Zaključni simpozij Programske konference SKGZ-SSO
Gorica, 8. novembra 2003
Igor Gabrovec
V pojasnilo naj povem, da mladinsko vprašanje ni bilo na uvodnem srečanju programske konference predvideno kot samostojen sklop. V nadaljnjem delu smo ugotovili, da četudi se mladinska problematika veže na vsako problematiko in kot rdeča nit povezuje vse sklope, je potrebno, da skušamo nekatera mladinska vprašanja posebej obravnavati. V času, ki nas loči od padriškega srečanja, se je nato sestala neformalna delovna skupina, zbrani so bili na sestankih v Trstu in Gorici predstavniki mladinskih društev in organizacij (skavti, taborniki, MOSP in drugi, ki se ukvarjajo z mladimi in so mladi). Iz tega dela se je rodila zamisel o anketi, ki je zaobjela celotno višješolsko populacijo na Tržaškem in Goriškem, približno 500 dijakov. To anketo bodo predstavile s pomočjo powerpointa, da bo bolj razumljiva. Paralelno je bil začet popis vseh mladinskih društev in se bo še nadaljeval. Ob tem so štiri gospodične, ki bodo potem spregovorile, pripravile tudi nekaj sklepnih misli, ki so napotki in priporočila krovnim organizacijam, kar zadeva mladinsko politiko oz. politike do mladih. Potrebnega je še veliko dela. Kar je bilo opravljeno, pa predstavlja zanimiv precedens. Če bomo uspeli izpeljati vsaj petino potem nakazanih točk, bo to zelo velik rezultat tudi na osnovi tega, kar je bilo povedano danes od jutra do večera. Preden predam besedo bi se rad zahvalim tistim, ki so sodelovali pri anketi. Anketirali so Ana Wehrenfennig, Peter Verč, Jadranka Cergol, Maja Mezgec, Marija Iussa in Mitja Primožič. Zbrano gradivo pa so obdelale Ana Wehrenfennig, Zaira Vidali, Daša Bolčina in Maja Mezgec. Zahvaljujemo se seveda Slovenskemu raziskovalnemu inštitutu za dragoceno strokovno pomoč. Anketa je bila speljana, pripravljena in obravnava v tesnem sodelovanju s Slorijem.
Daša Bolčina, Maja Mezgec, Zaira Vidali, Ana Wehrenfennig
Kot je že Gabrovec uvodoma povedal, da bi analizirale mladinsko problematiko, smo se odločile, da bomo to področje proučile z empirično raziskavo, ki nam je pomagala, da smo zbrale podatke, na podlagi katerih smo lahko prišle do določenih zanimivih ugotovitev in smo lahko izoblikovale določene zaključke. S pričujočo raziskavo smo želele proučiti, kako mladi doživljajo dejstvo, da pripadajo narodni manjšini, kakšen je njihov odnos do manjšinskih organizacij, katere so njihove potrebe in pričakovanja ter kako in v kolikšni meri so vključeni v manjšinsko organiziranost. V ta namen smo pripravile krajši vprašalnik, ki smo ga namenile dijakom slovenskih višjih v Trstu in Gorici. Vprašalnik sestavljajo večinoma vprašanja zaprtega tipa ter vrsta trditev. Gradivo ne predstavlja dokončane študije. Ker so podatki zelo zanimivi in predstavljajo edinstveno priložnost za bolj poglobljene analize o udejstvovanju zamejske mladine, jih bomo podrobneje obdelale in naknadno predstavile končno poročilo. Vzorec zaobjema celotno populacijo dijakov višjih šol s slovenskim učnim jezikom na tržaškem in goriškem. Anketirani so bili vsi razredi, oddelki in podružnice štirih višjih zavodov na tržaškem in dveh zavodov na goriškem. Skupno število anketiranih dijakov je 598. Pri obdelavi podatkov nismo upoštevali 22 dijakov iz Slovenije. Končni vzorec, ki smo ga upoštevali pri obdelavi, šteje torej 576 dijakov. Anketiranci so stari od 15 do 19 let. Frekvenčna porazdelitev je precej enakomerna: 18,6 % (107) je starih 15 let, 22,1% (127) je starih 16 let, 19,3% (111) je starih 17 let, 19,5 % je starih 18 let in 20,4 % (117) je starih 19 let. 44,9 % (257) je moških in 55,1 % (316) je žensk. Kraj bivanja smo ločili v dve makro kategoriji, in sicer tržaško ter goriško pokrajino. Večina 72,1% (404) anketirancev živi v tržaški pokrajini, 27,9% (156) v goriški pokrajini. Med obdelavo podatkov pa smo opazile pomembne razlike med odgovori dijakov s Tržaškega in Goriškega. Glede narodnostne opredelitve posameznikov, so razvidni zanimivi podatki: 70,4 % (400) anketiranih se je opredelilo za slovensko narodnost, 13,7 % (78) za slovensko in italijansko narodnost, 13,6 % (77) za neslovensko narodnost ter 2,3 % (13) je neopredeljenih.
Odnosi med manjšino in večino
Pri analizi, kako mladi doživljajo dejstvo, da pripadajo narodni manjšini, smo proučile odnos z večinskim narodom. Iz podatkov je razvidno, da je odnos z večinskim narodom problematičen. 74% vprašanih se strinja s trditvijo, da večinski narod diskriminira pripadnike slovenske manjšine; med temi je velika večina (80,2 %) tistih, ki so se opredelili za slovensko narodnost. Vsekakor tudi pri ostalih opredelitvah narodnosti se več kot polovica anketiranih s trditvijo strinja. Iz tega sledi, da je med mladimi, ki obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom, občutek diskriminacije s strani večinskega naroda prisoten.
