Čedad – Gledališče Ristori, 17. decembra 1989
Predsedniško poročilo
Klavdij Palčič
Spoštovani gostje, dragi rojaki!
Slovenci v Italiji bi radi dali vedeti predvsem oblastem – pa tudi večinski italijanski javnosti, da se vse, kar se zadnje čase dogaja pomembnega, zgodovinskega v Evropi, lahko dosledno in koristno vzame na znanje pri lastnem ravnanju doma npr. pri reševanju še vedno odprtega slovenskega vprašanja v tej državi. Ti dogodki, ki bodo po splošnem mnenju dokončno odpravili posledice II. svetovne vojne v Evropi, dajejo nam, ljudem ob meji, novega upanja, da bo v pomirjenem in bolj odprtem svetu, ki se s temi dogodki napoveduje, več možnosti za uveljavitev naših pravic. Vlivajo nam upanje, da bomo le dočakali polnopravno in normalno vključevanje Slovencev v tok življenja v teh krajih. Prav zato nam postaja vse bolj neznosna dvoličnost-farizejstvo tistih, ki ploskajo ob podiranju berlinskega zidu in se navdušujejo nad perspektivo hitrejše evropske integracije, pred nami Slovenci pa utrjujejo svoje okope in dvigujejo vedno nove nepropustne pregrade nerazumevanja. Anahronizem takšnega ravnanja bi moral biti, če kdaj, prav v teh dneh vsem jasen in nedoslednost povsem razgaljena.
Že odprava ekonomskih meja med državami zapadne Evrope po letu 92 – prosto gibanje ljudi in dobrin – dovolj jasno nakazujejo edino možno perspektivo evropskega razvoja. Če se Evropa, na poti graditve tudi svoje politične enotnosti, noče izneveriti svojemu večnacionalnemu bistvu, mora spoštovati predvsem svoje bogastvo različnosti – da bo vsak narod, velik ali majhen, v njej našel možnosti za lastno uveljavitev in razvoj. Alternativa takšni prihodnosti je prevlada močnejšega nad šibkejšim – večjega nad manjšim – kar je v vsej dosedanji zgodovini prineslo človštvu največ gorja.
Tudi dogodki v Evropi realnega socializma, kjer so dokončno zavrnili brežnjevsko teorijo o omejeni suverenosti držav varšavskega pakta potrjujejo, da bo moral obveljati nov, miroljuben, odprt, na sodelovanju utemeljen novi red. Uvajanje političnega pluralizma v teh državah in potencialna možnost doglednega poenotenja Evrope kot skupnega doma vseh Evropejcev že sedaj potiska vse opcije, ki slonijo na iskanju oziroma ustvarjanju “sovražnika” v staro šaro zgodovine. Tudi predsednika Gorbačov in Bush sta na Malti potrdila to izbiro, ki naj napoti obe svetovni velesili, da bosta svoj ogromni potencial še odločneje preusmerili s področja oboroževanja in torej možnih”sovražnosti”, na področje boljšega, v vsakem pogledu bogatejšega civilnega življenja.
Velika spoznanja človeštva, velike strateške izbire so v zgodovini dobivala svojo pravo vrednost in potrditev v življenju samem in torej v konkretnih, določenih okoljih in oblikah, ker so se sicer zvotlile in se kaj kmalu spremenile v svoje lastno nasprotje – v še hujšo regresijo in osiromašenje. Ali nas morda čaka takšno razočaranje tudi glede evropske vzajemnosti? Kako naj Slovenci v Italiji razumemo ravnanje z nami v času tako velikih in globokih sprememb v Evropi in v svetu, ki jih tudi italijanska javnost v celoti odobrava? Ali je to ravnanje z nami samo znak nezadostne dozorelosti občutkov in simpatij v pravo prepričanje ali pa znak potencialnega razkroja in propada tako svetle humanistične evropske misli?
