Sklepni del Programske konference SKGZ-SSO
Trst, 28. novembra 2003
Programska konferenca se uokvirja v čas in prostor, ki ga zaznamuje izredna dinamičnost pomembnih integracijskih procesov. Članstvo Slovenije v Evropski uniji, določitev teritorija, na katerem se bo izvajal zaščitni zakon, Slovencem bolj prijazne krajevne uprave, konkretizacija “evroregije” ter večja povezanost manjšin ob meji, vse to so prvine, ki naši skupnosti ponujajo priložnosti, ki jih doslej še nikoli ni imela. Manjšina potrebuje organiziranost in zastopanost, da bo mogla udejanjiti zastavljene načrte, ki bodo seveda sad dogovorov in skupnega hotenja. Vse bolj se torej kaže potreba po Skupnem predstavništvu, ki naj bo sinteza pluralne manjšinske stvarnosti. Tako predstavništvo bo manjšini omogočilo, da izdela razvojne načrte in se o njih dogovarja s pristojnimi oblastmi na osnovi splošnih manjšinskih interesov, ki morajo biti njegov skupni imenovalec, obenem pa bo predstavništvo lahko trajen posrednik med državama oziroma deželnimi in krajevnimi oblastmi. Tudi v odnosih s Slovenijo moramo ponujati predloge, ki težijo h kvaliteti. Od Slovenije poleg podpore manjšini pričakujemo tudi vizijo, ki bo omogočila oblikovanje strateškega programa za slovenske manjšine v sosednjih državah in v prostoru, v katerem te manjšine živijo; za svoje manjšine pa mora Slovenija oblikovati politiko, ki bo vključevala manjšine na obeh straneh meje (ob upoštevanju in vrednotenju njihove jezikovne in kulturne specifike) v splošne razvojne silnice srednjeevropskega prostora. Poleg tega se mora manjšina aktivneje vključevati v širši evropski kontekst. Dejstvo, da je Italija ratificirala okvirno konvencijo Sveta Evrope za zaščito narodnih manjšin in se pripravlja na ratifikacijo Evropske listine za regionalne ali manjšinske jezike, zagotavlja slovenski manjšini v Italiji tudi novo mednarodno dimenzijo zaščite. Prav slednja pa ji odpira tudi širše možnosti novih povezav z drugimi manjšinami v razširjeni Evropski uniji ter koristno izmenjavo mnenj in izkušenj z drugimi sredinami, ki na drugačne načine rešujejo probleme, podobne našim. Zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji je in bo še dolgo osnova vseh odnosov med slovensko manjšino ter državnimi in deželnimi oblastmi. Paritetni odbor, ki je bil sestavljen v skladu z zakonom, je uspešno opravil svojo prvo in najtežjo nalogo, s tem da je določil ozemlje, na katerem se uveljavlja zaščitni zakon; to ozemlje ustreza željam in potrebam manjšine, tudi zato, ker priznava Slovencem v Avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini zgodovinsko prisotnost tudi v mestnih jedrih. Manjšina sedaj pričakuje, da bo vlada v kratkem pripravila osnutek odloka predsednika republike, s katerim se bo postopek določanja ozemlja zaščite tudi formalno končal. (Kasneje bodo morda možni manjši popravki z vključitvijo v območje zaščite nekaterih zaselkov, za katere se matične občine doslej še niso opredelile.) S tem pa se postopek izvajanja zaščitnega zakona še zdaleč ni končal. Na programski konferenci smo z zaskrbljenostjo ugotavljali hude zamude pri izvajanju zakona, začenši z ustanovitvijo slovenske sekcije tržaškega konservatorija Tartini. Prav tako vzbuja zaskrbljenost dejstvo, da vlada še ni uradno predstavila osnutka enotnega besedila pravic slovenske manjšine, katerega sestavni del so poleg zaščitnega zakona tudi vsa notranjepravna in mednarodna določila (vključno z Londonskim memorandumom v obliki, ki ga osvaja 8. člen Osimskega sporazuma). Končno pa je treba opozoriti na zavlačevanje z izvajanjem določil o vračanju nepremičnin na Tržaškem in na Goriškem na osnovi 19. člena zaščitnega