[Graf 1 odgovori na trditev »večinski narod diskriminira pripadnike slovenske manjšine« glede na narodnostno opredelitev posameznikov]
Podobno velika večina (70%) dijakov ima občutek, da večinski narod ne ceni oziroma zaničuje slovensko kulturo in jezik. Zanimivo je dejstvo, da je med temi tudi dobra polovica tistih, ki so se opredelili za slovensko in italijansko narodnost, tistih, ki so se opredelili za neslovensko narodnost in polovica takih, ki se za narodnost niso opredelili.
[Graf 2 odgovori na trditev »večinski narod ne ceni oziroma zaničuje slovensko kulturo in jezik« glede na narodnostno opredelitev posameznikov]
Enako se velika večina (81,7%) anketiranih strinja s trditvijo, da večinski narod ne pozna manjšinske stvarnosti. Delež je najvišji pri tistih, ki so se opredelili za slovensko narodnost, ker daje misliti, da je med temi problem najbolj občuten. Razvidne so nekatere razlike med tržaško in goriško pokrajino. Na trditev »imam občutek, da v istem mestu živita dve ločeni skupnosti (slovenska in italijanska), ki se ne poznata je odgovorilo pritrdilno 64,6% anketirancev, opaža pa se razliko med pripadniki tržaške in goriške pokrajine: s trditvijo se strinja več tržaških anketirancev (67,3%) kot goriških sovrstnikov (55,8%). Podobne podatke zasledimo tudi pri odgovorih na vprašanje »večinski narod ne pozna manjšinske stvarnosti«, s katerim se strinja 84,1% vprašanih iz tržaškega in 74,7% vprašanih iz goriškega. Iz omenjenih trditev izhaja, da problem medsebojnega nepoznavanja med slovensko in italijansko skupnostjo občutijo v višji meri tržaški višješolci kot goriški, kjer morebiti je stopnja poznavanja in povezovanja med omenjenima skupnostima višja.
Udejstvojanje in aktivnost v društvih in organizacijah
Eden izmed ključnih namenov pričujoče raziskave je bil proučiti v kolikšni meri so mladi vključeni v manjšinsko organiziranost ter kakovost njihovega izvenšolskega udejstvovanja na različnih področjih. Najprej smo preverile, kako se stopnja udejstvovanja stopnjuje glede na udeležbo staršev. Iz podatkov, ki jih anketiranci navajajo o svojih starših izpada, da so le ti dokaj aktivni. Več kot dve tretjini anketirancev (62%) izjavlja, da sta bila oba starša aktivna ali v slovenskih ali v italijanskih organizacijah in več kot polovica v slovenskih organizacijah. Zanimale so nas tri različne tipologije mladinskega izvenšolskega udejstvovanja:
– obiskovanje in udejstvovanje mladih pri pobudah slovenskih društev, ustanov in organizacij (npr. Koncerti, gledališke prireditve ipd.)
– sodelovanje v društvih, gojenje izvenšolskih aktivnosti v slovenskih organizacijah (npr. šport, glasba ipd.)
– aktivno sodelovanje pri vodenju društva, ustanove, organizacije.
Glede udeležbe na prireditvah slovenskih ustanov lahko predstavimo sledeče ugotovitve: velika večina slovenskih višješolcev ne sledi koncertom Glasbene matice, po 15. letu pa število anketirancev, ki sledi koncertom, upada. Četrtina slovenskih višješolcev redno ali večkrat obiskuje Slovensko stalno gledališče. Odstotek žensk, ki redno ali večkrat sledi predstavam Slovenskega stalnega gledališča je dvojni glede na odstotek moških. Razlike med spoloma gre zaslediti tudi pri obiskovanju Narodne in študijske knjižnice, katero obiskuje več žensk (40,7%) kot moških (14,3%) in pri špornih prireditvah, katerim sledi 41% dijakov, je polovica moških proti tretjini žensk. Na prireditve kulturnoprosvetnih društev zahaja 26% anketiranih, pobudam mladinskih organizacij pa sledi 21% mladih. Udejstvovanje je najnižje med tistimi, ki so se opredelili za neslovensko narodnost. Pobudam verskih skupin sledi 4%, pobudam političnih skupin pa 2% celotne populacije.
13% Koncerti GM 25% Prireditve SSG 29% Obiskovanje NŠK 41% Športne prireditve
Podatki o izvenšolskem udejstvovanju so sledeči: 82,8% višješolske populacije se posveča eni ali več izvenšolskim dejavnostim. (Samo informativno naj dodam, da je ta podatek zelo blizu vsedržavnega poročila IARD, se pravi študije, ki se izvaja na vsedržavni ravni vsaka štiri leta in zaobjema vzorec mladih od 14. do 34. leta. V tem poročilu se navaja, da je 82% mladih aktivnih v raznih društvih.) Od teh je 55,6% dejavnih samo v slovenskih krogih, 12,3% samo v italijanskih, 14,9% v slovenskih in italijanskih in 17,2% ni dejavnih. Odstotek dejavnih je najvišji med tistimi, ki so se opredelili za slovensko narodnost (samo 14,5% nedejavnih). Zanimive so ugotovitve, da se 61% tržaških dijakov udejstvuje samo v slovenskih organizacijah v primerjavi s 45% goriških dijakov. Pri udejstvovanju v slovenskih organizacijah je število dijakov slovenske narodnosti (65%) višje od števila dijakov, ki so se opredelili za slovensko in italijansko narodnost (49%).