Nam se zdi prepovršna in za evropsko civilizacijsko raven žaljiva ocena, da je v svetu in celo v sami Evropi dosti hujših primerov nespoštovanja manjšin in da bi že zato moreli biti zadovoljni s svojim stanjem. A ne samo to: brez vsakršne stvarne osnove so nekateri politični predstavniki iznesli v javnost laž; da smo Slovenci v Italiji najbolj zaščitena manjšina v Evropi in brez sramu to svojo oceno pripisali celo evropskemu parlamentu. Italijanski javnosti pa seveda ni bilo dano (kot običajno vsakokrat, ko gre za naš interes), da bi preko svojih občil izvedela, da je vse to le grobo potvarjanje, kot je temeljito dokazal SLORI s svojo poglobljeno analizo vseh odredb in zakonov (102 – 120), ki naj bi nas, po omenjenih trditvah, tako temeljito in zadostno ščitili. Prav tako ni ta javnost mogla izvedeti, da je sam generalni direkter študijskega centra evropskega parlamenta pisno zavrnil, da bi bil parlament kdaj osvojil ali izrazil takšno ali podobno oceno.
Stališč takšnih lažnivih italijanskih predstavnikov ne bi bilo sploh vredno navajati, če bi se njihov vpliv ne zaznaval v uradnih aktih in predlogih za reševanje slovenskega vprašanja v Italiji, kot je bilo to očitno v zadnjem poldrugem letu, ko se nam načrtno odvzemali že uveljavljene pravice, predvsem rabe našega jezika, ali kot se je pokazalo v samem vladnem zakonskem osnutku za našo zaščito.
Čeprav smo o tem zakonu že povedali, da predstavlja končno toliko pričakovani premik iz mrtve točke, se ne moremo drugače izraziti kot tako, da predstavlja že sama delitev (ki je nakazana že v naslovu zakona) tržaških in goriških Slovencev od prebivalcev slovanskega izvora videmske pokrajine, pravi kulturni, zgodovinski, jezikovni, znanstveni absurd! Prav tako nepravična ostaja vodilna misel celotnega osnutka, ki hoče Slovencem določiti območja, na katerih bi smeli imeti nekaj narodnostnih pravic, ne zaradi zgodovinske prisotnosti na teh območjih, pač pa na osnovi relativne številčnosti. Tako bi v mestih Trstu in Gorici ne imeli nobenih pravic. Gostota Slovencev naj bi se občasno preverjala in na tej osnovi bi se območja s pravicami za Slovence lahko spreminjala: na boljše in na slabše. S kolikšnimi možnostmi za na boljše si menda ni treba dosti razbijati glave.
Maccanicov zakon nas torej tudi v drugi, za malenkost spremenjeni verziji, še vedno želi porazdeliti na kategorije, nas potisniti v narodnostne enklave in znižati raven zaščite pod tisto, ki je izrecno omenjena v Osimskem sporazumu oz. Posebnem statutu Londonskega memoranduma, ki je bil podpisan pred 35 leti. Slovenci smo torej, v času polnega demokratičnega vretja in sredi najplodnejšega načrtovanja sožitja v Evropi danes pred predlogom, ki je slabši od tistega, ki je bil sestavljen v času hladne vojne, kot da niso več v veljavi ista ustavna načela, kot da niso bili podpisani mednarodni dogovori, da nista bili izglasovani ta čas dve resoluciji o pravicah manjšin v Evropskem parlamentu, kot da se papež s svojim moralnim prestižem ne bi bil izrekel o teh pravicah, kot tudi dosti drugih pomembnih evropskih in svetovnih forumov… Ali smemo pričakovati, da bo parlament pravočasno toliko popravil in dopolnil predloženi zakon, da ne bomo ostali spet praznih rok oz. povsem razočarani?