zakona. Manjšina bo v zvezi s tem izdelala predlog o uporabljanju Narodnega doma v Trstu in Trgovskega doma v Gorici, kamor naj se poleg osrednjih kulturnih organizacij manjšine umestijo tudi institucije, ki bodo uvajale politiko prijateljstva, sožitja in sodelovanja v tem prostoru. Od pristojnih krajevnih uprav pa manjšina pričakuje dosledno spoštovanje zakona in tam, kjer so predvidena, čimprejšnje odprtje dvojezičnih okenc. Poleg zaščitnega zakona mora slovenska manjšina izkoristiti možnosti, ki jih daje zakon o zaščiti jezikovnih manjšin (zakon 482/1999); slednji namreč celovito obravnava prostor, v katerem živijo manjšine, in zagotavlja tudi višje oblike sodelovanja, vključno z možnostjo učenja jezika manjšine tudi v šolah, kjer poteka pouk v večinskem jeziku. Izvajanja zakona pa ni mogoče terjati samo od oblasti; izvajati ga mora tudi manjšina sama z doslednim izkoriščanjem možnosti, ki jih ponuja zakon; tu gre predvsem za rabo jezika v odnosu z oblastmi, ki je danes dovoljena, vendar nepoznavanje ustreznega izrazja pogosto ovira izkoriščanje teh priložnosti. Zato sta SKGZ in SSO sklenili, da ustanovita pravno službo, ki bo delovala kot informativno in asistenčno okence za posameznike in za organizacije slovenske narodne skupnosti v Italiji, obenem pa bo kot posvetovalno telo v oporo krovnima organizacijama in drugim organizacijam slovenske manjšine pri izvajanju zaščitnega zakona in pri vseh pravnih odnosih z oblastmi. Zaključki, priporočila, sklepi in smernice, ki sledijo, bodo osnovno vodilo pri načrtovanju dela in razvojnih strategij prvenstveno v vseh društvih, organizacijah in ustanovah, ki so posredno ali neposredno včlanjene v krovni organizaciji Slovencev v Italiji. Želja je, da bi ta dokument upoštevale tudi tiste ustanove, verske in laične, ki so glede na strukturo, način financiranja ali po lastni izbiri neodvisne od obeh krovnih organizacij, vendar je njihova dejavnost pomembna za obstoj in razvoj manjšine.
ŠOLSTVO
Slovenska narodna manjšina v Italiji potrebuje takšen šolski sistem, da lahko nemoteno ohranja in razvija svoj jezik in svojo kulturo ter vzgaja mlade rodove. Zavedajoč se pomembnosti te problematike, sta krovni organizaciji dali pobudo za ustanovitev Šolskega foruma. V njem naj se izoblikujejo stališča in predlogi za vsebinske in organizacijske izboljšave slovenskega šolskega sistema. V tem procesu je treba upoštevati tudi spremenjene vrste in številčnosti šolske populacije ter nove šolske smernice. Slovenska šola je po identiteti drugačna, to svojo drugačnost mora razvijati in jo prikazati privlačno tudi za tiste, ki prihajajo iz že delno asimiliranih ali drugih jezikovnih okolij. Ohranjati mora svoje značilnosti, ne da bi pri tem na jezikovnem ali kakem drugem področju znižala raven svoje zahtevnosti in torej kvalitete. Razvojni načrt mora predvidevati podroben in ustrezen jezikovni in kulturni program, vzgojno ponudbo, ki bo privlačnejša in v skladu s sodobnimi zahtevami šolske populacije. Razvojni načrt naj predvideva ustaljena študijska bivanja v Sloveniji, kar naj velja za vse stopnje študija. V tem smislu pričakujemo dogovor med obema državama. Problem racionalizacije naj bi obravnavali kot priložnost za združitev materialnih sredstev in kompetenc in kot povečano možnost za razširitev izobraževalne ponudbe. Zagotoviti je treba tudi vse učne smeri, ki jih predvideva zakon, vključno s področjem glasbene vzgoje. Opredeliti se bomo morali do vprašanja povezave državnega šolskega sistema z deželnim sistemom poklicnega izobraževanja ter do vprašanja odnosa, ki naj bi ga državni šolski sistem imel s prenovljenim univerzitetnim sistemom. Med razvojne prioritete gre vključiti