[Graf 3 gojenje izvenšolskih dejavnosti glede na organizacijo oz. ustanovo]
Odstotki dejavnih po področjih:
61,3% Športno rekreacijska društva
31,1% Kulturno prosvetna društva in ustanove
21,2% Mladinske organizacije (taborniki, skavti, mladinski krožki ipd. )
4,2% Verske skupine
1,4% Politične skupine 5,1% Prostovoljno delo 13,9% Drugo
[Graf 4 porazdelitev udejstvovanja po področjih v slovenskih in italijanskih organizacijah]
Med dijaki, ki sodelujejo pri politčinih skupinah, opazimo, da polovica teh izbere italijansko skupino; pri prostovoljnem delu pa skoraj dve tretjini dijakov izbere organizacijo v italijanskem okolju. Iz navedenih podatkov lahko sklepamo, da je manjšinska ponudba na tem področju pomanjkljiva . Prostovoljno delo izberejo predvsem mladi po 17. letu starosti. Iz križnih analiz izhaja, da udestvovanje pri mladinskih organizacijah narašča s starostjo, medtem ko udeležba v športno-rekreacijskih dejavnosti močno upade po 17. letu in doseže najnižjo vrednost pri 19. letu starosti. Med spoloma pa goji športno-rekreacijske dejavnosti pri slovenskem društvu povprečno več moških kot žensk. Ugotovile smo da se stopnja športnega udejstvovanja pri najstnikih razlikuje tudi glede na stopnjo izobrazbe njihovih staršev. Če so starši dosegli višjo izobrazbo so njih otroci športno aktivnejši, če pa je stopnja izobraze staršev nižja se tudi njih otroci manj udeležujejo športnih aktivnosti. Opazna je tudi razlika med tržaško in goriško pokrajino: na tržaškem je odstotek tistih, ki so aktivni v italijanskih športnih društvih, nižji. Udeležba žensk je pri dejavnostih v slovenskih kulturno-prosvetnih društvih ali ustanovah višja. Glede na pokrajino bivanja izhaja statistično pomembna razlika, in sicer da več goriških anketirancev je dejavnih pri kulturno prosvetnih dejavnostih pri slovenskem društvu ali ustanovi kot tržaških. Pri vodenju društva, ustanove ali organizacije aktivno sodeluje 20% anketiranih. Kot je razvidno iz grafa, zasledimo najvišje vrednosti pri vodenju mladinskih organizacij (9,2%), soudeležba v vodstvu pa je enakomerno porazdeljena med kulturno-prosvetnem področju (8,5%) in športno rekreacijskem področju (8%).
[Graf 5 soudeleženosti pri vodenju organizacije po posameznih področjih]
Kaj mislijo mladi o manjšinski organiziranosti, kaj jih priteguje in kaj jih zavrača?
S serijo trditev smo proučile, kaj mlade priteguje in kaj jih zavrača od udejstvovanja v manjšinskih organizacijah. Odgovori so v splošnem bistveno različni med tistimi, ki so dejavni in tistimi, ki niso dejavni. S trditvijo, da dejavnosti slovenskih organizacij niso privlačne, se ne strinja 68% anketiranih. Dejavnosti slovenskih manjšinskih organizacij se zdijo manj privlačne tistim, ki so med 16. in 18. letom starosti. Podobne ugotovitve lahko zasledimo tudi pri trditvi, da slovenske organizacije in njih dejavnosti ne ustrezajo potrebam in zanimanjem mladih, kjer je med 16. in 18. letom odstotek tistih, ki se s trditvijo strinja znatno višji. Morebiti so potrebe in zanimanja v tem obdobju odraščanja različna in ponudba slovenskih organizacij neustrezna. Dejavnosti slovenskih manjšinskih organizacij so bolj privlačne anketirancem, ki so dejavni v slovenskih ustanovah, saj se jih več kot tri četrtine s trditvijo ne strinja; v rahlo manjši meri se s trditvijo ne strinjajo tudi tisti, ki so dejavni v slovenskih in italijanskih ustanovah. Delež tistih, ki se s trditvijo strinja je višji med tistimi, ki ne gojijo nobene dejavnosti in tistimi, ki so dejavni samo v italijanskih organizacijah. Ugibati gre, da se pripadnikom teh dveh zadnjih kategorij zdijo dejavnosti slovenskih manjšinskih organizacij manj privlačne in to je eden izmed možnih razlogov, zaradi katerega jih približno polovica ni dejavna v slovenskih organizacijah. Trditev, da slovenske organizacije ne ustrezajo potrebam in zanimanjem mladih, odklanja 63% anketiranih. Tisti, ki s trditvijo soglašajo so večinoma nedejavni. Preverili smo tudi, ali so mladim italijanske organizacije privlačnejše. Prvi možen razlog je bil, da so italijanske organizacije privlačnejše, ker nudijo širšo paleto dejavnosti. S trditvijo se ne strinja 56,1% vprašanih. Podobno kot pri prejšnjih trditvah je delež tistih, ki se z odgovorom ne strinjajo, nižji med nedejavnimi in tistimi, ki so dejavni samo v italijanskih organizacijah. Zanimiv je podatek, da se dobra polovica tistih, ki so dejavni v slovenskih in v italijanskih organizacijah in imajo torej izkušnje v obeh