Kaj si moremo Slovenci v Italiji pričakovati, dokler bodo reševanje našega narodnostnega vprašanja pogojevala stališča tistih, ki prikazujejo naše zahteve kot napad na italijanstvo teh krajev (v prvi vrsti mesta Trst)? Pravijo, da vsiljujemo slovenščino tudi tistim, ki se je ne bi želeli učiti. “Bilingvizem” je postala vsega zla obsegajoča beseda – strašilo, s katerim ščuvajo nepoučeno italijansko javnost, češ da Slovenci izsiljujemo nepotrebno uporabljanje svojega jezika, ko pa vsi perfektno poznamo italijanski jezik. Pravijo, da smo prepotentni, ker zahtevamo privilegije in delovna mesta na škodo italijanske vešine; da smo nevarni, ker vnašamo napetost in razdor; da smo škodljivi, ker zahtevamo razsipavanje javnega denarja; da smo nezgodovinski, ker vsiljujemo nekaj, kar ne spada v civilizacijo in italijanstvo teh krajev… Skratka imamo vse karakteristike nevarnega sovražnika. Prav to anahronistišno izmišljanje “sovražnikov” ne spada nikakor več v evropski kontekst, predvsem pa ne bi smela demokratična država resno upoštevati takih stališč pri določanju svojega odnosa do skupnosti, kakršna je naša.
Vseskozi smo verjeli, da bodo ustvarjeni najboljši pogoji za reševanje našega vprašanja le ob čim boljšem sodelovanju ob meji in ob čim večjem prijateljstvu med Italijo in Jugoslavijo. In res sta državi znali vzpostaviti osnovo za takšne medsebojne odnose že v časih, ko je drugod hladna vojna kovala “sovražnike” in s tem nezaupljivost med državami in narodi. Prav zato je toliko bolj boleče, da se kljub temu še vedno naše teme1jne zahteve prikazujejo iznakaženo kot v najbolj napetih povojnih letih. Nekatere odgovorne politične sile, še posebno tiste, ki so na oblasti, kot tudi državne institucije in sama vlada jemljejo to očitno strumentalno nacionalistično iznakaževanje kot upoštevanja vredno tezo o nas namesto, da bi jo zavrnile kot hujskaško, nehistorično, nevarno razbijanje oz. onemogočanje vzdušja miru in sožitja ob meji.
Želja, da bi nas Italija končno priznala kot celovito skupnost v vseh treh pokrajinah, kjer smo zgodovinsko prisotni v naši deželi, da bi nam omogočila rabo jezika na način, ki bi temu našemu jeziku priznaval tisto raven dostojanstva, ki je potrebna, da se človek ne počuti tujca v lastnem kraju, želja, da bi bila naša aktivna, ustvarjalna prisotnost priznana in omogočena z razumevanjem in instrumenti, ki jih terja kulturna družbena razvitost našega časa, ne predstavlja prisile za nikogar še najmanj pa atentat na italijanstvo kogarkoli ali česarkoli, kot tudi ne zahtevo po kakršnemkoli privilegiju.
Tisti, ki nam samozadovoljno ponujajo takozvane “uravnovešene” rešitve našega vprašanja, bi se morali zavedati, da s tem ne prispeva jo k višanju demokratičnosti in k splošni civilni rasti, kar bi lahko storili, če bi odločneje spodbijali mržnjo do Slovencev, ne pa nas obravnavali kot skrajnost po nekakšni vsiljeni logiki nasprotujočih si ekstremizmov. Javno mnenje, ki je v tolikšni meri še vednø zastrupljeno s protislovenskim šovinizmom, ni nikakršna od usode dana nesreča naših krajev, ampak rezultat agresivne, desetletja trajajoče netolerantne propagande točno določenih nacionalističnih centrov in javnih občil, ki jim dajejo sape, kot tudi apatičnosti večinskega dela prebivalstva in njegovih predstavnikov. Slovenci si ob takšnem stanju stvari ne moremo sami bistveno pomagati, kljub velikim naporom, ki smo jih vseskozi vlagali v spodbujanje sožitja. Determinantna bi v tem smislu lahko bila le zavzetost demokratičnih sil večinskega naroda in njegovih uglednih osebnosti.