tudi prizadevanja, da se v Benečiji ustanovi dvojezična nižja srednja šola ter se izpopolni dvojezična šolska mreža v vsem obmejnem pasu Videmske pokrajine. V jezikovno zahtevnih in kompleksnih okoljih, ki smo jim danes priča v številnih šolah, je potrebna korenita in strokovno zastavljena preobrazba didaktičnih pristopov, ki bo učencem omogočila vabljiv in življenjsko zastavljen stik s slovenskim jezikom in s širšim slovenskim zaledjem. Potrebno je učvrstiti povezovanje s teritorijem, s slovenskimi organizacijami in s Slovenijo ter skrb za gojenje medsebojnih odnosov in izmenjav, predvsem na področju univerzitetnega študija in stalnega izpopolnjevanja. V kontekst šolske problematike je treba zajeti problematiko glasbenega šolstva in čedalje bolj pereče vprašanje otroških jasli ter novosti in ponudbe, ki jih beležimo na področju univerzitetnega študija.
GOSPODARSTVO
Velika razvejanost, razpršenost in glede na opravljeno anketo v trgovskem sektorju tudi atomiziranost gospodarstva naše manjšine pogosto otežuje povezovanje in celo ustrezno medsebojno informiranje. To velja tudi na področjih, kjer bi bilo potrebno sodelovanje, kot npr. pri preučevanju učinkov vstopa Slovenije v EU ali pri opozarjanju političnih sredin za določena vprašanja. Kaže se tudi potreba po bolj organskem sodelovanju manjšinskega gospodarstva z drugimi komponentami naše družbe, kot so kultura, šolstvo in šport. Zaradi številnih gospodarskih enot (Kmečka zveza, SDGZ, SGZ in skladi, bančni zavodi, nekatera večja podjetja, finančne družbe, Zadruga Primorski dnevnik itd.) moramo najti način združevanja ali tesnejšega sodelovanja sorodnih enot in organizacij v korist večje učinkovitosti in povezanosti na deželni ravni. V tem smislu je bila dana sugestija za osnovanje Foruma za gospodarstvo kot osrednjega omizja za začrtanje glavnih smernic razvoja gospodarskih dejavnosti v novih okoliščinah. V njem naj bi se izoblikovala strategija na posameznih gospodarskih področjih, posebej na teh: usposabljanje in zaposlovanje (ob poklicnem izobraževanju in formiranju človeškega kapitala je potrebno razviti ustrezne oblike študijske in poklicne orientacije v čezmejnem oziroma mednarodnem okolju; v tem okviru je treba – po zgledu tega, kar se je dogajalo že v preteklosti – skrbeti za formiranje vodilnega kadra); imovina (z ozirom na dejanske potrebe mora biti izdelan seznam prioritet in načrt posegov glede na razpoložljiva sredstva za novogradnje, obnove in vzdrževanje nepremičninskega fonda); ponudba storitev, ki jih nudijo posamezne službe in uradi v okviru gospodarskih združenj, Kmečke zveze in socialnih služb (pomembne so za posameznike ter za utrditev prisotnosti združenj in njihovega vpliva na teritoriju, zato pa tudi za celotno slovensko narodno manjšino; ker gre za več enot, je v prid večje učinkovitosti potrebna njihova boljša povezanost). Posebna pozornost naj bo posvečena vprašanju ustvarjanja čim boljših pogojev za razvoj teritorija in z njim povezanih dejavnikov. Prvenstveno to velja za kmetijstvo in ostale gospodarske dejavnosti, ki so vezane na valorizacijo okolja (gostinstvo, turizem, obrt itd.). Kaže se določena šibkost pri odzivanju na zunanje posege na teritorij, kot so npr. velike javne gradnje, razlaščanja, nove urbanizacije, zapleteni urbanistični načrti. Srenje in jusi lahko v tem smislu predstavljajo pomemben resurs. Gre dejansko za nezanemarljiv gospodarski subjekt in je zato potrebna in koristna njihova soudeležba v delovanju krovnih organizacij. Ob vse močnejših integracijskih procesih je treba udejanjiti takšne izbire, ki bi našemu gospodarstvu nudile nove perspektive razvoja in ga postavile v središče dogajanja.
