi imel dovolj obsežne pristojnosti in to tudi finančne. Vodstvo organizma bi lahko volili. Zamisel ni iz trte izvita, saj je svojčas prišel sicer neprimeren predlog prav iz deželne palače. Lahko bi se domenili za ustreznega.
Dokler do tega ne pride, ni modro zavreči lahkega predstavništva, ki ga sestavljajo senatorka, deželna svetovalca ter SSO in SKGZ. Prihodnje leto bodo sicer volitve z marsikatero neznanko tudi glede slovenske zastopanosti tako na Deželi kot v Rimu. Zavzeli se bomo, da se naše predstavništvo v najvišjih državnih in deželnih organih ne bo ošibilo in da bo dobilo vidnejšo zajamčeno obliko v nastajajočih volilnih zakonih.
Deželi FJK smo predlagali, naj bi Deželno manjšinsko konferenco, ki jo predvideva deželni zaščitni zakon, namenili vprašanju reorganizacije financiranja naših ustanov in organizacij. Določijo naj se kriteriji vrednotenja dejavnosti v smislu utrjevanja slovenskega jezika in kulture ter njune razpoznavnosti v širšem okolju in svetu.
V okviru deželne komisije naj se vidneje aktivirajo telesa, kot je zbor izvoljenih predstavnikov. Paritetni odbor, ki ga predvideva zaščitni zakon, je res opravil večji delež svojih nalog, lahko pa aktivno spremlja dinamike v manjšini in v širšem deželnem prostoru. Vloge ni izčrpal. Skratka, obstajajo možnosti aktivnega poseganja in spreminjanja, dokler se ne rodi nekaj konkretnejšega in vladi podobnejšega.
Postanimo torej bolj inovativni in ne branimo obstoječega stanja kot nedotakljivo svetinjo! Dajmo prednost tistim dejavnostim, ki so v koraku z družbenimi spremembami in ne bojmo se novosti in sprememb! Ni res, da je vse, kar imamo, najboljše in najprimernejše za naš prostor. Če se bomo resno lotili reformnih izbir, bomo naredili uslugo naši skupnosti, predvsem mlajšim generacijam, in jim prepustili tako organizirano strukturo, kjer se bodo dobro počutili in tudi dobro delali, saj so sposobnejši od tega, kar o njih starejši mislijo. Mladim včasih manjka prav spodbuda in zavest, da je nekaj dobrega in koristnega možno narediti.
Kot povedano, bomo vztrajali pri sodelovanju in dogovarjanju. Nismo pa za mlačne kompromise, ki ohranjajo status quo. Utrujeni smo takega stanja in naša javnost je naveličana mlačnosti.
Naše organizacije in ustanove, naša javnost in institucije, s katerimi sodelujemo, želijo od organizacije, kakršna je naša, da si prevzame odgovornosti, ki ji pritičejo. Bistveno pa je pri tem, da si pomagamo in da vsak odgovarja za to, kar je v njegovi pristojnosti. Sklicujemo se na krovnost, v mnogih primerih pa je to postala prazna beseda, alibi ali način, kako valiti odgovornosti s sebe na druge. Kot smo uvodoma nakazali, bo potrebno temeljito pretehtati pojem krovnosti, da ne bo SKGZ plačevala za odgovornosti ali napake, ki že zdavnaj niso več njene in da se ne bo možno skrivati za eno ali dvema krovnima kot za zaveso.
Spoštovani,
lani je poteklo deset let od sprejema zaščitnega zakona, ki je pomembno spremenil odnos italijanske države do naše skupnosti. Za sprejem zakona v poslanski zbornici in senatu je bilo potrebno veliko politične volje. Prav tako veliko ali še več politične volje je potrebno za njegovo uresničevanje.
Počasi in vztrajno pa se stvari vendarle izboljšujejo. K temu nedvomno prispevajo tudi dobri odnosi med Slovenijo in Italijo. V tem smislu je bilo pomembno dejanje koncert prijateljstva v Trstu, ko so se predsedniki treh držav poklonili spominu na fašistični požig Narodnega doma, kjer se danes odvija naš deželni kongres.
