SKGZ si prizadeva za potrebne reforme v manjšini, ne more pa sama odločati o sredstvih in prioritetah

ODRTA TRIBUNA – Rudi Pavšič Kot predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze sem dolžan nekaj odgovorov na pisanje Milana Pahorja, ravnatelja NŠK. Odgovarjam kot predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze, saj lahko dajem pojasnila le v imenu organizacije, kateri predsedujem in ne kake druge. Globalna ocena stanja, v katerem se danes nahajajo organizacije Slovencev v Italiji, odgovarja tisti, ki jo je opisal Milan Pahor. Prav tako je sličen opisu italijanski politični okvir: od Rima do krajevnih uprav, predvsem pa Dežele FJK, je izrazito manj naklonjen Slovencem, kot sta to bili Prodijevi levosredinski vladi in Illyjeva deželna uprava. Resnici na ljubo tudi z bolj naklonjenimi vladami in koalicijami Slovenci v Italiji nismo dosegli bistvenih poviškov denarnih podpor vsaj deset let, nekatere organizacije in ustanove pa skoraj 19 let, odkar je pričel veljati zakon za obmejna področja. Sredstva iz tega zakona so nato prešla v del budžeta zaščitnega zakona št. 38/01. Mimo splošne krize, Slovenci ne uživamo danes kake posebne naklonjenosti in s tem dejstvom se bomo morali soočati vsaj še naslednja tri leta. Naj opozorim, da je v vladnem proračunu za leto 2011 predvideno krčenje za dejavnosti manjšine iz sedanjih skoraj petih milijonov evrov na nekaj manj kot tri milijone. Prihodnje leto ne bo zadostoval torej z velikim trudom dosežen dodatni milijon evrov. To so dejstva glede Italije. Vsi, ki delajo v ustanovah, organizacijah in društvih, poznajo te številke. K finančni sliki moramo dodati tudi spremenjen odnos deželne uprave do slovenske komisije pri odborništvu za kulturo. Dejansko je odbornik Molinaro sam povišal sredstva za Slovensko stalno gledališče, pri porazdelitvi dodatnega milijona evrov pa smo izvedeli za odločitev iz časopisja. Glede Slovenije naj zapišem naslednje: manjšini je bila v oporo v odnosu do Italije in je s svojo težo države bistveno pripomogla, da so nam dvakrat dvignili podporo za v finančnih zakonih že odpisana dva milijona evrov (letos in lani). Slovenija je lastno gmotno podporo manjšinskim organizacijam v Italiji malenkostno znižala, čeprav je šlo za »popravke« navzdol in ne za prave reze. Povedati moram, da sem za omenjene rezultate, ki niso eklatantni, prisostvoval na številnih sejah v Trstu, Ljubljani in tudi v Rimu, ko je mojo organizacijo ali pa SKGZ in SSO tam kdo sprejel. Pahor to omenja, vendar bi jaz zadevo poudaril: ni, da SKGZ, in z njo SSO, nima moči: celoten sklop strank, ki je podprl izvajanje zaščitnega zakona, nima bistvene moči ne v Rimu in ne na Deželi v Trstu. To lahko ugotovimo iz parlamentarnih razprav in iz samih amandmajev, ki jih je v Rimu vložila senatorka Tamara Blažina. Vsekakor nas v Ljubljani bolj poslušajo, čeprav ohranja slovenska vlada svojo avtonomijo. Na koncu so vse državne podpore, bodisi italijanske bodisi slovenske, sad političnih in torej strankarskih odločitev. Organizacija, kot je SKGZ, lahko v tem okviru odigrava vlogo sindikata, ne more pa odločati na mestih, kjer je ni. Ob splošnem okviru preidimo k predlogom SKGZ in konkretno k vprašanjem Narodne in študijske knjižnice. SKGZ je na svojem občnem zboru, v sporočilih javnosti, na sejah in povsod, kjer je to možno, predlagala sestavo širšega slovenskega predstavništva. Imenovali smo jo Zvezo Slovencev, vendar ime ni bistveno. Ta predlog smo ponavljali, tudi sam sem ga v mnogih intervjujih, ker smo v vodstvu organizacije, ki ji predsedujem, zelo jasno predvidevali krizo, ki je tu med nami. Vedeli pa smo, da SKGZ ne more sama odločati o sredstvih, prioritetah itd. Zavzeli smo se za reforme v manjšini, kar pa ne pomeni, da lahko vse sami odločimo. Današnja SKGZ ni tista, ko je bil Milan Pahor imenovan za ravnatelja NŠK, in to Pahor dobro ve. Seveda se SKGZ ne bo