SOCIALNO SKRBSTVO
Skrb za zdravo družbo je osnovna naloga celotne naše skupnosti; v sodobnem življenju ta skrb ne more sloneti samo na družinskem okolju, ampak terja zavzetost širše družbe. Socialni problemi naše skupnosti torej zahtevajo večjo pozornost tako s strani politike kakor tudi krovnih organizacij. Društva delujejo v glavnem samostojno, so samonikla, nihajo med optimizmom in pesimizmom, delujejo v glavnem na prostovoljni bazi. Pomembno vlogo odigrava socialno podjetništvo. Današnji sistem postavlja točno določena pravila, ki jih morajo upoštevati tudi vsa solidarnostna društva, in to še posebej takrat, ko hočejo prejemati javno podporo. Zato je nujno, da so društva seznanjena z vsemi novimi obvezami, da se reorganizirajo in vključijo v deželni seznam. Zato je tudi smiselno povezovanje med društvi, ki imajo podobne cilje in aktivnosti. Ustanovi naj se koordinacijski urad, ki naj nudi vsem našim društvom administrativno, pravno in birokratsko pomoč ter jih seznanja z vsemi novostmi na socialnem področju. Zahtevati moramo prisotnost slovenskih socialnih delavk v vseh občinah naše dežele, kjer je prisotna slovenska narodna skupnost. Treba je razširiti delovanje Slovenske socio-psihološke službe na Goriško in na Benečijo. Potrebna je postavitev informativnega okenca, da bi na najrazličnejše načine in z vsemi sodobnimi komunikacijskimi sredstvi ozaveščali družbo o pravicah oseb s posebnimi potrebami in širili kulturo njihove pravilne integracije v družbo. V sklopu programske konference je bil prvič izdelan seznam vseh društev, ki delujejo na različnih področjih socialnega skrbstva. Vprašanji alkoholizma in zasvojenosti z mamili predstavljata pojav, ki je seveda vse bolj prisoten tudi v naši družbi; med našimi ljudmi, ne glede na starost. Temu zaskrbljujočemu pojavu mora tudi manjšina posvečati večjo pozornost.