Zaščitni zakon nas priznava kot narodno skupnost v vseh treh pokrajinah, kjer živimo Slovenci in ne razlikuje med Slovenci po poreklu in Slovenci po izbiri. Prvi, ki je v Reziji zaprosil dvojezično izkaznico, je bil občan italijanskega porekla, ki se ni ustrašil naknadnega in protiustavnega pogroma! Naša skrb je, da zakon čim bolj izkoristimo in si prizadevamo, da se bodo na tem območju vse bolj uveljavili slovenska identiteta, jezik in kultura.
Že na prejšnjem kongresu smo izpostavili uveljavljanje jezika kot prioriteto. Ponovno apeliramo na posameznike, na organizacije in na javne ustanove: zahtevajmo dvojezične osebne izkaznice in vse dokumente, ki so dostopni. Poslužujmo se možnosti za vračanje imen in priimkov v izvirno obliko, ne bojmo se izpostavljati nad trgovinami, gostilnami, podjetji dvojezična imena in napise, zahtevajmo od javnih ustanov, da dosledno upoštevajo dvojezičnost v poslovanju in da skrbijo za vidno slovenščino ob cestah, trgih in v javnih prostorih. Sožitje se prične tam, kjer lahko vsak s ponosom in brez strahu razkrije vsem svoje poreklo. Zato so povsem upravičena naša pričakovanja, da bomo čimprej tako na tržaški kot na goriški občinski palači brali ime »Županstvo« ter da bomo ob vstopu v obe mesti brali tudi naziv mest v slovenščini. Trst in Gorica sta tudi naši mesti.
Omenili smo javne institucije, v prvi vrsti mislim na Deželo FJK, ki dolguje manjšinam poseben status in statut, ki prinaša določene ugodnosti. Zato ne odobravamo nekaterih razmišljanj, izjav ali brezbrižnosti s strani najvišjih deželnih predstavnikov, ki postavljajo manjšinsko vprašanje med neke postranske sitnosti. S takim ravnanjem se Dežela izneverja svoji lastni stvarnosti, svojemu statusu, prednostim in dolžnostim.
Prav glede povedanega bi bilo še posebej koristno obogatiti dejavnost deželne posvetovalne komisije, ki naj deluje v pozitivni interpretaciji in duhu zaščitnega zakona, na osnovi katerega je nastala. Nadalje: z rimsko vlado je potrebno vzpostaviti stalen in boljši odnos. Vladno manjšinsko omizje je lahko primeren instrument povezovanja in dogovarjanja. Izboljšani meddržavni odnosi in drugačna, prijaznejša politična klima narekujejo Paritetnemu odboru večjo pozornost mestnim jedrom, predvsem tržaškemu, kar zadeva vidnejšo prisotnost našega jezika in izkoriščanja pravic.
Prav glede meddržavnih odnosov naj se vrnem k Deželi FJK. Slednja ima posebno vlogo pri povezovanju in sodelovanju z Republiko Slovenijo. Kljub epohalnim geopolitičnim spremembam ostaja soseščina med Deželo FJK in Slovenijo na neoptimalni ravni. Potrebujemo dve, tri leta, da se sestanejo delovna mešana omizja, manjka strateško omizje za pomembna infrastrukturna vprašanja, obmejno srečevanje in dogovarjanje županov ostaja le pobožna želja. In še bi lahko naštevali. Vemo, kako je z našo deželno politiko, s katero nismo najbolj zadovoljni. Dodatno pa se mora potruditi tudi Slovenija. Odnosi med Slovenijo in Deželo FJK bistveno vplivajo na razvoj in reševanje odprtih vprašanj obeh tu živečih narodnih skupnosti: slovenske v Italiji in italijanske v Istri. Nedavno goriško srečanje slovenskega predsednika Danila Türka z deželnim guvernerjem Renzom Tondom ocenjujemo kot pomembno in v sozvočju s povedanim.
Z matično Slovenijo in z njenim diplomatsko-konzularnim zastopstvom želimo nadaljevati na poti institucionalnega povezovanja in sodelovanja. Po dvajsetih letih slovenske samostojnosti in novih odnosov z manjšinami bi bilo potrebno razmisliti, kako naprej. Pomembni in potrebni finančni pomoči je treba dodati še druge vsebine ob dejstvu, da živimo skupaj pod isto evropsko streho in se nam danes, nikoli kot doslej, ponujajo edinstvene priložnosti, da uresničimo cilj o skupnem jezikovnem in razvojnem prostoru.