Kdaj nam bo število teh dragocenih in prepotrebnih prijateljev zadostno naraslo? Kdaj se bo večinski dei prebivalstva zavzel z zadostno odločnostjo za to, da bi se naše skupno življenje v teh krajih odvijalo v znamenju prijateljstva in sodelovanja? To bi moralo dejansko odgovarjati interesom vseh – tudi obeh držav, kot dokazuje njuno medsebojno sodelovanje; novo evropsko dogajanje pa je lahko zelo primerna okolnost, da se ba želja spodbudi povsod tam, kjer še ni povsem dozorela.
Poziv stotero uglednih italijanskih tržaških osebnosti, ki je v teh dneh zbudila novo upanje v nas, v krogih samozvanega superitalijanstva pa žolčne reakcije, prav gotovo predstavlja pomemben prispevek za takšno hitrejše dozorevanje. Ob spreminjanju vladnega zakonskega osnutka bomo jasneje videli kdo želi osnovati odnos med državo oz. večinskim italijanskim prebivalstvom in slovensko narodnostno skupnostjo na zaupanju in spoštovanju različnosti brez zahrbtne želje po asimiliranju manjšine in kdo tega ne želi.
Po srečanju Andreotti Marković je kazalo kot, da se je pomembnost manjšin (italijanske v Jugoslaviji in slovenske v Italiji) okrepila. Kmalu zatem je deželni svet F Jk izglasoval resolucijo proti preštevanju manjšin in vendar je kriterij ugotavljanja naše številčnosti v zakonskem osnutku vseeno ostal. Predsednik Biasutti je odšel v Rim zahtevati zožitev teritorija, ki je v osnutku upoštevan za uveljavljanje predvidene zaščite, ni pa zahteval črtanja preštevanja, kot bi moral, glede na to, da je njegov deželni svet tako odločil. Kaj naj si Slovenci ob takšnem ravnanju mislimo? Zakaj toliko protislovij v ravnanju odgovornih predstavnikov oblasti in političnih sil, ko gre za Slovence?
Kako dolgo bo hipoteka nacionalističnih volilnih glasov pogojevala obnašanje odgovornih do te mere? In kdaj bo katera od političnih vladnih strank znala končno zbrati toliko poguma, da končno preseče začarani krog po katerem javno mnenje, (ki je v naših krajih v tolikšni meri nacionalistično nastrojeno) – pogojuje politiko – politika pa s svojim odobravanjem in popuščanjem ohranja in reproducira to isto šovinistično javno mnenje? Zakaj ne storita tega vsaj dve najpomembnejši vladni sili, ki se vendarle sklicujeta na človečanske pravice, demokracijo, pravnost države itd? … Kako dolgo se bo politično življenje, ne le v Trstu, ampak tudi v sami deželi, še pustilo zavajati od Liste za Trst, ki ji kot program v bistvu ni preostalo nič drugega kot grobo, histerično protislovenstvo?
Tudi dogajanje v sosednji Sloveniji in Jugoslaviji bi moralo končno narekovati odgovornim političnim silam vse večjo odprtost in širino. To se v resnici tudi dejansko dogaja, ko gre za pospeševanje odnosov preko vzhodne meje; še vedno pa ne v zadostni meri, ko gre za nas, ki smo dejanski naravni vezni členi s tisto stvarnostjo. Italijanski zunanji minister spodbuja k sodelovanju in uveljavljanju nekakšnega “paralelizma” pri urejevanju manjšinskih vprašanj. Recipročnosti nismo hoteli nikoli sprejeti kot primeren način obravnavanja manjšin (kajti to načelo lahko spremeni, če se izvaja z restriktivnimi nameni; manjšino v nekakšnega talca). Če pa bo skrb ene in druge države za boljše urejevanje manjšinskih vprašanj v medsebojno spodbudo, bo to v korist samih manjšin, kot tudi prijateljstva in sodelovanja med državama.