MLADI
Kadrovanje mladih tudi v sklopu organizacij slovenske narodne skupnosti predstavlja absolutno prioriteto. Izkušnja neformalne delovne skupine, ki je v sklopu PK obravnavala področje mladinskih vprašanj, naj bo vodilo tudi za nadaljnjo pozornost, ki naj jo krovni organizaciji koordinirano namenita mladim. Potrebe in pričakovanja mladih so številne in raznolike. Pri mladih moramo spodbuditi samoinciativo, zato da sami formulirajo artikulirane in uresničljive konkretne predloge in načrte. Sklep je torej, da krovni organizaciji spodbudita popoln seznam vseh mladinskih skupin v zamejstvu in društev, ki združujejo mlade zamejce po svetu. To naj privede do ustanovitve stalnega “Mladinskega foruma”, se pravi koordinacije med društvi, ki naj razpolaga s strokovno usposobljeno pomočjo. Ustanovi naj se skupni podporni sklad za skupne mladinske projekte. V večji meri naj se tudi pri mladih spodbujajo stiki z drugimi manjšinami v Evropi, z matico in v naši deželi, ter izmenjave z ostalimi sovrstniki slovenske manjšine tudi izven meja Italije ter že med samimi pripadniki slovenske manjšine v različnih pokrajinah. Obenem je bila izražena potreba po povečanju stikov z italijansko skupnostjo, ki naj imajo predvsem namen informirati večinski narod o našem jeziku in kulturi. Šola mora pri tem odigravati bistveno vlogo. Iz ankete med dijaki višjih srednjih šol je bilo razvidno, da mladi zadovoljivo in pozorno sledijo slovenskim medijem. Naj torej vsi večji manjšinski mediji, če tega še niso storili, posvetijo več prostora mladim. Posamezna društva morajo namenjati več pozornosti za pomoč in vključevanje mladih, ki izhajajo iz mešanih ali neslovenskih družin. Ista pozornost naj bo namenjena tistim, ki so se (iz različnih razlogov) ob izbiri izobraževanja opredelili za italijansko šolanje ali so se kar zaposlili v italijanskem delovnem okolju. Samoumevno je, da naj se v društvih in ustanovah ustvarja odnos zaupanja med generacijami in se mladim ponudi ves potrebni prostor in svobodo izražanja. V logiki kadrovanja naj se posameznikom, ki so za to nadarjeni, nudi možnost strokovnega usposabljanja za vodenje društev in organizacij, kar bo nedvomno pripomoglo k vsestranskemu razvijanju miselne podjetnosti. Koristno bo, da se izkušnja raziskave v sodelovanju s SLORI med mladimi nadaljuje in razširi na še neobravnavana področja oz. starostne skupine.
ŠPORT
Krovni organizaciji povzemata in osvajata zaključne teze, ki si jih je športno gibanje zadalo na osnovi široke razprave (te so objavljene tudi v knjižni obliki). Športno gibanje je rezervoar, v katerega se dokazano steka največ mladih. Strateško gledano je to tisto območje, v katero moramo usmeriti veliko moči in znanja ob vsestranski vzgoji, še posebno narodnostni. ZSŠDI mora strateško in z dinamičnimi projekti zaobjeti predvsem dva segmenta: bazen mladih od 0 do 18. leta starosti, ki mora postati čvrsta osnova za dosego tudi morebitnih vrhunskih rezultatov, aktivnejše pa mora pristopati tudi v svet t.i. rekreacije. Spričo danes povsem spremenjenih – predvsem družbenih – razmer glede na našo preteklost na teritoriju, kjer delujejo naša društva, lahko ta odigravajo danes ob že ustaljenih vlogah tudi povsem novo vlogo. Naša društva so lahko danes laboratorij sožitja. Pogoj pa je, da so za to strokovno dobro pripravljena in obenem odlično vraščena v prostor, kjer delujejo. Pomembno je, da športna društva s svojim delovanjem utrjujejo v mladih ljudeh slovensko pripadnost in jezik. ZSŠDI mora zavestno prevzeti nase vlogo vsebinskega usmerjevalca vsega delovanja na terenu. Ob pomoči tudi zunanjih strokovnjakov mora pripraviti podrobne načrte: tako analitične kot globalne. Posebno pozornost mora posvetiti intenzivnejšemu udejstvovanju najmlajših in postaviti mora prioritetne lestvice dejavnosti, ki jih gre podpirati. Posamezna društva se morajo miselno podvreči globalnim rešitvam, tako kot jih narekujejo izsledki raziskave o športu. Seveda ne more biti