Teze zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja

A) OCENA STANJA

Zunaj meja Republike Slovenije po različnih ocenah prebiva približno 500 000 Slovencev. Le približno 60 000 Slovencev, ki imajo stalno prebivališče zunaj njenih meja, ima slovensko državljanstvo. Z osamosvojitvijo se je Republika Slovenija zavezala, da bo skrbela za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospeševala njihove stike z domovino. Ustava tudi določa, da Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti, katerih vrsto in obseg določa zakon.

Ugotavljanje števila Slovencev zunaj Republike Slovenije je precej težavno, saj so kriteriji različni oziroma neenotni in favorizirajo bodisi poreklo, materni jezik, jezik komunikacije ali zavest (etnične) pripadnosti.

Slovence zunaj Republike Slovenije delimo na dve podskupini: Prva podskupina: ZAMEJCI – PRIPADNIKI AVTOHTONE SLOVENSKE MANJŠINE V SOSEDNJIH DRŽAVAH. Termini zamejci, Slovenci v zamejstvu ali zamejski Slovenci označujejo pripadnike avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. Gre za del našega naroda, ki predstavlja avtohtono manjšinsko prebivalstvo sosednjih držav.

Meje so se v zgodovini spreminjale, zato področja, kjer živijo zamejski Slovenci kot avtohtono in ponekod tudi večinsko prebivalstvo, danes pripadajo štirim sosednjim državam. Zamejski Slovenci živijo v Avstriji (Zvezna dežela Koroška in Zvezna dežela Štajerska), na Hrvaškem (osem županij vzdolž meje z Republiko Slovenijo; predvsem Istrska županija, Primorsko-Goranska županija, Karlovška županija in Med/ži/murska županija), v Italiji (Avtonomna dežela Furlanija-Julijska Krajina) in na Madžarskem (Železna županija). Po prevladujočih ocenah naj bi v zamejstvu bivalo približno 150.000 Slovencev. Slovensko zamejstvo skupaj z Republiko Slovenijo sestavlja Skupni slovenski kulturni prostor, ki zajema kulturno, duhovno in vrednostno povezanost, ki jo dopolnjuje gospodarska, informacijska, infrastrukturna in regionalna povezanost. Slovenci v zamejstvu so neločljiv in enakovreden del enotnega slovenskega naroda. Čeprav obstajajo med Slovenci v različnih sosednjih državah precejšnje razlike v številnih pogledih, pa edninska opredelitev: avtohtona slovenska narodna skupnost v sosednjih državah, poudari povezanost, enovitost in nedeljivost slovenskega naroda, ne glede v katerem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora avtohtono prebivajo njegovi pripadniki. Kljub temu, da v državah Evropske unije pod vplivom Francije prodira koncept manjšinske zaščite, ki ne sloni na načelu avtohtonosti manjšin, je zagotovo zelo ustrezno, da Republika Slovenija – v odnosu do svojih manjšin v zamejstvu in do obeh manjšin na svojem ozemlju – obdrži koncept delitve manjših na avtohtone in alohtone. Avtohtone narodne manjšine so tiste, katerih pripadniki prebivajo na točno določenem teritoriju že iz časov pred industrijsko revolucijo. Industrijska revolucija je sprožila množične migracije in v gospodarsko razvitejših državah ustvarila številčne neavtohtone, torej alohtone oziroma novodobne manjšine.

Druga podskupina: SLOVENCI PO SVETU. Med Slovence po svetu prištevamo zdomce in slovenske izseljence. Rojake, ki imajo slovensko državljanstvo, prijavljeno stalno bivališče v Republiki Sloveniji in namen, da se vrnejo živet v domovino, imenujemo zdomce. Rojake, ki imajo stalno bivališče v tujini, istočasno pa nimajo niti slovenskega državljanstva, niti namena, da bi se za stalno priselili v domovino, pa imenujemo izseljence.

V 60-tih in 70-tih letih dvajsetega stoletja je z-doma odšlo na začasno delo v tujino več kot 50.000 Slovencev. Največ jih je delo našlo v Nemčiji, mnogi pa so se zaposlili tudi v Avstriji, Švici, Švedski, Franciji in Belgiji. To so delavci na začasnem delu v tujini ali zdomci. Opaziti pa je mogoče, da zdomstvo pri mnogih počasi prerašča v izseljenstvo. Izseljenci so domovino zapustili iz ekonomskih, političnih ali drugih razlogov; praviloma za stalno. Največ slovenskih izseljencev je v Argentini, Združenih Državah Amerike, Kanadi in Avstraliji. Seveda obstaja čedalje več Slovencev po svetu, ki jih ni mogoče enostavno uvrstiti v eno od obeh skupin. Med tistimi, ki se ne nameravajo več vrniti v domovino, je namreč danes že precej takih, ki so si v zadnjem desetletju pridobili državljanstvo Republike Slovenije, pa tudi zdomcev, ki bodo, kot kaže, ostali v tujini, ni malo.

Glede na državljanski status lahko Slovence v zamejstvu in po svetu razdelimo v tri skupine: – Osebe slovenske narodnosti z državljanstvom Republike Slovenije. Tako znotraj zamejske, kot tudi znotraj zdomske in izseljenske skupnosti, je veliko Slovencev, ki imajo državljanstvo Republike Slovenije oziroma tudi državljanstvo Republike Slovenije. Dejstvo, da imajo mnogi, poleg slovenskega tudi še državljanstvo države dejanskega bivanja, za Republiko Slovenijo ni relevantno. – Osebe slovenske narodnosti s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva. Ta zakon uvaja nov poseben status, imenovan status Slovenca brez slovenskega državljanstva. Pridobili ga bodo lahko vsi Slovenci, ki nimajo, ne morejo ali ne želijo imeti državljanstva Republike Slovenije. Zadeve, povezane s statusom Slovencev brez slovenskega državljanstva, so podrobneje predstavljene v posebnem poglavju. – Osebe slovenske narodnosti brez državljanstva Republike Slovenije in brez statusa.

B) RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

I.

Dvanajst let po uveljavitvi Ustave, želi predlagatelj naposled izpolniti ustavno obveznost in s tem zakonom določiti posebne pravice ter ugodnosti za Slovence brez slovenskega državljanstva.

Na sprejem posebnega Zakona napotujeta tudi Resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah (Ur. l. RS št. 35/96) in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije ter Resolucija o odnosih s Slovenci po svetu (Ur. l. RS št. 7/02).

Predlagatelj želi s sprejetjem krovnega Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja zagotoviti tudi jasno in čvrsto pravno podlago za sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu in za financiranje njihovih struktur ter dejavnosti. Takšna pravna podlaga zaenkrat ne obstaja (izvzemši peti člen ustave in Resoluciji), je pa nujno potrebna, saj se bodo sicer težave zaradi njene odsotnosti stopnjevale. Naj se posebej omeni težave organov Republike Slovenije, pristojne za izvajanje nalog, ki jih na področju sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu določata Resoluciji. Ti imajo zaradi pomanjkanja pravne podlage pri tem pogosto težave. Služba za Slovence v zamejstvu in po svetu je pripravljal Pravilnik o dodeljevanju sredstev Slovencem v zamejstvu in po svetu. Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo je dala k sprejemu Pravilnika negativno Mnenje (št. 403-07-14/2003, z dne 19.12.2003): Kot določa prvi odstavek 74. člena Zakona o državni upravi (Uradni list Republike Slovenije, št. 52/02) za izvrševanje zakonov, drugih predpisov in aktov Državnega zbora ter predpisov in aktov Vlade ministri izdajajo pravilnike, če tako določa poseben zakon, pa tudi druge predpise. Po določbi drugega odstavka istega člena se pravilnik izda, če tako določa zakon ali uredba ali če minister oceni, da je izdaja pravilnika potrebna za namen iz prvega odstavka tega člena. Glede nato, da sistemski zakon, ki bi urejal dodeljevanje sredstev avtohtonim slovenskih manjšinam kljub obvezi za sprejem v 5. členu Ustave Republike Slovenije in obeh Resolucijah še ni bil sprejet, ne obstaja zakonsko pooblastilo pristojnemu ministru za izdajo pravilnika.