krogih, s trditvijo ne strinja. Podobno se s trditvijo ne strinja tudi slaba tretjina tistih, ki so dejavni samo v italijanskih krogih. S trditvijo, da italijanske organizacije ponujajo kakovostnejše dejavnosti (npr. boljši trenerji pri športnih društvih, večje možnosti za napredovanje ipd.) se večina (61,5%) ne strinja. Podobno kot pri prejšnji trditvi se opažajo razlike med dejavnimi in nedejavnimi. Opaža se tudi, da se približno dve tretjini tistih, ki so dejavni samo v italijanskih krogih s trditvijo strinja. S trditvijo se ne strinja dve tretjini tistih, ki so dejavni tako v slovenskih kot v italijanskih krogih in 69,5% tistih, ki so dejavni samo v slovenskih ustanovah. Zasledi se tudi razliko po starostnih skupinah in spet je razvidno, da je obdobje med šestnajstim in osemnajstim letom najbolj kritično in za katero dejavnosti slovenskih društev, ustanov in organizacij najmanj ustrezajo in so dejavnosti italijanskih organizacij privlačnejše. V drugi seriji trditev smo analizirale odnos s starejšo generacijo aktivnih članov in vpliv oz. posledice prisotnosti le teh. Iz podatkov izhaja, da prisotnost in sodelovanje s starejšimi generacijami ne predstavlja večjih ovir. Več kot polovica vprašanih se ne strinja, da manjšinske organizacije ne privlačujejo mladih, ker pripadajo njihovi člani večinoma starejši generaciji. S trditvijo, da se mladi ne aktivno vključujejo v manjšinske organizacije, ker starejši člani ne zapuščajo vodilnih mest, pa se 43% anketiranih strinja. Večina (57%) pa se strinja s trditvijo, da starejši člani ovirajo inovacije, ki bi jih mladi radi vnesli. 68% anketirancev se ne strinja s trditvijo, da doslej niso imeli možnosti oz. priložnosti, da bi se angažirali v manjšinskih organizacijah. Tretjina tistih, ki so mladoletni pa trdijo, da doslej možnosti za vključitve niso še imeli. Zanimiv podatek je tudi, da polovica tistih, ki niso dejavni v slovenskih krogih, je mnenja, da doslej niso imeli možnosti oz. priložnosti, da bi se angažirali v manjšinskih organizacijah. V naslednjem sklopu vprašanj smo ugibale, kaj mladi pridobijo z udejstvovanjem v manjšinskih organizacijah in kaj udejstvovanje zahteva od njih. Da delovanje v organizacijah ne pripomore k osebnemu razvoju odklanja kar 76% dijakov, ki se udejstvujejo. Med tistimi, ki so aktivni v slovenskih ustanovah, je stopnja nesoglasja višja. Očitno delovanje v slovenskih krogih ali v obeh (slovenskih in italijanskih) krogih daje posamezniku vtis, da v višji meri pripomore k njegovemu osebnemu razvoju. Trditev, da delovanje v manjšinskih organizacijah zahteva preveliko odgovornost, je več kot tri četrtine vprašanih zanikalo, prisotne pa so bile razlike med aktivnimi in neaktivnimi ter po starosti. Podobno se skoraj dve tretjini (70%) anketiranih ne strinja s trditvijo, da je delovanje v manjšinskih organizacijah prenaporno in zahteva veliko požrtvovalnost. Preverili smo tudi, ali dejstvo, da je delovanje v manjšinskih organizacijah neplačano, negativno vpliva ne udejstvovanje mladih. Iz podatkov je razvidno, da omenjena finančna plat ni determinantna: trditev, da delovanje v manjšinskih organizacijah ni plačano, zato se raje posvečam drugim dejavnostim, ki so (ali bodo) bolj dobičkonosnejše, je več kot tri četrtine (77,5%) višješolcev zavrnilo. Nazadnje nas je zanimalo, v kolikšni meri današnja manjšinska organiziranost mladim ustreza, kaj si v bodoče želijo in kateri so njihovi predlogi za nadaljni razvoj. Politična razdvojenost, ki je za našo manjšino značilna, mladim ne ustreza. S trditvijo, manjšina naj bo enotnejša in naj premosti politično razdvojenost, soglaša velika večina anketiranih (80%). Iz podatkov je tudi razvidno, da si mladi želijo več mednarodnih povezav in dejavnosti mednarodne razsežnosti, kajti velika večina (72%) podpira trditev, da manjšinske organizacije omejujejo svoje dejavnosti na zamejski prostor in imajo premalo skupnih dejavnosti s sorodnimi organizacijami iz Slovenije, Italije, Evrope. 86% anketiranih pa podpira izjavo, da bi morali izboljšati poznavanje drugih manjšin v Evropi. Velika večina (85%) je tudi mnenja, naj šola v večji meri seznanja mlade z organiziranostjo slovenske manjšine (delovanje ustanov, organizacij, društev ipd.). Nazadnje je na predlog, naj imajo mladinske organizacije svoje skupno predstavništvo, ki ščiti njihove interese in zagovarja njihove potrebe, 86% anketiranih odgovorilo pritrdilno. Potreba po skupnem predstavništvu med mladimi je dokaj razvidna.