stvar korenita in takojšnja: vendar je nujno, da se v glavah postopno razvijajo nova gledišča in da so nameni vseh povsem trdni. Doseganje tudi vrhunskih rezultatov nam je še danes potrebno, saj s tem opozarjamo nase, vendar pa to ne more več biti izključno prva naloga ZSŠDI, ampak predvsem sredin, v katerih se vrhunskost razvija. Nujna je vzpostavitev tesnejših povezav med slovenskimi športnimi okolji, nujno je podiranje barikad in nujna sta gradnja širokega sodelovanja ter ustanovitev novih področnih panožnih tehničnih centrov, kjer mogoče posamezno društvo na videz izgubi neko lidersko veljavo na račun trdnejše uveljavitve centra. To je tudi edina pot tako za preživetje samih centrov kot tudi za dosego vidnejših rezultatov v mejah začrtane športne politike. S temeljito organizacijo in menadžerskim pristopom k stvari moramo povsem na novo valorizirati vse slovenske športne centre, kjerkoli obstajajo. S političnimi oblastmi se moramo prebiti do dogovorov, da centre življenjsko napolnimo. V težnji za uveljavitev splošnih interesov zamejskega športnega gibanja je skupni nastop vseh društev pod okriljem ZSŠDI nujna, kot je nujno tesno povezovanje z vsemi ostalimi območji, v katerih se prepoznava naša mladina. Težnja naj bo, da športne sredine sistemsko povežemo z ostalimi manjšinskimi organiziranimi subjekti (kultura, šola, mediji, sociala…) z namenom, da mladim zagotovimo celovito in vsestransko osebnostno rast.
KULTURA
Kulturno področje se je izkazalo kot obsežno ter z različnimi pogledi, potrebami in interesi. Z anketo in pisnimi prispevki razčlenjena dejavnost je potrdila bogato ljubiteljsko kulturo ter obenem delovanje in potrebe poklicnih ustanov in organizacij, ki želijo svojo profesionalnost še bogatiti z novimi cilji. Kljub kulturni stvarnosti, ki se na različnih poljih razlikuje in obenem prepleta, je treba delovati v mejah tako materialnih kot kadrovskih možnosti, ki naj zagotovijo finančno stabilnost kulturnih organizacij in ustanov. V tem smislu je treba smotrno izkoriščati osebne in materialne resurse, izdelati večletni investicijski plan in pospeševati v mejah možnega sinergije med subjekti, ki delajo na sorodnih področjih. Na vseh ravneh je treba “odpreti vrata” ljudem, saj se pod pojmom “kadrovska stiska” večkrat odpirajo zapletena vprašanja. V tem smislu je treba pospeševati tudi generacijsko kontinuiteto in “premene”. Potrebno je najti sredstva za načrte, ki prinašajo nove umetniške in raziskovalne smeri ter eksperimentalne dejavnosti. Posebno in tudi sinergično pozornost velja posvetiti ustvarjanju ali utrjevanju manjših, a pomembnih poklicnih enot, kot so založbe, knjigarne, galerijske dejavnosti, filmska dejavnost itd. V obsežni “prostorski” problematiki je izjema in obenem prioriteta Slovenski kulturni center v Benečiji, točneje, v Špetru. Kulturno in izobraževalno življenje Beneških Slovencev in predvsem mladih ima namreč “polovične” možnosti. Po eni strani delujeta dvojezični vrtec in osnovna šola, učenci pa nimajo možnosti dopolniti celotnega šolskega cikla v slovenščini, ker je v nižji srednji šoli reducirana na nekakšne pošolske tečaje, ki mlade ne morejo veseliti. Po drugi strani manjka v Benečiji “fizični” prostor, kjer bi se lahko ljudje zbirali, imeli možnost za kulturno, rekreacijsko in športno aktivnost. Prostor bi bil nekakšna referenčna točka, kjer bi bil slovenski jezik “doma” in z njim seveda tudi ljudje. Brez omenjenih dodatnih investicij Benečija tvega, da si mladi v vrtcu in osnovni šoli pridobijo določeno znanje jezika ter ga pozneje izgubijo, ker jih objektivne okoliščine silijo ali v italijansko okolje ali pa v zgolj domače-narečno. Za Kulturni dom v Trstu je potrebno začrtati razvojni načrt, ki naj spremeni poslopje v funkcionalen kulturni center. V luči vračanja v uporabljanje nekdanjih narodnih domov moramo razmisliti, da v središčih mest ustanovimo kulturno-informacijske centre, ki bi bili uporabni tudi v kulturnopromocijske namene.
