Slovenski klub - Soočanje o manjšinski organiziranosti

PRIMORSKI DNEVNIK, 29. oktobra 2009 Vprašanje manjšinske organiziranosti očitno zanima marsikoga, če je bila v torek zvečer Gregorčičeva dvorana premajhna za vse prisotne (med njimi je bila tudi generalna konzulka Vlasta Valenčič Pelikan). Slovenski klub je za govorniško mizo povabil predstavnike tako imenovane civilne družbe (predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO, Rudija Pavšiča in Draga Štoko) ter tistih političnih strank, v katerih se prepoznava večina Slovencev; Demokratsko stranko je zastopal Štefan Čok, Slovensko skupnost Damijan Terpin, Stranko italijanskih in slovenskih komunistov Stojan Spetič, Stranko komunistične prenove pa Igor Kocijančič. Moderator Bojan Brezigar ni želel ponujati iztočnic, ampak je govornikom dal možnost, da predstavijo svoja stališča. V drugem krogu debate pa jim je postavil specifični vprašanji: kdo naj določi porazdelitev javnih sredstev in kdo naj posledično preveri, ali je bila izbira pravilna? Kocijančič je vzel na znanje, da v manjšini ni potrebe po spremembah; pred meseci je namreč izdelal operativni predlog, s katerim je skušal evidentirati potrebe manjšinske organiziranosti, ki pa je naletel na en sam javni odziv. Racionalizacija je po njegovem mnenju nujna in ni mu na primer jasno, zakaj potrebujemo dve glasbeni šoli: ali laiki oziroma katoliki poučujejo klavir drugače? Krovni organizaciji bi morda lahko preverili, če imamo še kaj manevrskega prostora za drugačno porazdelitev sredstev. Štoka je prepričan, da imata krovni moralno moč za preverjanje možnih izboljšav, Slovenci v Italiji pa smo že danes »kakovostna družba«, za katero neenotnost ni problem: članice SSO ne želijo združitve v eno krovno organizacijo, zato »nehajmo jokati, bodimo konstruktivni in se raje borimo proti asimilaciji«. Obvezal se je tudi za kakovostnejše sodelovanje s SKGZ. Pavšič se strinja, da smo med bolje organiziranimi manjšinami, a je prepričan, da vse bolj nazadujemo in »se folkloriziramo«. Lahko bi bili veliko boljši, zato pa potrebujemo razvojno vizijo in nekoga, ki jo realizira: manjšinski forum, ki naj odloča o prioritetah in skupnem interesu. Po njegovem mnenju bi se civilna družba morala združiti, manjšina pa bi lahko že danes za tretjino znižala stroške. Terpin vidi v manjšini željo po združevanju, vzrok zato, da imamo v nekaterih vaseh po dve kulturni društvi pa je po njegovem mnenju zgodovinski: ločili smo se, ker je bil del manjšine za samostojno politično nastopanje, del pa proti. Predloge za racionalnejšo manjšinsko ureditev naj izoblikujeta krovni organizaciji, preverjanja pa po njegovem mnenju nismo sposobni; učinkoviti bodo vsekakor tisti predlogi, ki bodo zajezili asimilacijo. Terpin je tudi prepričan, da ne moremo ciklično »reševati gledališča in Primorskega dnevnika, če je gledalcev in bralcev vedno manj«. Del manjšine naj ne bi bral našega časopisa, ker ga slednji diskriminirana, tudi zato, ker »poroča z Lune« (po Terpinovem mnenju naj ne bi poročali o velikih denarnih izgubah, ki jih bodo tržaški Slovenci utrpeli zaradi novega regulacijskega načrta, številni članki, objavljeni v zadnjih mesecih, pa ne kažejo te slike; op. nov.). Spetič bi rad, da bi bila naša manjšina bolj učinkovita, zato pa potrebuje več prozornosti, racionalizacije in participacije. Enotnosti ne moremo vsiljevati z vrha, na terenu pa je marsikje drugače (v Benečiji je na primer enotnost v dejanjih). Čok je opozoril, da politika ne bi smela pogojevati civilne družbe (na primer društev). Manjšinske ustanove potrebujejo predvsem več strokovnosti in kakovosti, prisluhniti pa bi morali tudi mladim: če želimo, da bodo današnji učenci slovenskih šol tudi bodoči uporabniki manjšinskih ustanov. (pd)