II.

Slovenci izven meja Republike Slovenije s sedanjim odnosom Republike Slovenije niso zadovoljni, saj se niti obe sprejeti Resoluciji ne izvajate v celoti. Sloveniji še ni uspelo doseči izvajanje zaščite avtohtone slovenske manjšine v zamejstvu. V celoti se ne izvajajo niti mednarodno zavezujoče pogodbe (St. Germainska pogodba, Avstrijska državna pogodba, Londonski sporazum, itd.) niti bilateralne pogodbe z državami, v katerih prebiva slovenska avtohtona manjšina, ter njihova notranja zakonodaja in obveznosti. V celoti se ne izvajajo niti stališča o gospodarskem in kulturnem sodelovanju ter informiranosti, prav tako niso zaživele neposredne povezave preko skupnih mešanih teles. Nedorečen je način financiranja organizacij in projektov v zamejstvu in po svetu. K povezanosti z Republiko Slovenijo morajo izdatneje doprinesti tudi slovenska diplomatsko-konzularna predstavništva in gospodarsko-kulturno-informativni centri. Tudi sodelovanje ob volitvah v organe Republike Slovenije ni uspešno.

Vsi našteti in še ostali razlogi preprečujejo, da bi Slovenci izven meja Republike Slovenije postali pravi most povezovanja in sodelovanja z državami, kjer živijo. Da bi postali ti Slovenci upoštevan subjekt mednarodnega povezovanja, kar pričakujejo tudi institucije Evropske unije, je potrebno spodbujati izboljšavo oziroma nadgradnjo njihove sedanje organiziranosti v skladu z demokratičnimi načeli.

Pri sprejemanju nove oziroma dopolnjene zakonodaje in ustave parlamentarnega sistema je potrebno upoštevati interes Slovencev izven slovenskih meja ter jim omogočiti neposredno sodelovanje po vzoru nekaterih evropskih držav. Že s tem zakonom je mogoče doseči z ustanovitev posebnega mešanega koordinativnega telesa pri Vladi Republike Slovenije. Prav tako pa je naloga države Slovenije, da pri državah, kjer prebiva slovenska avtohtona manjšina, doseže vsaj tak položaj in nivo pravic, kot ga imata narodni manjšini v Sloveniji.

III.

Slovenska politika in javnost sta si enotni, da so Slovenci zunaj Republike Slovenije enakovreden del slovenskega narodnega telesa. V resolucijah o Slovencih v zamejstvu in o odnosih s Slovenci po svetu, je zato Državni zbor poudaril trden namen, da Republika Slovenija pripomore k ohranitvi slovenske identitete, jezika, kulture, kulturne dediščine in kulturne rasti med Slovenci zunaj njenih meja. Državni zbor je izrazil tudi priznanje vsem Slovencem zunaj Republike Slovenije, ki se trudijo za ohranitev slovenstva in so pripomogli k priznanju naše države po njeni osamosvojitvi.

Uveljavljati je potrebno politiko sodelovanja z drugimi državami na področju kulture, znanosti, izobraževanja, športa in gospodarskih dejavnosti. Slovenci, ki živijo zunaj Republike Slovenije so pri krepitvi takšnega sodelovanja zelo pomemben dejavnik, ki ga naj v svojih delovnih programih upoštevajo vse institucije.

Zakon je treba sprejeti, da se omogoči stik s Slovenijo tistim, ki so zanj posebej zainteresirani. Za spodbujanje priseljevanja in vračanja Slovencev po svetu v domovino, pa se je Državni zbor opredelil tudi z Resolucijo o migracijski politiki RS (UL RS 106/02).

V času po osamosvojitvi Slovenije smo bili priča političnim in drugačnim krizam v nekaterih državah, kjer živijo slovenski rojaki. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj meja je treba sprejeti, ker bi se podobne situacije lahko ponovile. Z zakonom bo vzpostavljena pravna podlaga, ki bo omogočala pomoč tistim Slovencem po svetu, ki so eksistenčno ogroženi, tistim, ki se želijo vrniti v domovino, in tudi tistim, ki želijo pravno urediti svoj odnos z domovino (status Slovenca brez Slovenskega državljanstva, nostrifikacija diplome, vozniški izpit ).

Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, kot krovni zakon, na celovit način ureja večino področij, ki zadevajo Slovence v zamejstvu in po svetu in jih področna zakonodaja ne ureja oziroma dopolnjuje tista področja, ki jih obstoječa področna zakonodaja ureja samo deloma.

C) CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE

Zakon ima več ciljev. Prvenstveno naj bi služil ureditvi odnosov Republike Slovenije s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Pomagal pa naj bi tudi utrjevati narodno zavest in narodno identiteto, pospeševati medsebojne stike ter krepiti sodelovanje na področjih kot so: kultura, vzgoja in izobraževanje, znanost, gospodarstvo, zaposlovanje, socialne dejavnosti, regionalno povezovanje in zunanja politika

Poleg interesa za krepitev slovenske zavesti in identitete, poudarja Zakon tudi ekonomski interes za učenje slovenščine, kot enega od uradnih jezikov Evropske unije.

Načela iz katerih izhaja ta zakon so: – Republika Slovenija ščiti, razvija in neguje temeljne narodne vrednote, kot so slovenska identiteta, kultura in slovenski jezik; – Republika Slovenija je matična domovina vseh Slovencev, ne glede kje živijo in od kod izhajajo; – ker je tudi njihova matična domovina, naj Slovenci v zamejstvu in po svetu ne bodo obravnavani kot tujci niti v Republiki Sloveniji niti v odnosih z njo; – Republika Slovenija pomaga Slovencem v državah, ki jih pesti politična, ali drugačna kriza in v državah, ki imajo negativen odnos do svojih državljanov slovenske narodnosti; – Skupni slovenski kulturni prostor kot koncept, k uresničevanju in utrjevanju katerega so poklicane vse kulturne ter politične strukture v Sloveniji in zamejstvu; – Državniški oziroma nacionalni pristop – politično strankarski, ideološki, konfesionalni ali dnevnopolitični pristopi k sodelovanju med Republiko Slovenijo in Slovenci zunaj njenih meja niso dovoljeni; – Republika Slovenija bo gradila svoj odnos do Slovencev v zamejstvu in po svetu z nacionalno strategijo, ki bo zagotavljala strateško partnerstvo – doprinesti k še večji uspešnosti konkretnega sodelovanja obmejnih ustanov, lokalnih skupnosti, družbenih in gospodarskih subjektov ter civilne družbe s Slovenci izven matične domovine

Zakon izhaja tudi iz centralnega izhodišča Resolucije o migracijski politiki, ki pravi, da je Republika Slovenija odgovorna za ohranitev in razvoj slovenskega naroda.

D) UREDITEV V EVROPSKI UNIJI

Po principu izključne pristojnosti spada področje urejanja manjšinske problematike in skrb za izseljence ter zdomce določene države v pristojnost posameznih držav članic Evropske unije.

Na ravni skupnosti ni sprejetih zavezujočih standardov, razen direktiv, ki na splošno prepovedujejo rasno diskriminacijo. Vsebinsko pomembne so Resolucije Evropskega parlamenta, ki narekujejo članicam, da sprejmejo ukrepe potrebne za ohranjanje in vzpodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti.

Po principu izključne pristojnosti pa ne spada v pristojnost urejanja držav članic samo področje urejanja manjšinske problematike, ampak tudi področje kulture in izobraževanja. Na ravni skupnosti sta dve določbi Pogodbe o Evropski skupnosti, ki določata zgolj sodelovanje držav članic na področju kulture in izobraževanja (126. člen in 128. člen); pa še to na omejenih področjih izobraževanja o kulturi evropskih narodov in ohranitvi kulturne dediščine evropskega pomena. 151. člen Pogodbe o Evropski skupnosti določa cilje delovanja skupnosti, ki so predvsem v kreiranju skupne kulturne dediščine ob spoštovanju nacionalne in regionalne različnosti in zavedanju ter poznavanju kultur drugih držav članic.

Na področju pravne ureditve odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je torej potrebno zgolj preseči nivo ureditve, ki ga priporočajo resolucije Evropske unije.