Poznavanje zamejske stvarnosti
Za analizo poznavanja zamejske stvarnosti smo dijake prosile, naj sami navedejo pet imen znanih zamejskih osebnosti iz kateregakoli področja. Tako smo tudi preverile kriterije vrednotenja pomembnih osebnosti in ugotovile, v kolikšni meri poznajo mladi vidnejše zamejske osebnosti in iz katerih področij. Izkazalo se je, da so med najstniki najpopularnejše osebnosti vsekakor predstavniki iz športnega sveta, kajti le-teh je bilo navedenih v največji meri. Sicer je prvih dvajset mest dobro porazdeljenih med predstavniki vseh področij: kulture, medijev, politike in športa. Na prvem mestu najdemo medijsko osebnost in književnika Marija Čuka, nato predstavnika književnega sveta, Borisa Pahorja, tretje in četrto si podajata dve športni osebnosti, Tanja Romano in Matej Černic, na petem mestu pa osebnost političnega sveta, Miloša Budina. Iz seznamov je razvidno tudi, koliko glasov so posamezniki dobili bodisi v tržaški in goriški pokrajini. Glede na to, da je anketirancev iz tržaške bilo 404, medtem kot je bilo anketiranih Goričanov le 156, je seznam najpopularnejših zamejcev po večini izraz tega, kar menijo Tržačani. Omenjeni seznam pa izgleda očitno spremenjen, če podatke navajamo ločeno po pokrajinah. Iz tabele lahko ugotovimo nekaj zanimivosti, kot je ta, da Boris Pahor in Tanja Romano v obeh pokrajinah zasedata ista mesta.
[Lestvica najbolj poznanih zamejcev]
Podobno metodo smo uporabile tudi za ugotavljanje mere poznanja zamejske stvarnosti. Anketirance smo prosile, naj navedejo imena desetih društev, ustanov in organizacij, prisotnih na zamejskem teritoriju. Izkazalo se je, da so med mladimi najpopularnejša športna društva, na petem mestu je Glasbena matica, SSG zasluži deveto, SKGZ deseto, SSO pa petnajsto mesto. Na sedmem mestu je SZSO, na trinajstem pa Taborniki RMV, ostalo pa so športna društva. Tudi pri navedenih rezultatih je glede na število anketirancev iz posameznih pokrajin vpliv Tržačanov znatno večji, kar je razvidno že iz same tabele. Glasbena matica je bodisi v tržaškem kot goriškem primeru na šestem mestu. Zanimivo je dejstvo, da so Goričani navedli v primerjavi s Tržačani večje število društev, ki niso neposredno povezana s športom.
[Lestvica najbolj poznanih organizacij]
Anketirance smo vprašali, kateri izmed navedenih dejavnikov v najvišji meri vplivajo na delovanje društva, ustanove ali organizacije. Štiri navedene dejavnike so morali razporediti po pomembnosti. Kot najpomembnejši dejavnik je bila največkrat navedena sposobnost upravljanja, na drugem mestu finančna sredstva, na tretjem številčnost članov in na zadnjem mestu smotrno izdelan program.
Namesto zaključkov: mnenja in predlogi anketiranih:
Anketni vprašalnik je vseboval tudi prosti kotiček, kjer so se lahko anketiranci prosto razpisali in izrazili svoja mnenja in predloge. Le-te smo analizirale po tematskih sklopih in ugotovile, da odražajo glavne probleme, katerih smo se dotaknile z vprašalnikom in utemeljujejo in potrjujejo nekatere ugotovitve, do katerih smo prišle preko analize podatkov. Zato smo se odločile, da namesto zaključkov prepustimo besedo mladim in citiramo nekatere misli, so se nam zdele najbolj povedne in reprezentativne glede na posamezne tematske sklope.
»Lepo je, da dobivajo mladi možnost, da izrazijo svoje mnenje.«
»Mislim, da je zelo neumno, da se v slovenski manjšini ločujemo na še manjše skupine in nismo vsi skupaj, ker bolj skupaj smo, močnejši smo.«
»Bodimo enotni, ker najprej smo Slovenci in šele nato politično opredeljeni.«
»Seveda ljudje imamo vsi različna mnenja, a pri tem ne smemo pozabiti, da v glavnem zasledujemo vsi iste cilje.«
»V mestu živita dve ločeni skupnosti, ki se ne poznata. Bolje bi bilo, če bi ti dve skupnosti skušali spoznati, kajti konec koncev obe pripadata istemu mestu. To združevanje naj bi potekalo predvsem med mladimi, kajti žalostno je, da mladi dveh različnih skupnosti se med sabo ne poznajo«.
»Jaz mislim, da poleg tega, da so Italijani zaprti do slovenske manjšine, da tudi Slovenci so zelo zaprti do Italijanov. Že mladi se med seboj ne družijo. Spoznala sem več Italijanov, ki se zanimajo za manjšino kot obratno. V zadnjih letih se manjšina vedno več zapira in ne sprejema z lahkoto “tujcev”; tudi to bi se moralo spremeniti, nima smisla se zapirati vase in praviti, da drugi ne sprejemajo manjšine«.