Slovenci v Italiji pozdravljamo prizadevanja slovenske republike, ki je z amandmaji k svoji ustavi ne le utrdila svojo suverenost, ampak omogočila uvedbo političnega pluralizma, tržnega gospodarstva, krepkejših jamstev za človekove pravice in pravnost države kot tudi boljših zagotovil za avtohtoni manjšini: za italijansko in madžarsko narodnost.
Italijanska narodnost, ki nam je v vsakem pogledu najbližja, bo odslej lahko utrjevala svojo ustvarjalno vlogo tudi z gospodarskim udejstvovanjem. Naše sodelovanje z njo pa bo odslej lahko še obširnejše, odnosi ob meji pa še živahnejši in še bolj spodbudni za obe državi, če bosta želeli (če smo pravilno dojeli De Michelisov “paralelizem”) izboljševati pogoje življenja obeh manjšin.
Z veliko zaskrbljenostjo pa sledimo burnim dogodkom v Jugoslaviji, ki v nas zbujajo nemir in negotovost. Vsestranska kriza pretresa jugoslovansko družbo in dve nasprotujoči si opciji razdvajata na dramatičen način državo. Splošni interes Evrope im sveta je, da bi se Jugoslavija ohranila kot celovita, miroljubna država. To pa ne bi smelo zavesti nikogar; da bi si lahko mislil, da je vseeno kakšna bo njena notranja ureditev: ali bo z reformo političnega in gospodarskega sistema, s prehodom iz enostranskega v pluralistični sistem, iz dogovorne ekonomije v tržno gospodarstvo, ubrala pot približevanja k razviti Evropi, ali pa bo s centralističnim sistemom in prevlado enega naroda nad drugimi preprečila nadaljnji razvoj prebujajoče se demokracije in kot skoraj povsem osamljena izjema v Evropi delila čedalje večjo revščino med svoje državljane.
Evropi ne more biti vseemo kakšna bo Jugoslavija, tudi Italiji prav gotovo ne! Za nas, ki smo del slovenskega naroda pa je izid konflikta (ki je privedel še de pravih absurdnih dejanj kot je gospodarska blokada Slovenije s strani Srbije) usodne važnosti, kot je to za celotni slovenski narod. Skupni slovenski kulturni prostor je tista dimenzija našega naroda, ki mu zagotavlja možnost, prav zaradi relativne majhnosti in razdeljenosti, da se v njem vse njegove komponente vsi njegovi deli – povezujejo, dopolnjujejo in s tem ohranjajo. Odpirati ta prostor, ohranjati ga vitalnega, svobodnega, prevetrenega od idej in iznajdljivosti je naš skupni imperativ. Le če bomo znali tako ravnati, če nam to ne bo onemogočeno, bomo koristni sebi in morda zanimivi drugim, predvsem sosedom, kajti zaprtost bi le še poslabšala nepoznavanje naše stvarnosti in s tem povečala nezaupljivost do nas. Prav ta, še posebno nam, Slovencem v Italiji nenehoma postavlja nove ovire in prepovedi. Te pregrade delujejo tudi kot težka psihološka obremenitev, ki razdvaja in odtujuje. Če bo tudi naš prostor znal ujeti dih časa, ki veje v Evropi, bo to v veliko olajšanje vsem.