E) PRIMERJALNI PREGLED

FRANCIJA

Analiza francoske zakonodaje na tem področju je narejena v primerjalnem pregledu zato, ker je skrb francoske države za Francoze po svetu vsebinsko celovito urejena. Francija sicer nima posebnega zakona, ki bi celovito urejal področje skrbi za Francoze v tujini, vendar se vsa zakonodaja s tega področja nahaja na enem mestu, in sicer na spletnih straneh Višjega sveta za Francoze v tujini (Conseil Supérieur des Français de l’étranger, CSFE), ki predstavlja krovno telo za vprašanja, povezana s položajem Francozov v tujini in deluje v okviru zunanjega ministrstva. Gre zgolj za drugačno tehnično ureditev.

V okviru francoskega zunanjega ministrstva deluje vrsta teles, ki so pristojna za obravnavanje vprašanj, povezanih s položajem v tujini prebivajočih Francozov. Tudi v okviru diplomatskih in konzularnih predstavništev delujejo različna telesa za pomoč pri zagotavljanju ustreznih pogojev za delo in življenje Francozov v tujini. Nekatera najpomembnejša telesa so navedena v nadaljevanju.

Direkcija za Francoze v tujini in tujce v Franciji V dekretu, št. 98-1224 z dne 10. decembra 1998, ki se nanaša na organizacijo centralne uprave zunanjega ministrstva, je opredeljena vloga vseh organizacijskih enot, ki so v njem tudi naštete. Med drugim je v dekretu določeno, da v okviru zunanjega ministrstva deluje posebna Direkcija za Francoze v tujini in tujce v Franciji. Njena naloga je, da skrbi za interese Francozov, nastanjenih v tujini, pa tudi tistih, ki samo potujejo in se v tujini nahajajo začasno. Med drugim posreduje v različnih kriznih situacijah, opravlja poizvedbe v korist družin, posreduje pri vrnitvi siromašnih oseb v Francijo, skrbi za koristi pripornikov, daje socialno pomoč in pomaga zdomcem pri uveljavljanju državljanskih pravic. Med drugim skrbi tudi za nemoten potek volitev Francozov v tujini. Poleg vsega navedenega podpira tudi Hišo Francozov v tujini (Maison des Français de l’étranger), ki je posebna služba znotraj zunanjega ministrstva in skrbi za posredovanje informacij vsem Francozom, ki že prebivajo v tujini ali pa se imajo tja namen trajno odseliti, bodisi na delo ali iz drugih razlogov. Pomembno vlogo ima direkcija tudi v zvezi z delovanjem Višjega sveta za Francoze v tujini (CSFE); pripravlja namreč gradiva za delo tega telesa in nasploh zagotavlja pogoje za njegovo delo.

V okviru direkcije deluje več služb in poddirekcij. Višji svet za Francoze v tujini (Conseil Supérieur des Français de l’étranger – CSFE) deluje v okviru francoskega zunanjega ministrstva. Prek svojih voljenih članov, ki sicer opravljajo funkcijo brezplačno, pomaga Francozom, ki živijo v tujini. Pomoč se nanaša na uveljavljanje njihovih pravic in interesov pri javnih oblasteh, predvsem na področjih socialnega varstva, štipendiranja, zaposlovanja in poklicnega izobraževanja. Daje različne pobude, predloge in mnenja, o morebitnih raziskavah s področja skrbi za Francoze v tujini pa obvešča francoske oblasti. V glavnem pa vladi sporoča stališča glede vprašanj in projektov, zanimivih za Francoze, nastanjene v tujini, in glede razvijanja francoske prisotnosti v tujini. Ima voljeni stalni urad in generalnega sekretarja, ki ga imenuje zunanji minister. Stalni urad šteje 28 članov. V obdobju med plenarnimi sejami skrbi za zagotavljanje kontinuitete dela. Zakon, št. 82-471 z dne 7. junija 1982, se nanaša na navedeni Višji svet za Francoze v tujini (CSFE). Med drugim je v njem določeno, da to telo vodi minister za zunanje zadeve, ki mora med drugim poročati vladi o vprašanjih s tega področja in o razvoju francoske prisotnosti (na različnih področjih) v tujini. Vlada se v zadevah z njegovega delovnega področja posvetuje z Višjim svetom za Francoze v tujini, ki lahko tudi sam prevzame pobudo za zakonsko ureditev določenih vprašanj. Nadalje je določeno, da so člani izvoljeni za obdobje šestih let, in to neposredno s strani Francozov, ki živijo v tujini. Polovica članov se po treh letih zamenja. Poleg 150 voljenih članov so v sestavi telesa tudi vsi senatorji, ki zastopajo Francoze, nastanjene v tujini (skupaj 12), nadalje 20 oseb, ki jih za obdobje šestih let imenuje kot člane sveta zunanji minister glede na poznavanje in pristojnosti s področja skrbi za Francoze, nastanjene v tujini; tudi polovica tako imenovanih članov se po treh letih zamenja. Enega člana iz kneževine Andore pa imenuje zunanji minister.

Druga telesa, pristojna za obravnavanje položaja Francozov v tujini Nekatera najpomembnejša druga telesa, ki so (deloma ali v celoti) pristojna za obravnavanje položaja Francozov v tujini, so: – Stalna komisija za zaposlovanje in poklicno izobraževanje Francozov v tujini, ki deluje pri zunanjem ministrstvu; – konzularni odbori za zaposlovanje in poklicno izobraževanje na veleposlaništvih in konzulatih; – Stalna komisija za socialno varstvo Francozov v tujini, ki deluje pri zunanjem ministrstvu; – konzularni odbori pristojni za socialno varstvo in aktivnosti na socialnem področju na veleposlaništvih in konzulatih; – Agencija za francoski pouk v tujini (AEFE); – konzularne komisije za francoski pouk v tujini na veleposlaništvih in konzulatih; – Gospodarski in socialni svet in – Nacionalni svet za pravno pomoč;

Volitve predsednika republike V Franciji Ustavni svet (Conseil constitutionnel) pripravi seznam kandidatov za predsednika republike. Med drugimi možnimi predlagatelji so v zakonu, št. 62-1292 z dne 6. novembra 1962 navedeni tudi voljeni člani Višjega sveta za Francoze v tujini (CSFE), ki vložijo svoj predlog pri francoskem veleposlaniku oziroma konzulu.

Sodelovanje Francozov, ki prebivajo zunaj Francije, v političnem življenju matične države: Predstavništvo v senatu Francozi, ki so nastanjeni izven Francije, imajo svoje predstavnike v francoskem senatu. V organskem zakonu, št. 83-499 z dne 17. junija 1983, je določeno, da imajo Francozi, nastanjeni zunaj Francije, dvanajst (12) predstavnikov v Senatu. Določeno je tudi, kdo vse ne more biti izvoljen za senatorja kot predstavnik Francozov, nastanjenih izven Francije. Ta prepoved zajema nekatere funkcionarje in diplomate. Glede pogojev za izvolitev, nezdružljivosti, registracije kandidatov, nadomeščanja senatorjev in postopanja v spornih primerih veljajo določbe volilnega zakonika (Code electoral). Pri tem velja, da pristojnosti, ki jih na ozemlju matične države v zvezi z volitvami izvršuje prefekt, pri izvedbi volitev v tujini izvršuje minister za zunanje zadeve.

ITALIJA

V okviru Vlade Republike Italije deluje Ministrstvo za Italijane po svetu (Ministero per gli Italiani nel Mondo). Ministrstvo je bilo ustanovljeno z Odlokom predsednika ministrskega sveta, z dne 3. 12. 2002 (objavljen v Gazzetta Ufficiale( Italijanski uradni list.), št. 14, z dne 18.1.2003). Ministrstvo opravlja naloge s področja zadev iz svoje pristojnosti, pri čemer so njegovi cilji in aktivnosti naslednji: -informacijsko in kulturno sodelovanje z italijanskimi skupnostmi po svetu z namenom ohranjanja stikov z matično domovino, -varstvo državljanskih in političnih pravic Italijanov, živečih v tujini, -posredovanje med državo in posameznimi regijami pri sodelovanju z italijanskimi skupnostmi v tujini ter skrb za Italijane, ki se vračajo v domovino (repatriacija), -izvajanje splošne politike v zvezi z italijanskimi skupnostmi po svetu, s poudarkom na uveljavljanju vloge italijanskega podjetniškega sektorja v tujini pri sodelovanju z matično državo.