»Smo preveč vezani na preteklost. To negativno vpliva na sedanji odnos z Italijani. v Trstu ne živijo samo fašisti in desničarji.«
»V slovenskih organizacijah ne sodelujem, ker so preveč skrajno slovenske. Jaz nisem samo sl. ali samo it, sem dvojezičen.«
»Želel bi, da bi bili mi, slovenskimi višješolci, seznanjeni v enaki meri kot so seznanjeni italijanski višješolci o vseh šolskih in obšolskih dejavnostih. Poleg tega upam, da bodo Italijani bolj radovedni do nas in mi do njih. Dejstvo, da so uvedli podnapise v SSG je prvi korak. Mi moramo iti še bolj naprej.«
»Več predavanj na slovenskih višjih šolah o tematiki manjšine in o delovanju manjšinskih organizacij in ustanov.«
»Šola bi morala spodbujati dijakinje in dijake k sodelovanju pri zamejskih društvih in bi morala omogočati srečanja mladih zamejk in zamejcev (Beneški Slovenci, Koroški Slovenci, Goričani ).«
»Po mojem mnenju bi bilo treba, da bi starejši člani organizacij združili njihove izkušnje in znanja z inovativnostjo in fantazijo mladih.«
»Nima smisla sestavljati ankete in anketirati dijake višjih srednjih šol, če na koncu ne bo pomagalo stanju manjšine. Manj anket in več konkretnih stvari. Če predlogi niso vzeti v poštev , potem ni treba, da nas vprašate po njih in ni treba, da jih napišemo!«
V končni fazi dela te delovne skupine mladih, smo izdelale nekaj priporočil za nadaljnje delovanje, ki jih namenjamo vsem društvom in organizacijam slovenske manjšine. Izdelale smo jih na podlagi statitično pomenljivih podatkov, ki so izšli iz ankete, kot tudi na podlagi prostih komentarjev, ki so jih dijaki napisali v okviru ankete, ter na podlagi predlogov, ki so bili predstavljeni na začetnem plenarnem sestanku mladinskih organizacij. Naše mnenje je, da bi morala društva in organizacije ta priporočila upoštevati glede na potrebe po prenovitvi in preustroju kot tudi potrebe, da bi se organizacije pomladile in privabile medse mlade. Na tak način bi spremenili trenutno stanje.
1. Prostovoljno delo: Razviti ponudbo in aktivnost slovenskih društev, ustanov in organizacij tudi na področje prostovoljnega dela. Lahko bi zaživela »nova« društva ali pa sedanja dodatno razvila svoje dejavnosti tudi na to področje.
2. Povečati stike z: drugimi manjšinami v Evropi in v naši deželi; z ostalimi sovrstniki in pripadniki slovenske manjšine tudi izven meja Italije (npr. Korošci); več stikov s sovrstniki »naše manjšine« (npr. več stikov med Tržačani in Goričani, z Rezijani ipd.); v ta namen predlagamo skupne šolske izlete in skupne »izkustvene« pobude, kot so bili npr. raziskovalni tabori.
3. Povečati stike z italijansko skupnostjo: Manjšina in predvsem mladi naj bi se v večji meri družili in predstavljali italijanski skupnosti in nudili le-tej možnost, da jih spozna; Iz ankete je bilo razvidno, da med slovenskimi višješolci in italijanskimi sovrstniki ni veliko stikov;preko šol: razvijanje skupnih aktivnosti in pobud, kot so npr. športne igre, Prešernova proslava, skupne gledališke predstave ipd.; # »multikulturne« vodene obiske mesta, med katerimi lahko dijaki spoznajo multietničnost svojega mesta. Mogoče bi bilo bolje, če bi si najprej ogledali znamenitosti tretje etnične skupnosti (npr. Židov, Grkov ipd.) šele nato bi prešli na slovenske in italijanske, ker mislimo, da so ta področja, zaradi direktne uživetosti posameznikov, bolj občutljiva;# preko šol naj bo posredovano informativno gradivo in publikacije namenjene pripadnikom večinskega naroda (npr. Botta e risposta namenjen predvsem višješolski mladini); manjšinski jeziki v šolah; nujnost izvajanja zakona o manjšinskih jezikih (482), ki predvideva, da je šola dolžna nuditi pouk manjšinskega jezika, kajti le tako bo omogočena enakopravna komunikacija. Mislimo, da bi bilo lepo organizirati neke vrste spoznavni dan v središču mest, na katerem bi predstavili slovensko stvarnost someščanom, tako da bi na neformalen način, s koncerti in razstavami ipd., predstavili našo skupnost vsem tistim Tržačanom, ki je še ne poznajo ali bi želeli kaj več izvedeti o njej, a niso imeli še te priložnosti.
4. Sestava seznama vseh mladinskih skupin v zamejstvu in društev, ki združujejo zamejce (predvsem mlade zamejce) po svet npr. društva IZZA.
5. Ustanovitev mladinskega foruma: mailing list in elektronski forum (mogoče na skupni spletni strani slovenci.it, ki je v pripravi), koordinacija delovanja društev in skupin mladih, zbirališče idej, predlogov in inovativnih pobud, ki bi jih mladi radi vnesli in obenem naj posameznim akterjem služi za izmenjavo izkušenj (buone pratiche), zbiranje in širitev koristnih informacij po potrebi možnost razvoja info točke, tehnična podpora in pomoč (naslovnik in podatkovna baza, tehnične storitve tiskovine ipd., podatkovna baza za razpoložljivo vzajemno strokovno pomoč posameznih članov), strokovna pomoč in tehnična podpora pri organizaciji mednarodnih projetkov (npr. evropski programi youth eno društvo samo večkrat ne zmore .; javna evidenca koledarja prireditev (da se prireditve ne krijejo in da se ve kaj se dodaja drugje); ustanovitev ter upravljanje posebnega skupnega sklada za mladinske pobude. Posamezne skupine bi lahko črpale sredstva iz omenjenega sklada na podlagi predloženih projektov; poletne delavnice interkulturnosti s pripadniki različnih etničnih skupin našega mesta ali dežele; oživeti dejavnosti kluba slovenskih študentov; seznami in evidenca nad zamejci po svetu, oz tistimi, ki so (»oddaljeni«) v tujini ali drugje in so lahko tako ali drugače koristni in obenem veseli ohranjati žive stike z zamejstvom; info ter stiki z drugimi manjšinami v FJK in v Evropi. Na podlagi ugotovljenih potreb se lahko forum razvije v bolj ali manj artikulirano pobudo Lahko se tudi razmisli o predstavitvi skupnega namenskega programa v sklopu EU razpisov za projekte youth, action 3 (networking).
