SKGZ prejela priznanje Urada za Slovence po svetu in v zamejstvu

Čestitkam in priznanjem, ki jih je Slovenska kulturno-gospodarska zveza prejela ob 50-letnici delovanja, so se včeraj pridružile še pohvale in priznanje za opravljeno delo, ki ga je organizaciji dodelil Urad za Slovence po svetu in v zamejstvu ministrstva za zunanje zadeve R Slovenije. Kot je včeraj v prostorih generalnega konzulata RS v Trstu uvodoma pojasnil generalni konzul Jože Šušmelj, je bila nedeljska osrednja proslava SKGZ tako oblikovana, da ni bilo primernega trenutka za predajo priznanja in izrek čestitk Urada in zunanjega ministrstva. Zato so se odločili za krajšo svečanost, ki se je je ob Šušmelju udeležila direktorica Urada Jadranka Šturm Kocjan, Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo pa so z deželnim predsednikom Rudijem Pavšičem sestavljali še pokrajinska predsednika, Livio Semolič (Gorica) in Igor Gabrovec (Trst), predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Jurij Kufersin in odgovorna za osrednji urad Zveze Dorica Kreševič.

Uvodnemu pozdravu gostitelja, Šušmelja, ki je napovedal tudi prejem uradnega dopisa zunanjega ministra Iva Vajgla, je besedo prevzela direktorica Urada za Slovence po svetu in v zamejstvu Jadranka Šturm Kocjan, ki se je pravzaprav razveselila ponovne priložnosti za srečanje s predstavniki SKGZ. V imenu zunanjega ministrstva RS, Urada in osebnem je Zvezi izrekla priznanje in pohvalo »za neprecenljiv prispevek v korist slovenski manjšinski skupnosti v Italiji in slovenskemu narodu«. Podčrtala je pomen polstoletnega delovanja te organizacije, spomnila, da delo zaradi raznih okoliščin ni bilo vselej lahko, vendar pa so v SKGZ znali strniti vrste in s skupnimi močmi premagati ovire. Okolje, še zlasti v Trstu, organizaciji kot Slovencem ni bilo najbolj naklonjeno, vendar pa si je Zveza s strpnostjo in odločnostjo hkrati znala pridobiti ugled in veliko prijateljev tudi v večinskem narodu. Ob tem, je nadaljevala direktorica Urada, je organizacija znala razviti tudi sodelovanje čez mejo, še posebej pa Slovenija pozitivno ocenjuje sodelovanje s Svetom slovenskih organizacij, s katerim je Zveza oblikovala »jedro moči«; pomen povezovanja pa je bil nadalje potrjen z ustanovitvijo Slomaka (koordinacija vseh slovenskih manjšin). Po ugotovitvi, da je SKGZ znala odigrati tudi politično vlogo je Jadranka Šturm Kocjan predsedniku Pavšiču predala priznanje Urada in knjižni dar. Že izrečenim čestitkam pa je Šušmelj predal tiste, ki jih je v posebnem pismu zapisal zunanji minister Ivo Vajgl, ki je uvodoma zatrdil, da je »Slovenska kulturno-gospodarska zveza s svojim delovanjem dokazala, da je bistven in življenjski subjekt slovenske narodne skupnosti v Italiji«. Po ugotovitvi, da je bila v teh 50 letih prehojena dolga pot z vzponi in padci ter mnogimi spremembami, je Vajgl zatrdil, da je osnovna vloga SKGZ vseskozi ostajala ista: »Od vloge povezovalke in zagovornice interesov slovenske narodne skupnosti SKGZ ni nikoli odstopila in v tem pogledu je Vaša organizacija še vedno nenadomestljiva.« Nato se je slovenski zunanji minister dotaknil vprašanja kulturnega, izobraževalnega, športnega, znanstvenega in drugih oblik sodelovanja Slovenije s Slovenci onkraj meja in pri tem zagotovil, da je to čedalje bolj prisotno v različnih vsakodnevnih razpravah. Spodbudo v tej smeri je dal vstop Slovenije v EU, ko je izraz »državna meja« dobil drugačen prizvok in pomen. Iz simbola razmejenosti, drugačnosti naj bi se ta meja, je zapisal Vajgl, spremenila v dejavnik sodelovanja, enakovrednosti, spoštovanja v različnosti, »pri čemer imam v mislih ne le sodelovanje med različnimi narodi z dveh strani, ampak v današnjem kontekstu predvsem sodelovanje med pripadniki istega naroda«. Stike bi bilo potrebno še bolj poglobiti, »še bolj bi bilo treba začutiti skupno pripadnost istim narodnim koreninam in oblikovati skupen kulturni prostor«. Vajgl je pred zaključnimi čestitkami še podčrtal, da »vsaka organizacija Slovencev zunaj meja RS – in tudi vsak posameznik – predstavlja živ del slovenskega narodnega telesa, zato mora matična država zaradi vsakodnevnih vplivov večinskega okolja za ohranjanje slovenske kulturne identitete še bolj in bolje skrbeti«.

Za prejete pohvale in priznanje se je v imenu SKGZ zahvalil predsednik Pavšič, ki je najprej zaupal, da mu je pravzaprav nerodno zaradi tolikih pohval, katerih ne on ne organizacija nista posebej vajeni. Več je bilo kritik, vendar so prav te organizaciji, ko jo je sam s sedanjo ekipo prevzel v izredno težavnem obdobju, dajale energije, da se je organizacija na osnovih novih smernic ponovno razvila in dokazala, da je še kako potrebna in koristna. V tistem času se je tudi začelo sodelovanje s Svetom slovenskih organizacij, ki tudi na začetku ni bilo ravno lahko, vendar pa je organizacija imela srečo, da je SSO vodil predsednik Sergij Pahor, ki »je razumel težnjo po sodelovanju«. Organizaciji sta začeli sodelovati v ključnem trenutku sprejemanja zaščitnega zakona in sta se »znali postaviti v prvo vrsto promoviranja manjšine«. Pavšič se je nato spomnil rimskega srečanja s Šušmeljem, ko so nazdravili zakonu, in se je njemu in vsem ostalim predstavnikom R Slovenije zahvalil za pomoč in podporo. Ti bosta tudi v prihodnje dobrodošli, pravzaprav nujni, pa čeprav se, je zaključil Pavšič, manjšini na osnovi boljših pogojev kaže lepša bodočnost. (bip)

(Primorski dnevnik, 2. decembra 2004)