Povedali smo, kako želimo biti protagonisti v prostoru, kjer živimo. Zato se obračamo na Deželo, do krajevnih uprav in do Rima kot polnopravni državljani, ki jim ustava in zakoni jamčijo specifične pravice. Nismo tujci ali gostje. Še manj prijetno pa je biti tujec ali gost v matični Sloveniji. Realistično vemo, da slovenske manjšine ne bodo preživele kot narodne skupnosti brez svojega narodnega, jezikovnega, kulturnega in gospodarskega zaledja. Slovenija lahko preživi brez manjšin izven lastnih meja. Gre za odločitev, ki ni le institucionalno-politična, ampak vsesplošno narodna v smislu določene oblike zavesti. Najslabše se bo zgodilo, če bo za vprašanje manjšin vedel le dotični urad, zadolžen minister in še kdo. Mediji pa bodo o Slovencih na tujem pisali le, ko se jim bo pripetila kaka nesreča kot avtomobilistu ali planincu, ki je padel s stene. Pri teh odločitvah smo manjšine tudi v odnosu do Slovenije šibkejši sogovornik. Bistveno je, kaj želi narod v svoji celovitosti narediti iz sebe in z manjšinami ob sebi.
Pri tem ne smemo zavračati lastnih odgovornosti. Večjo skrb bomo morali vložiti zato, da bomo bolje in množičneje koristili zakonske možnosti, tako z osebnega kot tudi kolektivnega vidika. Uveljavljanje zaščitnih norm naj ostane naš skupni imenovalec, okoli katerega se lahko združujemo in sodelujemo. To smo v zadnjem času že dokazali v Skupnem zastopstvu, ko smo se resno in delovno lotili nekaterih zakonskih izhodišč in jih tudi skupno predstavili v priložnostnih spomenicah. Skratka, pravice Slovencev v Italiji naj bodo tisto, kar združuje različno misleče Slovence, organizacije in stranke.
Glede nas samih pa je jasno, da potrebujemo večjo povezanost in potruditi se moramo, da odpravimo vrsto ovir, ki so večkrat razlog za našo notranjo šibkost. Kadrovanje v naših organizacijah in ustanovah mora težiti h kvaliteti in večji notranji dinamiki. Krizna stanja lahko izkoristimo za to, da primerno oblikujemo našo strukturiranost in iščemo predvsem kakovost ponudbe. To nas bo delalo zanimive in nam ponujalo razloge za vsestransko rast. Sicer bomo o tem podrobno spregovorili na jutrišnjem delovnem delu kongresa.
Obširno poglavje bi zahtevala analiza posameznih območij, kjer živimo Slovenci v Italiji. Naj sintetično povzamem, kar je izšlo iz naših pokrajinskih kongresov.
Na Tržaškem se je pokazala potreba, da se delo zastavi na novo in da se odpre delovišče . Pred tremi leti smo si na našem deželnem kongresu zastavili specifične cilje za Trst. Prvi je bil ta, da se k naši organizaciji privabi nove ljudi, tudi in predvsem mlajše, ki bodo pripravljeni prevzeti vodilne vloge v SKGZ. Na tem področju smo naredili prve pomembne korake.
Naslednja skrb je bila namenjena ojačenju naše prisotnosti v samem mestu. Naš prispevek na kulturnem, športnem, vzgojnem in skrbstvenem področju smo nastavili kot nekaj, ki je odprto vsem prebivalcem, in sami smo se postavili kot del Trsta in ne kot ločena enklava. V omenjeno smer stopajo Dijaški dom, Tržaška knjigarna, ZTT, Stadion 1. maja in organizacije, katerih je v lasti, KRUT, ZSKD, taborniki RMV in druge organizacije, ki so izrecno naše članice.
Pozornost smo namenili stikom z našimi ljudmi in z organizacijami, ki delajo na teritoriju, vzpostavili smo dobre odnose s krajevnimi ustanovami, začenši z Občino Trst in s Pokrajino Trst. Prav tako smo namenili skrb teritoriju kot geofizičnemu prostoru, kjer živimo Slovenci. Naš cilj je poenotiti prizadevanja za dobro upravljanje teritorija.