SKGZ je kot nadstrankarska organizacija nastala pred 35. leti zato, da bi bil našim ljudem na voljo primeren instrument za ohranjanje lastne identitete v novi stvarnosti, ko se je tudi tržaški del slovenskega prebivalstva ponovno znašel v italijanski državi. Prizadevanja naše skupnosti so v naši organizaciji dobivala konkretne izraze: stališča in odgovore na vprašanje političnega, kulturnega, gospodarskega in vsakršnega drugega značaja. Izoblikovali smo si z njo tisti široki narodnostno-politični prostor, v katerem smo, po meri danih možnosti in lastnih sposobnosti lahko utrjevali na konkreten – viden način življenje naše skupnosti. Njen, že od samega začetka poudarjeni nestrankarski značaj je prav gotovo najboljša osnova tudi za naloge, ki čakajo našo organizacijo v prihodnosti. Pluralnost v vsakem pogledu, ki jo tako specifično določa in po kateri se razlikuje od ostalih organiziranih oblik slovenske stvarnosti v Italiji, nalaga naši zvezi pomembne in neodlošljive odgovornosti. V prvi vrsti to, da mora svoj interni pluralizem še bolje in odločneje zarisati, ker bo s tem še bolje usposobljena za svoje naloge.
Vse kar se okrog nas dogaja, predvsem kar spreminja konotacije političnega življenja samega jedra našega naroda v matični domovini potrjuje, da je bila začetna izbira naše zveze pred 35. leti dalekovidna. Prav tako, da je njena skrb za iskanje in ohranjanje sinteze, v vseh naslednjih letih, med slovenskimi političnimi komponentami in torej skrb za upoštevanje različnosti in pluralizma med Slovenci v Italiji dragocena izkušnja, na kateri moramo vztrajati in katero moramo dograjevati. Pomembnost te izkušnje in nujnost nadaljnje krepitve pluralnosti naše zveze postane očitnejša, še pomislimo kakšne bi bile perspektive našega narodnostnega življenja, če bi bili povsem neopremljeni za sprotno sintetiziranje stališč, če bi Slovenske kulturno gospodarske zveze ne bilo in to še posebno ob vse večji politični razdrobljenosti, ki bo v bodoče karakterizirala tudi naš narod v celoti.
To seveda ne pomeni, da želi biti SKGZ “totalitarna”, da načrtuje vključitev vseh Slovencev v Italiji pod svojo streho, ali da si lasti nad njimi nekakšen monopol. Prav nasprotno: že njene članice ohranjajo svojo polno avtonomijo, vsa slovenska stvarnost v Italiji, v vseh svojih različnih odtenkih pa predstavlja za SKGZ tisto temeljno področje dela, v katerem iskati skupne možnosti in aktivirati skupne moči za ohranitev in razvoj vsakega delčka slovenstva pri nas, kajti vsak je za obstoj naše skupnosti dragocen. V tem smislu je nadstrankarska SKGZ vsem Slovencem v Italiji odprt narodnostni-politični prostor. SKGZ je v tem prostoru “registrator” slovenskih stališč a istočasno nosilec svoje lastne, avtonomne iniciative ter spodbujevalec ostalih političnih subjektov.
V tej zahtevni vlogi je naša sedanja opremljenost prav gotovo nezadostna. Poiskati bomo morali načinov, ki nas bodo vključevali v tokove sedanjega časa, današnjega razvitega sveta. Kot manjšinska skupnost bomo morali poiskati čim ustreznejšo pomoč naši šoli, razvijati oblike izobraževanja in dopolnjevanja našega znanja, še posebno mladih generacij, vsaj s tolikšno, še ne celo večjo resnostjo kot svet, ki nas obdaja. Svoji majhnosti in šibkosti se lahko izmuznemo samo s kvaliteto. To mora biti, kot je bilo ie ugotovljeno na raznih naših posvetih, strateška izbira Slovenske kulturno gospodarske zveze. Naši odbori in članice, ki so za to področje najbolj zainteresirani so krepko na delu, kar bi se moralo v kratkem tudi konkretno pokazati.
Kvaliteta našega dela bo v bodoče prav gotvo odvisna od priprave bodočih kadrov, od njihove strokovnosti, je pa tudi stvar naše sedanje izbire, naših sedanjih programov in organiziranosti ter odnosov, ki jih bomo znali razvijati z našim širšim “gibanjem” – s slovenstvom v F Jk, predvsem z ljudmi, ki se prepoznavajo v delu naših članic.