Aktivnosti in storitve za Italijane po svetu, poleg Ministrstva za Italijane po svetu, ureja oziroma koordinira tudi Ministrstvo za zunanje zadeve (Ministero degli Affari esteri) preko svoje diplomatsko-konzularne mreže. Pomembna institucija, ki se ukvarja s problematiko Italijanov po svetu, je tudi Generalni svet za Italijane v tujini (Consiglio Generale degli Italiani all’Estero CGIE), ustanovljen z zakonom št. 368, z dne 6.11.1989, spremenjenim z zakonom št. 198, z dne 18.6.1998. CGIE opravlja vlogo »svetovalca« vlade in parlamenta na področju problematike Italijanov živečih v tujini. Njegova vloga je skrb za čim trdnejšo zvezo med Italijani po svetu in matično domovino ter predstavlja prvi korak v procesu razvoja aktivne udeležbe predstavnikov italijanskih skupnosti po svetu v političnem življenju matične države. CGIE sestavlja 94 članov oziroma svetnikov, in sicer je 65 članov izvoljenih, 29 pa jih imenuje vlada. Njihov mandat traja pet let. Voljene člane volijo v vseh državah (z italijanskimi skupnostmi), kjer se oblikujejo volilna okrožja. Člane v vseh državah volijo posebni elektorski organi, ki jih sestavljajo člani odborov in predstavniki združenj italijanskih skupnosti. V državah, ki jih predstavljata najmanj dva svetnika, lahko elektorski organ izvoli predstavnika, ki sicer nima italijanskega državljanstva, ima pa starše oziroma prednike z italijanskim državljanstvom. Svetniki, ki jih imenuje vlada, so izbrani po naslednjem načelu: -10 svetnikov predlagajo nacionalna združenja, ki delujejo na področju emigracij, -7 svetnikov predlagajo parlamentarne stranke, -9 svetnikov predlagajo konfederacije reprezentativnih sindikatov, -1 svetnika predlaga nacionalna zveza za tiskane medije, -1 svetnika predlaga zveza italijanskih tiskanih medijev v tujini, -1 svetnika pa predlaga združenje delavcev, ki imajo delo onstran meje (obmejni prebivalci).

Organi CGIE so: -skupščina (Assemblea plenaria), -kontinentalne komisije (Commissioni Continentali), -tematske komisije (Commissioni Tematiche), -predsedniški odbor (Comitato di Presidenza).

Predsednik CGIE je minister za zunanje zadeve. CGIE na dveh letnih skupščinah proučuje probleme italijanskih skupnosti po svetu in oblikuje mnenja, predloge ter priporočila k zakonskim predlogom in drugim upravnim aktom države in posameznih regij, mednarodnim sporazumom ter predpisom Evropske unije, ki se tako ali drugače nanašajo na italijanske skupnosti v tujini.

Naloge CGIE so naslednje: -proučevanje problemov izseljenskih skupnosti, predvsem tistih na področju življenjskih in delovnih razmer, šolske vzgoje, poklicnega izobraževanja, ponovnega vključevanja v aktivno življenje in vračanja v domovino; -oblikovanje mnenj na zahtevo vlade ali predsednikov obeh domov parlamenta ali na lastno pobudo, ter predložitev predlogov in priporočil v zadevah italijanskih skupnosti v tujini; -spodbujanje izdelave študij o vprašanjih pomembnih za Italijane po svetu; -preverjanje in spodbujanje procesov vključevanja izseljencev v aktivno življenje v državi gostiteljici in ugotavljanje nacionalne identitete italijanskih skupnosti v tujini; -izdelava letnega poročila o delovanju v preteklem letu in priprava načrtov dela za naslednja tri leta. Letno poročilo predstavi vlada parlamentu; -sodelovanje pri pripravi zakonodaje s področja ekonomskih in socialnih zadev v povezavi z izseljenci.

CGIE obvezno daje svoja mnenja glede predlogov vlade na naslednjih področjih: -proračunske postavke v zvezi z italijanskimi skupnostmi po svetu; -večletni programi v zvezi s financiranjem šolske vzgoje, poklicnega izobraževanja in socialne varnosti; -kriteriji za izplačilo subvencij nacionalnim združenjem, izobraževalnim in poklicnim ustanovam ter medijem, ki podpirajo izseljence; -reforme na področju konzularnih, izobraževalnih in socialnih storitev.

Odbori Italijanov po svetu (COMITES) so bili ustanovljeni z zakonom št. 205/1985. COMITES so predstavniški organi izseljenskih skupnosti, katerih člani so izvoljeni s strani Italijanov, živečih v tujini. Delujejo v vseh konzularnih okrožjih, kjer prebiva najmanj 3000 italijanskih državljanov oziroma pri diplomatskih predstavništvih, če v državi ni italijanskega konzulata. Naloga COMITES je, da dajejo predloge v zvezi s socialnim in kulturnim življenjem izseljencev, nudijo pomoč na področju socialnega varstva, šolstva, poklicnega izobraževanja, rekreacije, športa in prostega časa predstavnikom italijanskih skupnosti, živečih v okrožju, kjer deluje posamezni odbor. Poleg tega pa COMITES dajejo tudi mnenja in predloge k pobudam konzularnih oblasti, ki se nanašajo na izseljenske skupnosti.

Razpoložljivi podatki kažejo, da Francija in Italija posvečata veliko skrb svojim sonarodnjakom v tujini. V Franciji kaže na to že obseg zakonodaje, ki se nanaša na ureditev njihovega položaja, in je vsa zbrana na enem mestu. V obeh državah pa delujejo tudi številni vladni organi in druge organizacije, ki se ukvarjajo z vprašanji izseljenstva ter varovanja pravic svojih državljanov, ki živijo zunaj meja matične domovine. V Italiji (kakor tudi v dveh drugih sosednjih državah Hrvaški in Madžarski) imajo celo posebno ministrstvo. Francozi in Italijani v tujini torej uživajo dobro zaščito in imajo ugoden položaj.

IRSKA

Tudi skrb irske države za Irce po svetu je vsebinsko celovito urejena. Opredeljena je v 2. členu irske ustave. Celoviti programi urejajo sodelovanje matice z Irci po svetu na področju kulture, izobraževanja in gospodarstva. Urejeno je tudi vprašanje vračanja (repatriacije).

Razvojni koncept irske države temelji na vzpostavitvi “virtualne Irske”, ki je v celoti povezana s svojimi ljudmi po celem svetu. Tako izkorišča socialni kapital iz vseh okolij in ga prenaša v domače okolje. Irska daje pomen razvoju povezav z diasporo in sodelovanju vseh tistih, ki lahko prispevajo k njenem razvoju.

V okviru irskega zunanjega ministrstva deluje vrsta delovnih teles, ki so pristojna za vprašanja, povezana s položajem Ircev po svetu. Pomembna sta predvsem Oddelek za koordiniranje podpornih služb za emigrante in irske skupnosti in Agencija za Irce v tujini. Finančno pa država vzpodbuja tudi druge agencije civilne družbe, ki se ukvarjajo s problematiko izseljencev.

Še posebej učinkovite programe ima Irska tudi na področju organiziranega vračanja Ircev v matično domovino (repatriacija). Cilj je pospešiti proces vračanja tistih izseljencev in njihovih družin, ki bi se želele vrniti. Sprejete imajo posebne programe za mladino in starejše osebe, ki se vračajo. Pristojne službe in agencije jih informirajo o vseh zadevah, ki so pomembne za njihovo ponovno integracijo v irsko družbo. Določena je kvota za socialna stanovanja, ki se jim lahko dodelijo. Pogoj za dodelitev stanovanja je, da oseba, ki se vrača v državi gostiteljici ni bila lastnik nobenega stanovanja.