V triletnem prizadevanju v Trstu, ki ostaja za Slovence v Italiji bistven in kjer ima svoj sedež največ naših organizaciji in ustanov, smo opazili spremembe v naši prisotnosti. Vodstvu so se najbolj tvorno približali posamezniki, ki so se vpisali v našo organizacijo. Med njimi in z njimi se je razvila najplodnejša razprava o skupni prihodnosti. V društvih, organizacijah in ustanovah pa ni več neke samoumevne pripadnosti. Tako v skupnih ustanovah, kar je povsem logično, kot tudi v samo naših organizacijah imajo člani in odborniki različne poglede na politiko SKGZ. Dejstvo je treba upoštevati in vedeti, da je prihodnost SKGZ v povezovanju ljudi, ki jih družijo skupne vrednote, ideje in cilje.
Goriški prostor ima še velik neizkoriščen razvojni potencial, ki izhaja iz odprtega čezmejnega prostora in vedno bolj prijaznega medetničnega ozračja.
Vse to se kaže tudi v novonastalem čezmejnem združenju EZTS-ju (Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje), ki so ga ustanovile tri obmejne občinske uprave Gorice, Nove Gorice in Šempetra-Vrtojbe. EZTS posodablja skupni goriški prostor, kjer načrtovanje na številnih področjih – od infrastruktur in energetike, zdravstva in gospodarstva vse do kulture in izobraževanja – mora potekati sinergično v korist vseh prebivalcev tega območja. Sinergična naj bi bila tudi uporaba obnovljenih prostorov v pritličju Trgovskega doma, kjer bo ob NŠK-ju tudi sedež EZTS-ja.
To je tudi bil in je še vedno cilj naše krovne organizacije, povezanost in sodelovanje ne samo znotraj manjšine, ampak tudi v širokem čezmejnem prostoru, kjer smo dokazali, da lahko delujemo kot aktivni protagonisti. Če smo v preteklosti delovali povezovalno le med Gorico in Novo Gorico, smo si sedaj zadeli ambicioznejši cilj: delovati povezovalno med Slovenijo in severo-vzhodno Italijo. Prepričani smo, da to zmoremo, kot sicer to zmore goriški prostor zaradi številnih enkratnih jezikovnih, kulturnih, turističnih in infrastrukturnih značilnosti.
SKGZ je in želi biti še bolj aktivni sooblikovalec razvojne dinamike tega skupnega goriškega prostora, kjer smo pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji pravi povezovalni element in to nam številne javne ustanove tudi vedno bolj prepričano priznavajo.
Naša organizacija na Videnskem je največ energij usmerila v izvajanje zaščitnega zakona. Na področju uveljavljanja slovenskega jezika v javnih upravah se je začel proces, ki je sicer počasen, a napreduje, čeprav je potrebno spodbujati uprave in še motivirati naše ljudi, da se pravic poslužujejo. Če upoštevamo začetno štartno točko pred desetimi leti, lahko ugotovimo, da so bili na vsem obmejnem pasu – izjema je v marsikaterem pogledu Rezija – storjeni pomembni koraki. Sedaj je tudi čedajska občinska uprava začela reševati vprašanje delovanja službe za Slovence (slovenskega okenca).
Pomembne novosti smo zabeležili na šolskem področju, saj sta župana skupaj s starši sprožila postopek za razširitev dvojezičnega pouka v Terske doline, medtem ko so se v Kanalski dolini zavzeli za trojezični pouk. Veliko prizadevanj je bilo usmerjenih tudi v oporo špetrski dvojezični šoli, ki se še vedno nahaja v zasilnih prostorih, a je kljub težavam zabeležila porast vpisov.
Tretje pomembno področje dela, ki je najbolj pomembno za nerazvite obmejne kraje, je bila skrb za gospodarsko rast, ki je predpogoj, da se naša skupnost ohrani v obmejnih dolinah Furlanije. SKGZ se je veliko angažirala zato, da bi namensko in učinkoviteje izkoristili sredstva za razvoj teritorija, ki so bila prvič namenjena kmetovalcem. Za prihodnje obdobje pa pripravljamo poseben projekt na področju pospeševanja turizma, kar bo služilo celotnemu teritorju in bo obenem v funkciji nastajajočega multimedijskega središča v Špetru.