6. Mladi v medijih: iz ankete je razvidno, da mladi sledijo slovenskim dnevnikom; priporočamo, naj se v televizijske sporede vključi tudi kotiček namenjen mladim, dovolj nekaj minut tedensko; vsi večji manjšinski mediji posvečajo nekaj prostora mladim (npr. radio ima mladinski program Mladi val, primorski dnevnik ima prilogo Primorski Pes itd. )
7. Društva: namen društev – Slovenska društva so nastala z namenom, da bi pripomogla k ohranitvi slovenske kulture in identitete. To svojo funkcijo morajo izpolnjevati še naprej; Istočasno pa se morajo zavedati, da če si želijo sodelovanja mladih, naj se tudi spremenijo v nek vrsto »laboratorija/delavnico«, kjer mladi lahko izražajo svoje potenciale. vključitev v društva # posamezna društva naj namenijo več pozornosti pri vključitvi posameznikov iz mešanih ali neslovenskih družin, ki govorijo tudi slovenščino; iz podatkov ankete izhaja, da imajo le ti manj možnosti vključitve v dejavnosti manjšinskih društev, ustanov in organizacij. Njihova vključitev je v vsakem primeru velika pridobitev za manjšino; posebna pozornost naj bo namenjena tistim, ki so se do določene stopnje šolali v slovenščini so se nato odločili za šolanje v italijanskem jeziku. mladi in starejši člani kot izhaja iz podatkov ankete starejši člani ovirajo inovacije, ki bi jih mladi radi vnesli; priporočamo starejši generaciji vodilnih oseb, naj ne apriori ovirajo mlade, temveč naj jih podpirajo in naj jim pustijo dovolj proste roke in manevrskega prostora. razvijanje zmožnosti dolgoročnega načrtovanja # Posameznikom naj bo dana priložnost usposabljanja za management oz. vodenje društev (npr. tečaji za leaderja mladih, ki jih brezplačno nudijo in prirejajo razne mednarodne ustanove, npr. Council of Europe ipd); Postopoma naj bi se med mladimi kadri razvila podjetniška mentaliteta. mladi sledijo novim družbenim trendom V potrošniški družbi je življenjski ciklus koriščanja proizvodov in storitev krajši; to dejstvo bi bilo potrebno upoštevati in razviti določene zelo specializirane dejavnosti za krajša obdobja. (Npr. tečaj afriški plesov, ki trajajo nekaj mesecev. Dejavnosti naj ne trajajo preveč); ciljati na inovativnost, kakovost in koncentracijo v krajše obdobje; specializacija dejavnosti po področjih; za večjo kakovost naj nekatere večja društva pomislijo na možnost, da bi svoje dejavnost razvijala sektorialno in postala nekakšna referenčna točka za svoje področje (npr. ena ali 2 dobri gledališki skupini namesto 15, ki komaj preživijo ipd. podobno z zbori); Vsa društva se ne morajo ukvarjati z vsem, na dobri kakovostni ravni.
8. Premostiti politično razdvojenost
9. Nameniti pozornost in sredstva za dodatno raziskovanje mladih, ki niso bili zajeti v anketni vzorec
10. Mladi in višješolci niso zanemarljivi del slovenske populacije iz perspektive narodne skupnosti predstavljajo zasnovo jutrišnjega jedra Slovencev v Italiji.