MADŽARSKA

Republika Madžarska je leta 2001 sprejela Zakon št. LXII o Madžarih, ki živijo v sosednjih državah. Zakon je bil spremenjen leta 2003; v nadaljnjem besedilu: Statusni zakon Republike Madžarske). Navedeni zakon je najsodobnejših zakonov s tega področja, pa tudi najkontroverznejših.

Na tem mestu velja poudariti, da Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci, ki živijo zunaj njenih meja ni mogoče enačiti s statusnim zakonom Republike Madžarske, saj ne posega v pristojnost drugih držav članic Evropske unije. Zakon ne posega v prost pretok dela, tako kot je posegal statusni zakon. Prav tako ne določa izdajanja izkaznic, ki imajo status osebnega dokumenta na območju druge države članice s strani raznih organizacij in institucij, ki nimajo statusa diplomatsko konzularnega predstavništva.

Beneška Komisija je sprejela sklep, da zakon ne velja za madžarsko manjšino v državah članicah predvsem zaradi dajanja prednosti določeni narodnostni skupini na področju trga dela. Treba pa je izhajati tudi iz tradicionalnih odnosov med Madžarsko in Romunijo, ki so politično občutljivi predvsem zaradi velike madžarske manjšine v Romuniji.

Za to po sprejemu zakona ni pričakovati nastanka mednarodnih sporov s tega področja.

F) FINANČNE POSLEDICE

Finančne posledice predloženega zakona bodo v prvi vrsti odvisne od tega, v kolikšni meri bodo upravičenci uveljavljali posamezne pravice. Obe zadevi bosta odvisni od številnih dejavnikov, zato ju je vnaprej nemogoče natančneje predvideti. Domnevati pa je mogoče, da iz tega zakona izhajajoče finančne posledice ne bodo povzročile pomembnejših dodatnih obremenitev v proračunu Republike Slovenije. Financiranje po področjih, ki jih ta zakon ureja, na osnovi programov pristojnih ministrstev večinoma že poteka. Sredstva za financiranje (majhnega števila) novih obveznosti, ki jih določa zakon se zagotovijo v že obstoječih programih pristojnih ministrstev. Za izvajanje finančnih obveznosti iz naslova repatriacije Slovencev, ki živijo v težkih okoliščinah ali v državah, kjer vlada huda politična ali drugačna kriza se ustanovi poseben Repatriacijski sklad iz katerega bo lahko črpala sredstva ustanova, zadolžena za izvajanje repatriacije. Sklad ustanovi pod pogoji iz 1. odst. 71. člena Vlada Republike Slovenije, ki zagotovi tudi glavnino zagonskih in tekočih finančnih sredstev. Sklad pa se bo polnil tudi iz drugih javnih in zasebnih virov. Vrnitve večjega števila Slovencev v Slovenijo v bodoče ni pričakovati. Za primer, da se vrne 100 ljudi (20 družin) znaša enoletna pomoč Republike Slovenije tem osebam 28.406.880,00 sit. Znesek je izračunan za primer, da traja pomoč eno leto. Enomesečna pomoč za 1. odraslo osebo obsega 45.524,00 sit; za 2. odraslo osebo 31.867,00 sit ter za vsakega otroka 13. 657,00 sit. Enomesečna pomoč za 100 ljudi znaša 2.367.290,00 sit. Znesek pomoči je primerljiv s pomočjo, ki jo v enem letu namenijo beguncem, pri čemer traja pomoč repatriiranim Slovencem največ za eno leto. Pomoč beguncem se namreč dodeli za obdobje treh let in tako potroji navedeni znesek.

G) DRUGE POSLEDICE

Zakon ne prinaša nobenih drugih posledic.

BESEDILO ČLENOV

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Ta zakon definira odnose Republike Slovenije s Slovenkami in Slovenci (v nadaljevanju: Slovenci), ki živijo zunaj njenih meja.

2. člen

Slovenci zunaj Republike Slovenije so: zamejke in zamejci (v nadaljevanju: zamejci) ali pripadnice in pripadniki (v nadaljevanju: pripadniki) avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah; Slovenci po svetu – t.j. zdomke in zdomci (v nadaljevanju: zdomci) in izseljenke in izseljenci (v nadaljevanju: izseljenci), ki bivajo v sosednjih državah zunaj območja opredeljenega kot slovensko zamejstvo in v ostalih evropskih ter izvenevropskih državah.

Slovensko zamejstvo so tista obmejna območja sosednjih držav, kjer prebiva avtohtono slovensko prebivalstvo.

3. člen

Zakon se nanaša na Slovence:

-z državljanstvom Republike Slovenije; -s statusom Slovenca brez državljanstva Republike Slovenije; -brez državljanstva Republike Slovenije -in brez statusa.

3. a člen

Republika Slovenija skupaj s slovenskim zamejstvom sestavlja skupni slovenski kulturni prostor.

Odnose s Slovenci izven meja gradi Republika Slovenija na osnovi dolgoročne strategije, ki je sestavni del dolgoročnih programov razvoja države.

1.1. NOSILCI

4. člen

Nosilca sodelovanja med Republiko Slovenijo ter Slovenci v zamejstvu in po svetu so: Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Odbor Državnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu in Komisija Državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve.

Službo Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu vodi minister brez listnice.

O svojih aktivnostih pri izvajanju sodelovanja med Republiko Slovenijo ter Slovenci v zamejstvu in po svetu si Služba, Odbor in Komisija poročajo in se medsebojno obveščajo.

4. a člen

Koordiantivno telo med Republiko Slovenijo in Slovenci predstavlja Svet za Slovence izven domovine.

Svet je posvetovalno telo vlade Republike Slovenije.

Svet sestavlja enako število predstavnikov Republike Slovenije in predstavnikov organizacij Slovencev zunaj meja Republike Slovenije.

Člane Sveta predstavnike Republike Slovenije imenujejo vlada Republike Slovenije. Člane Sveta – predstavnike organizacij Slovencev zunaj meja Republike Slovenije imenujejo reprezentativne organizacije, in sicer v razmerju 2/3 članov organizacije iz zamejstva in 1/3 organizacije Slovencev po svetu.

Na seje Sveta se vabi predstavnike Državnega zbora in Državnega sveta.

Vlada podrobneje predpiše sestavo, organizacijo in način opravljanja nalog.

4. b člen

Pristojnosti sveta: – izdelava predloga strateških dokumentov in razvojnih programov – sprejemanje stališč do dogodkov, vezanih na delovanje in položaj Slovencev izven meja Republike Slovenije – sprejemanje kriterijev za delitev finančnih pomoči – skrb za prerazporejenost finančnih sredstev po resorjih – ocenjevanje projektov in porabljenih sredstev

5. člen

V organizirano sodelovanje Republike Slovenije s Slovenci v zamejstvu in po svetu so vključena in ga izvajajo ministrstva Vlade Republike Slovenije v okviru njihovih zakonitih pristojnosti.

V okviru pristojnih ministrstev se ustanovijo strokovni sveti pristojni za gospodarsko sodelovanje, kulturo, izobraževanje, znanost in šport, sestavljeni na način določen v 4. odstavku 6. a člena tega zakona.

Strokovni sveti opravljajo naslednje naloge: – sprejemajo smernice in priporočila za sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu na področjih ministrstva v okviru katerega so ustanovljeni; – skrbijo za spodbujanje sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu; – obravnavajo, dajejo pobude in vrednotijo predloge z vidika sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu na področju: · strategije razvoja Slovenije, · strategije regionalnega razvoja Slovenije, · državnih razvojnih programov.

Minister podrobneje predpiše sestavo, organizacijo in način opravljanja nalog strokovnega sveta.

Vloga pristojnih ministrstev kot nosilcev sodelovanja je opredeljena v posameznih poglavjih tega zakona, v posameznih področnih zakonih in podzakonskih aktih.

6. člen

V okviru svojih pristojnosti in možnosti razvijajo sodelovanje z organizacijami Slovencev zunaj Republike Slovenije tudi ostali državni organi Republike Slovenije, organi skupnosti lokalne samouprave, javni zavodi in organizacije civilne družbe.