Potrebna nam je ne samo jasna določitev nalog in torej analitična sposobnost, sposobnost razporejanja nalog v prednostne lestvice in torej programiranja, ampak tudi sposobnost hitrega odzivanja in hitrega ukrepanja.
Na predzadnji seji našega Glavnega odbora smo se spraševali ali je v naših prizadevanjih zaščitni zakon res postal že nekakšen mit in zavzemanje za skupno enotno nastopanje Slovencev v Italiji prav tako. Ali nam ti dve konstanti v našem narodnostnem življenju res nista postali že nekakšna obredna materija, ki jemlje naši skupnosti kot tudi naši zvezi elastičnost in iznajdljivost? Ali nas ne zavira pri oblikovanju drugačnih, bolj svežih, odmevnejših, uspešnejših odgovorov na izzive časa, kot tudi na že davno odprta a še vedno nerazrešena vprašanja naše skupnosti?
Prav gotovo potrebujemo v naši SKGZ svežine in ustvarjalnega zagona, ki nam jih lahko prinesejo predvsem nove, mlade sile. Istočasno pa moramo ohraniti trezno, in stvarno analitično sposobnost, ki nam ne bo dovoljevala vihrave površnosti, popuščanja demagoškim domislicam in nekritičnega prevzemanja trenutnih modnih obnašanj iz tujih okolij.
Mislim, da lahko z gotovostjo rečemo, da naš zaščitni zakon ni in nemore biti za nas izmišljena potreba, ampak da je ključno vprašanje življenja naše narodnostne skupnosti v tej zgodovinski fazi, seveda brez mitiziranja in še posebno brez pretiranih pričakovanj. Pripravljeni moramo biti že sedaj za naslednje nadaljnje faze življenja naše skupnosti.
Druga konstanta, ki prav tako ne sme zaiti v mitizacijo, je skrb SKGZ za očuvanje skupne angažiranosti vseh slovenskih komponent za temeljne interese naše skupnosti. Skrb za to nas ne sme ohromiti pri naših avtonomnih iniciativah; ostati mora normalno področje dela naše zveze tudi enostavno zato, ker si Slovenci v Italiji želijo in zahtevajo od svojih organizacij skupno zavzemanje za skupne stvari. (To so npr. pravice našega jezika, zaščita naše zemlje, interesi naše kulture, naših šol, našega športa, skratka vsega tistega, za kar je brezpredmetno spraševati se kakšno stnankarsko izkaznico imamo v žepu). Če naj bo SKGZ to kar smo prej dejali, potem ne more mimo obveze, da se za takšno enotnost še naprej zavzema. Stranke, ki si legitimno prizadevajo, v logiki tudi najbolj zaostrene medsebojne konkurence predvsem za to, da si razširjajo svojo volilno bazo, ne morejo, zaradi svojih parcialnih interesov, izčrpati s svojim delovanjem celotnega obsega naše manjšinske stvarnosti. Zaradi konfliktov, ki nastajajo med njimi, kar je v političnem boju normalno, večkrat utrpijo škodo, ali pridejo v drugi plan prav splošni interesi naše skupnosti. Popustiti takšnemu postopanju, češ da zaradi težav nima smisla siliti v skupno nastopanje, bi pomenilo dovoljevati strankarski vsiljivosti, da se polasti vseh področij našega narodnostnega življenja, tudi tistih, ki se ne dajo razparcelirati in “zlotizirati” (po zgledu najbolj diskreditirane partitokracije) in izpostaviti našo skupnost, ki ni obdana z najbolj ljubečo in zgledno skrbjo države, stari, izgubljeni a žal za nas še vedno veljavni logiki “divide et impera”.
Stranke, za katere Slovenci volimo, morajo stalno čutiti nadzor svojih slovenskih volilcev predvsem za izbire, ki vplivajo na življenje naše skupnosti. V tem mora SKGZ biti s svojo pluralnostjo, s svojim tolerantmim in spodbujevalnim delom odprt sogovornik vsem političnim silam, v katerib Slovenci delujejo.