Razprava
Breda Susič
Rada bi dala nekatere poudarke glede na to, da se precej aktivno ukvarjam z mladinskimi društvi in mladinskim delovanjem. Podanih je bilo kar nekaj predlogov. Poudarila bi predvsem nujnost in problem, da se usposobi oz. da se posveti veliko pozornosti usposobitvi ali šolanju novih animatorjev in voditeljev društev, predvsem govorim o kulturnih društvih, ker se mi zdi potrebno vzdrževati na celotnem teritoriju te majhne celice, ki obstajajo. Društva imajo mladinske zbore, amaterske gledališke skupine. Tu se je dostikrat govorilo o združevanju, o kakovosti, treba pa je poudariti, da so pomembne tudi te majhne celice, ki delujejo na teritoriju, ker so povezane z vaško skupnostjo in tudi črpajo moč iz tega. Dostikrat pa se prav ta društva znajdejo v velikih težavah, niti ne toliko finančnih ampak prav kadrovskih, pomanjkanje animatorjev, ki bi bili istočasno usposobljeni in pripravljeni žrtvovati nekaj svojega časa, ampak tudi nekaj dobiti od tega. Se pravi, eno priporočilo, mogoče razčlenitev tega priporočila, ki je bilo tudi med vsemi podano v tem skupnem poročilu, naj bi se zveze, krovne organizacije posvetile temu problemu – usposabljanju animatorjev kulturnih društev, pevskih zborov itd. Nekaj takega se že dela. Mislim, da bo to vedno večji problem. Današnji čas je pač tak, da kdor se ukvarja s študijem ali začne iskati službo, ima zelo malo prostega časa in je vedno več potrebe po strokovnjakih, ki so plačani za to, kar delajo, ampak dostikrat – to se vidi pri športnih društvih – so nekateri prisiljeni iskati trenerje v Sloveniji ali med Italijani, ker ne najdejo usposobljenih kadrov pri nas. Kar se tiče povezovanja z italijansko skupnostjo, bi rekla to: iz lastnih izkušenj se mi zdi to ena zelo važna stvar, vendar se moramo po tem vprašati, kam usmeriti svoje energije, da bomo imeli najboljši učinek. Veliko pobud se že dela v smeri povezovanja, npr. šole imajo določene skupne prireditve, mogoče premalo, to je stvar presoje, na športnem področju se mladi dnevno, tedensko srečujejo med seboj, poudarjati pa je treba take stvari, kjer lahko Slovenci krepimo svojo narodno zavest in svojo identiteto in istočasno pa se predstavljamo, ne da bi kaj izgubili, italijanski skupnosti. To je velik, zelo delikaten problem, posebno pri mladih, ker so v fazi doraščanja, vzgoje in je zaradi tega zelo pomembno, da se čimveč poudari prav vzgojni moment. Tudi v društvih se je treba vprašati, kdo smo, poudarjati, kje je prednost, da smo Slovenci, da se vključimo v slovenska društva. Iz raznoraznih anket je razvidno, da so mladi včasih zbegani. Če jih nekdo vpraša za televizijo iz Slovenije, to je stvar nekaj dni od tega, kaj mislijo o tem, kakšni so odnosi do Slovencev iz Slovenije, kakšni do Italijanov, niti ne vejo, so zbegani, kdo so, kaj so, kakšna je njihova identita. To je normalno, ampak v naših društvih jim moramo dati določene zglede, pozitivne inpute. Kakšna bo potem, njihova identita, kako si jo bodo potem izoblikovali, je stvar posameznikov. Pri tem moramo biti pozitivni, ker izkušnja je taka, da pri tem sodelovanju zaradi pomanjkanja znanja slovenskega jezika pri italijanskih sovrstnikih, žal postane, da se Slovenci prilagodimo Italijanom. Dokler je to pozitivno, je prav, je zelo delikaten problem in zato mislim, da bi bilo treba v teh predlogih poudariti, da povezovanje z italijansko skupnostjo mora biti natančno načrtovano in predvsem pod strokovnim mentorstvom, npr. Slorija in temi, ki se poklicno ukvarjajo s temi problemi.
Niko Tul
Iz ankete med mladimi oz. višješolci je razvidna množica novih idej, želja po sodobnejšem pristopu, predvsem pa, in tu govorim za postavko o društvih, povpraševanje po vsebinah, ki naj bi jih naša društva nudila in ki jih, v luči tradicionalnega delovanja, vsaj po izsledkih ankete in posledičnemu priporočilu delovne skupine, trenutno ne nudijo. Skratka, mladi želijo nove vsebine in tudi nove oblike. Sam pa se sprašujem, in to ne na osnovi statistike, pač pa na izkšnji 15-letnega sodelovanja v odboru tradicionalnega prosvetnega društva, kje so ti mladi, ko je potrebno pobude prirejati in organizirati. Zdi se mi, da bi radi vsi bili porabniki, malokdo pa je pripravljen si prevzeti vlogo pobudnika. Še več: celo, ko društvo priredi nekaj po okusu mladih, zeva velika praznina prav med mlajšo publiko – posledica tega je, da tudi maloštevilni mlajši društveni sodelavci raje prirejajo take dejavnosti, ki imajo za ciljno tržišče starejše generacije, češ oni vsaj napolnijo našo dvorano . Večer v društvenih prostorih, čeprav med sovrstniki in s povsem inovativnim programom, je popolnoma OUT, večer kjerkoli drugje je IN. Zakaj je tako? Upam si reči, da se srž problema skriva v pojmu odgovornosti. In tu ne mislim na odgovornost posameznika za svoja dejanja. V mislih imam prevzemanje določene odgovornosti v dobrobit skupnosti: klape, društva, vasi, zamejskega ali slovenskega prostora. V tem se mi zdi mlajša generacija povsem pomanjkljiva. Izjeme so, a izjeme potrjujejo dejstvo: družbeno okolje in, žal, tudi družinska vzgoja sta zavrgla pomen dela za narodov blagor , kot se je temu nekdaj reklo, ali točneje s popolnejšim izrazom življenja v skupnosti . Lestvica je danes različna: osebna korist oz. osebni mir je pred in nad vsem. Vse to izhaja iz vse manjšega čuta vzajemnosti, ki je posledica skoraj zaničljivega odnosa do pripadnosti, zaobseženega v frazi: sem, kar sem in ne pripadam nikomur in ničemur. Temu se sicer zoperstavlja samo poslanstvo društev in organizacij, tako kulturnih kot športnih in vzgojnih – žal pa je to premalo. Del odgovornosti nosi tudi šola, ki se omejuje, hote ali nehote, na izobraževalno vlogo in pozablja na vzgojo k skupnosti. Ni skupnosti, ni pripadnosti, ni čuta odgovornosti, ni dela za skupnost – začaran krog, ki se ga moramo vsaj zavedati, če že ne razbiti. Rekli boste: tako mlad, pa tako pesimist . Rad bi bil pesimist, bojim pa se, da sem samo realist! Ne verjamete? Preverimo povprečno starost prijavljenih na ta simpozij – matematiki ne moremo oporekati.