7. člen

Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (dalje: Služba) je centralni upravni organ za področje odnosov med Republiko Slovenijo in slovensko narodno skupnostjo v zamejstvu ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu.

Služba je v tehničnem in informacijsko-komunikacijskem pogledu vključena v mrežo, ki jo sestavljajo diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije ter ministrstvo pristojno za zunanje zadeve.

Služba lahko diplomatsko-konzularnim predstavništvom Republike Slovenije izdaja operativna navodila s področja svojega dela.

8. člen

Služba je pristojna za opravljanje nalog, ki se nanašajo na:

Slovence v zamejstvu in po svetu;
njihovo kulturno, prosvetno, gospodarsko in politično povezovanje z matično državo Republiko Slovenijo;
informiranje, svetovanje in pomoč na področju pravne zaščite;
spremljanje in usklajevanje dejavnosti ministrstev na področju sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu;
oblikovanje in izvajanje državne politike do Slovencev v zamejstvu in po svetu;
izvajanje finančnih podpor Republike Slovenije Slovencem v zamejstvu in po svetu;
priprava predloga financiranja programov, ki se nanašajo na Slovence v zamejstvu in po svetu, v vseh resorjih
izvajanje finančne podpore organizacijam civilne družbe za sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter na nadzor porabe javnih sredstev v teh organizacijah.

9. člen

Odbor za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je stalno delovno telo Državnega zbora Republike Slovenije.

Odbor je pristojen za opravljanje nalog, ki se nanašajo na:

spremljanje stanja pri Slovencih v zamejstvu in po svetu,
spremljanje sodelovanja organizacij civilne družbe s Slovenci v zamejstvu in po svetu,
sooblikovanje politike Republike Slovenije na področjih, ki zadevajo Slovence v zamejstvu in po svetu,
ustrezno vključevanje problematike Slovencev v zamejstvu in po svetu v zakone, kjer je to potrebno,
zavzemanje za interese Slovencev v zamejstvu in po svetu pri so-oblikovanju in sprejemanju državnih proračunov Republike Slovenije,
sooblikovanje in predlaganje programov nacionalnega interesa na področju skrbi za Slovence v zamejstvu in po svetu,
oblikovanje stališč do posameznih vprašanj s tega področja,
informiranje Državnega zbora Republike Slovenije o splošnih in konkretnih problemih, s katerimi se srečujejo Slovenci v zamejstvu in po svetu,
skrb za odpravljanje težav ter upoštevanje njihovih mnenj in predlogov,
nadzor nad izvrševanjem politike Republike Slovenije do Slovencev v zamejstvu in po svetu s strani organov izvršilne oblasti.

2. OSNOVNA PODROČJA SODELOVANJA REPUBLIKE SLOVENIJE S SLOVENCI ZUNAJ NJENIH MEJA

9. a člen

Republika Slovenija vzpodbuja nastajanje slovenskih kulturno-informacijskih in ekonomskih centrov v državah, kjer živi večje število Slovencev.

2.1. SODELOVANJE NA PODROČJU KULTURE

10. člen

Republika Slovenija zagotavlja pogoje za ohranjanje slovenske kulturne identitete Slovencev v zamejstvu in po svetu in izgrajevanje Skupnega slovenskega kulturnega prostora (v nadaljnjem besedilu: SSKP).

Obveznosti Republike Slovenije so natančno opredeljene v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo in v Nacionalnem programu za kulturo.

11. člen

Ministrstvo pristojno za kulturo v okviru svojih rednih programov skrbi za kulturno sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu in ohranjanje skupne kulturne dediščine ter za medsebojno izmenjavo dosežkov s tega področja.

Na razpise Ministrstva se lahko prijavijo posamezniki, slovenska društva in krovne organizacije Slovencev v zamejstvu in po svetu.

Slovenci v zamejstvu in po svetu imajo v zadevah iz 1. in 2. odstavka tega člena enake pravice kakor slovenski državljani.

12. člen

Republika Slovenija sklepa bilateralne sporazume o sodelovanju na področju kulture in iz njih izhajajoče izvedbene programe.

Pri sklepanju bilateralnih sporazumov in programov se upoštevajo tudi interesi Slovencev, ki živijo v državi pogodbenici.

2.1.1. Arhivska dejavnost

13. člen

Arhiv Republike Slovenije vodi zbirno evidenco arhivskega gradiva v zamejstvu in po svetu, ki se nanaša na Slovenijo in Slovence.

14. člen

Javni arhivi v Republiki Sloveniji evidentirajo in izdelujejo vodnike ter druge pripomočke o arhivskem gradivu, ki je v zamejstvu in po svetu ter se nanaša na Slovenijo in Slovence.

15. člen

Republika Slovenija vzpodbuja nastajanje arhivskih centrov v tistih državah, kjer živi večje število Slovencev.

V skladu z zakonodajo posamezne države je slovenski center pristojen tudi za zbiranje in hrambo izvirnega zasebnega arhivskega gradiva, ki je v tej državi nastalo in se nanaša na Slovenijo in Slovence.

16. člen

V državah, kjer slovenski centri niso ustanovljeni, zbirajo javni arhivi v Republiki Sloveniji izvirno arhivsko gradivo, ki se nanaša na Slovenijo in Slovence v zamejstvu in po svetu v skladu s predpisi posameznih držav in dopolnjujejo arhivsko gradivo z reprodukcijami tega gradiva.

2.1.2. Obveščanje preko medijev

17. člen

Ustanove javnega radiotelevizijskega sistema Republike Slovenije so dolžne, da v okviru svojih s področno zakonodajo opredeljenih nalog skrbijo za ustrezno obveščanje Slovencev v zamejstvu in obveščanje javnosti v Republiki Sloveniji o problematiki Slovencev v zamejstvu in po svetu.

18. člen

Republika Slovenija zagotavlja obveščanje na področju tiskanih medijev tako, da tiskanim medijem nacionalnega pomena za obveščanje Slovencev v zamejstvu in po svetu namenja ustrezno finančno podporo, ki omogoča njihovo redno izhajanje.

Do redne proračunske podpore so upravičeni mediji, ki imajo status tiskanega medija nacionalnega pomena za obveščanje Slovencev v zamejstvu in po svetu.

O pridobitvi in odvzemu statusa tiskanega medija nacionalnega pomena za obveščanje Slovencev v zamejstvu in po svetu odloča Služba Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

2.2 OHRANJANJE SLOVENSKEGA JEZIKA IN IZOBRAŽEVANJE

19. člen

Republika Slovenija zagotavlja Slovencem v zamejstvu in po svetu pogoje za ohranjanje in učenje slovenskega jezika.

V ta namen:

organizira v evropskih državah, kjer živijo slovenski izseljenci in zdomci: · dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture za otroke, mladostnike in odrasle · ter zagotavlja štipendije za njihovo udeležbo na šolah slovenskega jezika v Sloveniji;

nudi v izvenevropskih državah pomoč pri pouku slovenskega jezika za otroke, mladostnike in odrasle: · v obliki strokovnega izpopolnjevanja učiteljev v Sloveniji in v tujini, · pošiljanja učbenikov in drugih učnih sredstev, · delnega kritja materialnih stroškov, ki nastajajo pri pouku, · ter zagotavljanja štipendij za udeležbo na šolah slovenskega jezika v Sloveniji;

zagotavlja dodatno strokovno in jezikovno izpopolnjevanje učiteljev in vzgojiteljev, ki delujejo na slovenskih oziroma dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih zavodih v zamejstvu in štipendije za udeležbo zamejskih otrok, mladostnikov ter odraslih na šolah slovenskega jezika v Sloveniji;

-podpira razvoj učenja slovenskega jezika na daljavo z uporabo sodobnih informacijsko komunikacijskih tehnologij;

podpira ustanavljanje in delovanje lektoratov slovenskega jezika na tujih univerzah.

20. člen

Slovenci s stalnim prebivališčem zunaj Republike Slovenije se lahko v skladu z obstoječo področno zakonodajo v izobraževalne programe javnih visokošolskih zavodov v Republiki Sloveniji vpisujejo pod ugodnejšimi pogoji.