Ne gre torej, ko govorimo o enotnosti in zaščitnem zakonu za ohranjanje nekakšnih obrednih, sklerotiziranih momentov našega delovanja. Gre za osnovno nujnost upoštevanja naše pluralistične stvarnosti in ohranjanju zavesti o skupnosti, ki ne sme samo sebe ošibiti po eni in za utrjevanje naše zasidranosti v naših krajih po dnugi strani.
Res je pa tudi, da ne smemo dopustiti, da bi nas nekatera naša prizadevanja, pa četudi tako pomembna, toliko vsrkala, da bi zaradi tega morali vse ostalo zanemariti. Mislim, da se to v resnici nikoli ni in da se tudi v bodoče ne more zgoditi. O tem priča dejavnost naše zveze, njenih članic, celotne naše skμpnosti. Skratka: v SKGZ mora biti dovolj prostora za ohranjanje vztrajnosti kot tudi za domiselne, agilne, učinkovite novosti.
Ravno potreba po teh (novostih) sili v naši skupnosti močno v ospredje. Kos ji bodo pa predvsem mlade sile, ki bodo s svojim svežim pristopom lahko še bolj učinkovito premoščale nekatere ostanke predvsem ideološke zaprtosti, kot tudi druge predsodke, ki še vedno ovirajo sproščeno sodelovanje v nekaterih slovenskih okoljih. SKGZ mora še bolje kot doslej prisluhniti tem potrebam in dati mesta novim gledanjem in novim pristopom -tudi “novi terminologiji”.
To ji bo prineslo novega vitalnega zagona, tisto propulzivnost, ki jo naša skupnost potrebuje, da se ubrani občutkov utrudljive ga in neznosnega čakanja, pasivnosti in nemoči.
Naš občni zbor naj obveže novo vodstvo, da bo v prihodnjem mandatnem obdobju, kot eno bistvenih nalog, sprožilo temeljito proučitev strukturiranosti naše organizacije v vseh tistih aspektih, ki jo bodo bolje usposobili za opravljanje nalog v korist naše skupnosti. Delo komisije, ki se bo moglo okoristiti tudi z idejami in analizami, ki so bile in bodo še iznešene v javni tribuni, ki je v teku v našem dnevniku, naj prevzame nato v razpravo programska konferenca, ki naj jo naša zveza skliče, ko bodo stvari dodobra proučene, da bo za naš prihodnji občni zbor izdelan nov, poglobljen, moderen koncept ustroja in dela Slovenske kulturno gospodarske zveze v vseh smereh njenega udejstvovanja v smeri utrjevanja slovenske kulturne, jezikovne-narodnostne identitete preko vseh oblik naše organiziranosti in ob najtrdnejši vraščenosti v skupni slovenski kulturni prostor.
– uveljavljanje slovenske zasidranosti na tej zemlji, na kateri smo doma od pamtiveka.
– ovrednotenja doprinosa Slovencev, ki kot konstitutivni del prebivalstva ob meji, sooblikuje s svojim delom, svojo ustvarjalnostjo na vseh področjih duhovno in materialno podobo naših krajev.
– omogočanja in spodbujanja slovenske povezovalne vloge, preko najtesnejših stikov z matičnim narodom in državo z bližnjim in širšim zaledjem za hitrejšo in odločnejšo uveljavljanje misli evropske integracije narodov v duhu medsebojnega spoštovanja in vzajemnosti.
– spodbujanja kulture sožitja med Slovenci, Italijani in Furlani in sploh vsemi prebivalci v teh krajih, za premagovanje neznanja in predsodkov ter vseh anahronističnih stališč, ki zavirajo nadaljnjo demokratično rast italijanske republike, za kar se kot lojalni državljani zavzemamo – skratka:
za našo bodočnost v enakopravnosti in za demokratični razvoj na pragu nove Evrope.