MEDIJI
Ugotovljeno je bilo, da sta spremenjena in spreminjajoča se sestava manjšinske družbe in interesni prostor, ki zadobiva nove razsežnosti z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, dva izhodiščna elementa, ki bi morala nekako izstopati tudi v medijski sferi. Ob potrebi po kadrovski okrepitvi celotnega medijskega področja je bila izpostavljena potreba po ustvarjanju sinergij in torej funkcionalnega sodelovanja med različnimi mediji ob istočasni skrbi za zagotavljanje medijske pluralnosti. V tem smislu odigravajo tudi periodična glasila pomembno vlogo. Mediji naj vlagajo posebno skrb za negovanje tako govorjenega kot pisnega jezika, saj ob šoli odigravajo poglavitno vlogo tudi pri posredovanju izrazne spretnosti v slovenskem jeziku. Strateško naj bo upoštevana potreba in koristnost povezovanja slovensko-italijanskega obmejnega prostora. Dejavnosti slovenskih organizacij morajo najti učinkovitejše oblike komuniciranja tudi v odnosu do večinskega naroda. Potrebna je izdelava skupne strategije za prodiranje z informacijami, stališči, potrebami v krajevne, a tudi vsedržavne italijanske medije. Občutena je potreba po okrepitvi informacijske prisotnosti tudi na osrednjeslovenskem medijskem prizorišču. Slovenska televizija mora doseči vidljivost na celotnem narodno mešanem območju F-JK, a tudi slovenski sporedi deželnega sedeža RAI morajo nujno zaobjeti vse tri pokrajine, v katerih je naša narodna skupnost prisotna. Prav tako gre ponoven poziv medijem v Sloveniji, naj delovanju, dogodkom, življenju Slovencev zunaj meja matične domovine namenjajo večjo pozornost. Posebno pozornost moramo namenjati novim komunikacijskim sredstvom, kot je na primer prisotnost na internetu, ki se lahko izkaže kot odlično sredstvo za navezovanje in utrjevanje stikov s Slovenci drugod po Italiji in v svetu.
* * *
Ta dokument predstavlja sintezo dela, ki je bilo opravljeno od 1. februarja 2002, dneva začetka Programske konference na Padričah, do 8. novembra 2003, ko je s sklepnim simpozijem v Gorici konferenca končala svoje delo. Ker gre za sintezo, ga je treba obravnavati v povezavi z gradivom vseh delovnih skupin in z razpravo na goriškem simpoziju. Izkušnja programske konference naj se spremeni v stalno debatno omizje, ki naj tudi v logiki dogovarjanja znotraj SKGZ-SSO skrbi za potrebno razvijanje predlogov, smernic in programov, ter za reševanje odprtih vprašanj. S tem dokumentom se Programska konferenca tudi dejansko konča. Za seboj pušča veliko gradiva, pa tudi veliko volje, saj se je vanjo vključilo več sto pripadnikov organizacij manjšine, mladih in starih, funkcionarjev in aktivistov, profesionalcev in amaterjev. Namen tega velikega dela je bil, da ponudimo manjšini nekaj rešitev ali vsaj nekaj smernic za njeno razvojno pot. V tem je konferenca zagotovo uspela; le čas pa bo pokazal, kako učinkovite so te izbire in ali bo manjšina res sposobna stopiti na novo pot.