Državljanstvo Republike Slovenije ni kriterij pri uveljavljanju pravice do ugodnejših pogojev iz prvega odstavka tega člena.

Določba iz prvega odstavka tega člena smiselno velja tudi za pridobivanje štipendij, ki jih podeljujejo javne ustanove in skladi Republike Slovenije.

21. člen

Ministrstvo pristojno za šolstvo lahko izjemoma financira tudi delo učiteljev v državah, kjer vlada huda ekonomska kriza, da se zagotovi redno izvajanje pouka slovenskega jezika.

Financiranje preneha z normalizacijo ekonomskih razmer v teh državah.

22. člen

Upravni organ, pristojen za nostrificiranje v tujini pridobljenih spričeval je v roku enega leta od uveljavitve tega zakona dolžan sprejeti podzakonski akt, ki bo omogočal hitrejše in učinkovitejše izvajanje nostrifikacijskih postopkov.

23. člen

Ministrstvo pristojno za šolstvo preverja stanje in spodbuja mlajše generacije k učenju ter ohranjanju slovenskega jezika preko staršev, učiteljev in diplomatsko-konzularnih predstavništev.

2.3. ZNANOST

24. člen

Republika Slovenija organizacijsko in finančno podpira: – povezovanje in sodelovanje med Slovenci v zamejstvu in po svetu in subjekti v Sloveniji na področjih znanosti ter razvoja novih tehnologij; – vključevanje v tujini delujočih slovenskih znanstvenikov, mladih raziskovalcev in predavateljev v znanstveno-raziskovalne programe, ki jih izvajajo ustrezne institucije naše države; – mednarodna srečanja, ki omogočajo navezovanje stikov in projektov sodelovanja s slovenskimi znanstveniki v tujini.

25. člen

Ustrezne raziskovalne institucije Republike Slovenije posvečajo posebno pozornost raziskovanju pretekle in sedanje družbene stvarnosti slovenskih skupnosti v zamejstvu in po svetu.

26. člen

Za izvajanje ključnih nalog na področju znanstveno-raziskovalnega in izobraževalnega sodelovanja s slovenskimi znanstveniki v tujini je pristojno ministrstvo zadolženo za šolstvo in znanost.

2.4. ŠPORT

27. člen

Republika Slovenija v okviru sprejete področne zakonodaje zagotavlja pogoje za ohranjanje stikov s Slovenci v zamejstvu in po svetu na področju športa in spodbuja neposredno sodelovanje slovenskih športnih organizacij s športnimi organizacijami, Slovencev v zamejstvu in po svetu.

28. člen

Sodelovanje z zamejskimi Slovenci poteka v obliki: – prirejanja skupnih športnih srečanj, – organiziranja seminarjev za strokovne in vodstvene delavce, – pomoči pri organiziranju večjih športnih prireditev, – pošiljanja trenerjev za pomoč zamejskim športnim organizacijam za njihove člane vseh starostnih skupin in vseh športnih zvrsti.

Stiki s Slovenci po svetu potekajo, poleg neposrednega sodelovanja med pristojnimi športnimi organizacijami, tudi v obliki izmenjave informacij, strokovnega gradiva in literature za področje športa ter prirejanja skupnih športnih srečanj.

29. člen

Za izvajanje ključnih nalog na področju sodelovanja s športnimi organizacijami Slovencev v zamejstvu in po svetu je odgovorno ministrstvo pristojno za šport.

2.5. GOSPODARSKO IN REGIONALNO SODELOVANJE

30. člen

Pri izvajanju mednarodnega gospodarskega in regionalnega sodelovanja je ena od prioritet Republike Slovenije poglobitev sodelovanja z gospodarskimi in ostalimi organiziranimi strukturami Slovencev v zamejstvu in po svetu.

Pri izvajanju sodelovanja iz prvega odstavka tega člena Republika Slovenija v svoje delo vključuje tudi usposobljene slovenske organizacije in posameznike izven njenih meja.

31. člen

Oblikovanje in izvajanje politike gospodarskega in regionalnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu temelji na naslednjih medsebojno usklajenih dokumentih: Strategiji gospodarskega razvoja Slovenije, Strategiji regionalnega razvoja Slovenije, Državnem razvojnem programu, programskih dokumentih za EU, Programu ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti, Strategiji trga dela in zaposlovanja in regionalnih razvojnih programih.

Veljavni dokumenti razvojnega načrtovanja iz prvega odstavka 31. člena tega zakona se uskladijo z določbami tega zakona v naslednjem programskem obdobju.

32. člen

Ministrstvo, pristojno za gospodarstvo in organ, pristojen za regionalni razvoj določita izhodišča, cilje in namen, instrumente in način financiranja ukrepov za spodbujanje gospodarskega in regionalnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Organ, pristojen za regionalni razvoj pri izvajanju nalog, povezanih z oblikovanjem euroregij in drugih čezmejnih regionalnih razvojnih povezav skrbi za obveščenost, vključitev in zagotavljanje interesov Slovencev v zamejstvu.

33. člen (Se izbriše)

2.6. STATUS SLOVENCA BREZ SLOVENSKEGA DRŽAVLJANSTVA

34. člen

Republika Slovenija je matična država vseh Slovencev, zato tudi Slovencem brez slovenskega državljanstva na njenem ozemlju priznava poseben status.

35. člen

Status Slovenca brez slovenskega državljanstva lahko pridobi tisti Slovenec

ki je aktiven v organizacijah Slovencev zunaj Republike ali je aktivno povezan z Republiko Slovenijo;
ki ne pripada društvom, političnim strankam in drugim organizacijam, ki nasprotujejo mednarodnopravnim ustavnim in zakonitim pravicam Slovencev v zamejstvu oziroma aktivno delujejo zoper ustavno ureditev Republike Slovenije;
kateremu državljanstvo RS ni bilo odvzeto po določbah Zakona o državljanstvu RS.

36. člen

Ni pogoj, da predniki osebe, ki želi pridobiti status, izhajajo iz območja, na katerem danes leži Republika Slovenija. Predniki osebe, ki želi pridobiti status, lahko izhajajo tudi iz zamejstva, zdomstva in izseljenstva.

37. člen

Oseba, ki želi pridobiti status dokazuje slovenski rod z izpiski iz rojstne matične knjige in drugimi dokazili.

38. člen

Pravico pridobitve statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva ni mogoče prenesti tudi na člane družine upravičenca, ki niso slovenskega rodu (na zakonske partnerje, pastorke, ipd.), razen v primerih, ki jih izrecno določa ta zakon.

39. člen

Do pridobitve statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva so upravičene tudi mladoletne osebe.

V postopku pridobitve statusa zastopa mladoletno osebo eden od staršev oziroma skrbnikov, ki že ima status ali je za status istočasno zaprosil tudi sam.

40. člen

Prosilec vloži vlogo za priznanje statusa na diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri Službi Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Prosilec mora vlogi priložiti:

pisno dokazilo o članstvu in aktivnostih v slovenskih organizacijah ali
pisno dokazilo o njegovih vezeh z Republiko Slovenijo in
pisno izjavo, da ne pripada društvom, političnim strankam in drugim organizacijam, ki nasprotujejo mednarodnopravnim ustavnim in zakonitim pravicam Slovencev v zamejstvu oziroma aktivno delujejo zoper ustavno ureditev Republike Slovenije. ter
dokazila iz 37. člena tega zakona

41. člen

O pridobitvi statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva odloča na prvi stopnji Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

42.člen

Služba izda odločbo o pridobitvi oziroma prenehanju statusa v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku.

43. člen

Oseba s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva ima v Republiki Sloveniji zagotovljene naslednje pravice:

pravico do ugodnejših vpisnih pogojev, določenih s statuti visokošolskih zavodov;
pravico do enakopravnega nastopa na natečajih za financiranje javnih znanstvenih projektov, kot kandidat za nosilca projekta ali kot kandidat za sodelavca v projektu;
dostop do vseh javnih kulturnih dobrin, pod enakimi pogoji, kot veljajo za slovenske državljane;
pravico do vseh storitev javnih knjižnic, pod enakimi pogoji, kot veljajo za slovenske državljane;
pravico do raziskovanja v javnih arhivih Republike Slovenije;
pravico do statusa rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti;
pravico do pridobitve vseh priznanj in odlikovanj Republike Slovenije;
pravico do pridobitve lastninske pravice na zemljiščih in nepremičninah pod enakimi pogoji, ki veljajo za državljane Republike Slovenije;
prednost pri zaposlitvi v Republiki Sloveniji; pri čemer je mišljena prednost pred tujci, ki niso državljani držav članic Evropske unije;

44. člen

Druge pravice in olajšave, ki jih lahko uveljavljajo osebe s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva in jih ta zakon ne navaja, določajo področni zakoni.