odrekla lastnim predlogom, vendar je že v Pahorjevem pismu dovolj razvidno, kako lahko potem posamezne ustanove in organizacije sprejemajo reforme, prerazdelitev sredstev itd. S predlogi in posledičnimi odkloni ne bomo danes prišli daleč. V Trstu je NŠK v prostorih, ki so posredno v lasti SKGZ. Konkretno sta lastnika poslopja v Trstu Jadranska finančna družba in Dom. V Gorici pa je KB center, kjer ima knjižnica Feigel sedež, v lasti Finančne družbe KB1909. Gre torej za gospodarske subjekte, ki ne uživajo podpor in morajo imeti bilance, ki ne vodijo v stečaj. Ker omenjene družbe ne prejemajo za javne ustanove, ki delujejo v njih, nobene podpore, je jasno, da so najemnine za oddane prostore del njihove osnovne dejavnosti. V Trstu plačuje NŠK v Ul. sv. Frančiška najemnino, ki je »politična«, skratka, veliko nižja od tržne cene in zaobjema (najemnina) le polovico zasedenih prostorov. V Ul. Petronio je položaj še drugačen in najemninsko ugodnejši ali ničen. To je eden izmed prispevkov, ki jih daje SKGZ za NŠK. V Gorici razpolaga NŠK z odličnimi prostori in tudi tam je najemnina nižja od tržne. O porazdelitvi milijona evrov sem že napisal, da je o tem odločil odbornik Molinaro, za kar je sicer pristojen, lahko pa bi ravnal drugače (kot sem mu predlagal v pismu). Za odnose s knjižnico D. Černeta v Trstu ni pristojna SKGZ. Poviške gledališču je, kot zapisano, dal deželni odbornik. Pred porazdelitvijo pa ni bilo dogovora v sami komisiji (ki je sinteza krovnih organizacij, slovenskih javnih upraviteljev in šolnikov), ker v manjšini danes ni telesa, ki bi lahko usklajevalo stališča krovnih organizacij in političnih strank, v katerih se prepoznava večji del manjšine. SKGZ na to opozarja, vendar, vsaj doslej, brez pravega uspeha. Glede Odseka za zgodovino pri NŠK ne sam in ne SKGZ nismo nikoli izjavili, da gre za »luksuz« ali za »potrato denarja«. Menim pa, da je v danem položaju prav in možno, da upravni odbor NŠK in sam ravnatelj poiščeta za Odsek ustrezen položaj. Tu so zaposleni štirje strokovnjaki (ravnatelj, dva s polnim urnikom in eden s polovičnim), Odsek pa razpolaga z obsežnim zgodovinskim in etnografskim gradivom. Ne poznam rešitev, morda pa je Univerza Koper zainteresirana za drugačno in višje sodelovanje, kot se to dogaja že z drugo zamejsko ustanovo. To je ena izmed konkretnih možnih variant. Uresničljivost morajo preveriti pristojni v NŠK: v SKGZ bodo nedvomno našli politično pomoč. Vse to dokazuje, da SKGZ nikoli ni in ne bo podcenjevala vloge Narodne in študijske knjižnice, očitno pa mora vodstvo knjižnice iskati tehnične in strokovne rešitve, ki niso le v odpuščanju osebja. Tudi notranja »mobilnost« personala je v pristojnosti direktorja NŠK in ne predsednika SKGZ. Ravnatelj Pahor se sprašuje, če imata krovni kakšno strategijo za NŠK. Mnenja sem, da sodi razvojna vizija Narodne in študijske knjižnice med prioritetne pristojnosti vodstva NŠK in samega ravnatelja. SKGZ bo v tem procesu gotovo zraven, če bo njen prispevek zaželen. Še nekaj besed o stavbi v Ul. sv. Frančiška. SKGZ želi prenoviti stavbo. Izdelan je bil načrt in vsi so ga lahko videli. Največ bi od njega imela prav NŠK, ki bi dobila več prostora in seveda lepšega. Reduktivna se mi zdi tudi ocena, da je vloga Feiglove knjižnice v Gorici »kot kolešček splošnega mehanizma«. Za primernejše in sodobnejše prostore knjižnice (rezultati se že kažejo tudi v povišanju števila obiskovalcev) je bila opravljena precejšnja investicija. Če že ne pohval, vsaj pozitivno nevtralnost bi bilo pričakovati. Če vodstvo NŠK noče obnove prostorov v Trstu, ne bomo zato vrgli v koš dragocenega načrta-vizije o multifunkcionalnem središču, podobnemu KB centru v Gorici. V stavbi so namreč še Tržaška knjigarna, Zveza slovenskih kulturnih društev, Slovenski klub, Planinsko društvo in še kaka organizacija. Med temi je tudi SKGZ, ki pa bo od obnove imela najmanj oziroma nič.