Spoštovani gostje, drage delegatke in delegati,
pripravljeni smo na vsestransko sodelovanje v interesu naše skupnosti. Ne želimo pa nositi odgovornosti zaradi nedorečenosti in statičnosti drugih. Sodelovanje naj bo torej projektno in časovno dogovorjeno. Določimo vsebine in termine ter se jih lotimo z namenom, da poiščemo zanje najprimernejšo rešitev. Skupnemu zastopstvu velja posvetiti posebno pozornost, saj je v zdajšnjem času edino omizje, ki nas povezuje in nas predstavlja navzven. Ko gre za manjšinsko organiziranost, pa si morata to skrb prevzeti krovni organizaciji, ki sta s tega vidika tudi zakonsko priznani.
Pričakujemo, da bodo slovenske organizacije v Avstriji našle skupni jezik in predlagale kandidata za predsedniško mesto Slovenske manjšinske koordinacije Slomak. Omizje dve leti ne deluje in preti resna nevarnost, da bo zmanjkala ta medmanjšinska povezava, ki je postala celo model za nekatere druge evropske narodne skupnosti. Zaradi tega smo bili deležni posebnih priznanj v osrednjih evropskih institucijah.
SKGZ je od vedno kazala posebno pozornost do italijanske manjšine v Istri. Prijateljske vezi utrjuje tudi v obliki evropskih projektov. Čas pa je zrel za nadaljnje korake, ki bi lahko pomenili višjo obliko sodelovanja in povezovanja, še posebej ob dejstvu, da bo italijanska narodna skupnost v kratkem dobila novo evropsko dimenzijo ob vstopu Hrvaške v Evropsko unijo.
Na jutrišnjem delu kongresa bomo svojo pozornost namenili naši narodni skupnosti in njeni organiziranosti. Spregovorili bomo tudi o nekaterih osrednjih temah, ki karakterizirajo našo prisotnost v Deželi Furlaniji Julijski krajini in ponudili našo vizijo na poti potrebnih sprememb.
V bistvu želimo napolniti z vsebino našo vizijo prisotnosti v naslednjem desetletju. Tu pa bi se vrnil k svojemu uvodu in k napovedanim spremembam.
Začnimo pri našem prvem prepoznavnem znaku: pri imenu. Predlagam, da na jutrišnjem delu kongresa začnemo postopek, ki bo naši Zvezi našel primernejši naziv. Kot delovno izhodišče za nadaljnje razmišljanje predlagam, da štartamo pri imenu Slovenska zveza.
Slovenska zveza naj bo zbirni prostor vseh, ki imajo skupne vrednote, ideje in cilje in ki preko Zveze uveljavljajo določeno manjšinko politiko, ki ni osredotočena le na kulturo in gospodarstvo, marveč sega dlje in širše.
Delegatom na jutrišnjem delu kongresa bom predlagal, da razmislimo tudi o možnosti neposredne izvolitve deželnega predsednika, ki bo tako deležen prepričljive legitimacije in ne bo izraz postopka, ki je slonel na delegatskem sistemu. Predsednika bi lahko imenoval kongres, ki bi izbiral tudi med več kandidati.
Predlagam tudi, da pokrajinske predsednike in vodstva imenujejo posamezniki, ki so se včlanili v našo organizacijo. Na ta način osmislimo vlogo posameznikov v naši Zvezi in ustvarimo boljše pogoje za potrebno interakcijo med kolektivnimi članicami in posamezniki, ki so se v velikem številu vključili v SKGZ. Včlanjene organizacije, ustanove in društva naj bodo odslej povezane z Zvezo na deželni ravni.
V razpravo bom dal tudi vprašanje organizacij in ustanov z dvojnim članstvom. Ta status se je izkazal za šibkega in iz samih omenjenih članic prihajajo predlogi po določenih korekturah. Jutri bo čas tudi za tako razmišljanje in odločanje.
Primarna vloga Zveze je delo za narodno bit in razvoj. Osrednja skrb bo še naprej namenjena kulturi, izobraževanju, širitvi slovenskega jezika in njegove večje prepoznavnosti, gospodarstvu, športu in seveda uveljavljanju manjšinskih pravic. Zveza ostaja organizacija, ki povezuje različno misleče in čuteče Slovence ter posamezna društva in organizacije, izvaja jasne programe ter v taki prisotnosti in subjektivnosti ne potrebuje več kake dodatne legitimacije, saj po definiciji ne predstavlja vseh Slovencev ali vse manjšine, ampak je neposreden izraz članstva.
Prepričan sem, da bo to pričetek naše nove poti, ki nas bo peljala k zastavljenim ciljem in novim uspehom.