45. člen

Pri uveljavljanju svojih pravic se je oseba s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva dolžna predstaviti s posebnim potrdilom.

Posebno potrdilo izda Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ko prosilcu izda odločbo o sprejetju v status.

46. člen

Pravice iz tega zakona je mogoče uveljavljati izključno v slovenskem jeziku.

47. člen

Status Slovenca brez slovenskega državljanstva preneha: – s smrtjo, – s pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije, – z odrekom, – z odvzemom.

48. člen

Status Slovenca brez slovenskega državljanstva se odvzame, če oseba s svojim delovanjem škoduje interesom Republike Slovenije oziroma sramoti ime Republike Slovenije ali če se naknadno ugotovi neverodostojnost prošnji priloženih dokazil.

49. člen

O pridobitvi in prenehanju statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva se vzpostavi evidenca, ki jo vodi Služba.

2.7. REPATRIACIJA

50. člen

Repatriacija v pomenu tega zakona je tisto priseljevanje Slovencev v domovino, ki ga organizira in financira Republika Slovenija.

51. člen

Pri repatriaciji imajo prednost Slovenci, ki živijo v težkih okoliščinah ali v državah, kjer vlada huda politična ali drugačna kriza ter Slovenci, ki lahko doprinesejo k razvoju ter uveljavitvi Republike Slovenije.

Okoliščine iz prejšnjega odstavka se ob pomoči diplomatsko konzularnih predstavništev in izseljenskih organizacij ugotavljajo s posebnim vprašalnikom, ki ga izdela in odobri Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

52. člen

Oseba, ki se v Republiko Slovenijo vrača po postopku repatriacije dobi status repatriirane osebe s pravicami, ki jih določa 43. člen tega Zakona.

Poleg pravic, ki jih določa 43. člen, ima oseba s statusom repatriirane osebe še naslednje pravice:

zdravstveno in socialno varstvo. Zagotavlja se na način, pod pogoji in v obsegu, ki ga določa Zakon o socialnem varstvu za slovenske državljane s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji;
pouk slovenskega jezika za ožje družinske člane repatriirane osebe. Pouk se organizira za osebe, ki ne obvladajo slovenščine v meri, potrebni za aktivno vključitev v slovensko okolje;
pridobitev vize za združitev družine. Celoten postopek za pridobitev vize za združitev družine se lahko vodi na diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije ali v Republiki Sloveniji.

53. člen

Status repatriirane osebe lahko traja največ eno leto.

Po prenehanju statusa repatriirane osebe, posameznik ne more več ponovno zaprositi za status.

54. člen

O pridobitvi statusa repatriirane osebe odloča Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu na predlog slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništev v tujini ter izseljenskih organizacij v Sloveniji in po svetu.

55. člen

Posamezniku, za katerega je ugotovil, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa, izda Služba odločbo o pridobitvi statusa repatriirane osebe.

56. člen

Za neposredno izvajanje repatriacije je zadolžena Služba Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu oziroma izseljenske organizacije civilne družbe v Sloveniji, ki so delno financirane iz državnega proračuna Republike Slovenije.

57. člen

Do repatriacije so upravičene osebe slovenskega rodu, ki izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje.

2.7.1. Pogoji

58. člen

Do repatriacije je upravičen tisti posameznik slovenskega rodu, ki izpolnjuje pogoje iz 35. člena in ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se v Republiki Sloveniji preganja po uradni dolžnosti.

Izpolnjevanje pogojev iz 1. odstavka tega člena dokazuje upravičenec tako, kot je predvideno v 37. členu tega zakona ter s priporočili slovenskih izseljenskih organizacij oziroma slovenskih diplomatsko konzularnih predstavništev.

2.7.2. Posebne pravice repatriiranih oseb

59. člen

Za nastanitev repatriiranih oseb ustanovi Vlada Republike Slovenije Dom za priseljevanje. Do ustanovitve Doma se organ, pristojen za izvajanje repatriacije poslužuje ustreznih prostorov v raznih objektih, ki so v lasti ministrstev (notranje zadeve, obramba idr.), uradov in drugih državnih ustanov.

Vlada Republike Slovenije v ustanovitvenem aktu določi upravljalca doma in vir njegovega financiranja.

60. člen

Repatriiranim osebam je v Domu za priseljevanje zagotovljena osnovna oskrba v skladu s standardi, ki jih določa Ministrstvo, pristojno za družino in socialne zadeve, ter obsega: – nastanitev, – prehrano.

Ožji družinski člani posameznika s statusom repatriirane osebe imajo možnost oskrbe v obsegu nastanitve in prehrane.

61. člen

Repatriirane osebe, ki razpolagajo s pomembnejšimi lastnimi sredstvi, prispevajo sorazmeren del stroškov za oskrbo.

62. člen

Repatriirane osebe so upravičene do oskrbe v Domu za priseljevanje za obdobje največ enega leta.

63. člen

Posamezniki, ki imajo status repatriirane osebe in njihovi družinski člani, imajo do prenehanja statusa repatriirane osebe zagotovljeno brezplačno osnovno zdravstveno varstvo.

Brezplačno osnovno zdravstveno varstvo iz prvega odstavka tega člena zagotavlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije v obsegu, pod pogoji in na način kot ga zagotavlja za državljane Republike Slovenije.

64. člen

Za osebe, ki jim država iz katere prihajajo ne izplačuje pokojnin oziroma je pokojnina, ki so jo pridobile v državi iz katere prihajajo prenizka za preživetje v Sloveniji, se dodeli denarna socialna pomoč.

Denarna socialna pomoč se določi na način in v obsegu, ki jo za državljane Republike Slovenije določa Zakon o socialnem varstvu.

Prejemniki socialne pomoči po tem členu imajo zagotovljeno tudi brezplačno osnovno zdravstveno varstvo.

65. člen

Republika Slovenija dodeli starejšim repatriiranim osebam, ki so pomembnejše prispevale k ohranitvi in razvoju slovenstva in slovenske kulture v tujini, posebne priznavalnine.

Izjemne priznavalnine dodeli Republika Slovenija učiteljicam in učiteljem slovenskega dopolnilnega pouka, ki za poučevanje niso prejemali plačila.

66. člen

Repatriirane osebe prijavijo stalno bivališče na naslovu najete nepremičnine, pri sorodnikih, ki jim to omogočijo, pri dobrodelnih ustanovah oziroma izseljenskih organizacijah ali v Domu za priseljevanje.

67. člen

Vlada Republike Slovenije sprejme sklep o poenostavitvi nostrifikacije spričeval in diplom, ki so jih repatriirane osebe pridobile v tujini, kakor tudi vseh ostalih v tujini pridobljenih dokumentov.

Posameznikom, ki so s svojim delovanjem v tujini pridobili kvalifikacije vrhunskega strokovnjaka, pred zaposlitvijo v Republiki Sloveniji ni potrebno opravljati strokovnih ali drugih izpitov.

68. člen

Za izvajanje finančnih obveznosti iz naslova repatriacije Slovencev, ki živijo v težkih okoliščinah ali v državah, kjer vlada huda politična ali drugačna kriza, se ustanovi poseben Repatriacijski sklad (Sklad).

Sklad ni stalen. Ustanovi se za posamezne primere, ko so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka tega člena.

Organizacijo in delovanje Repatriacijskega sklada določa pravilnik.

Z Repatriacijskim skladom upravlja Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Za izvajanje finančnih obveznosti iz naslova repatriacije Slovencev, ki lahko doprinesejo k razvoju ter uveljavitvi Republike Slovenije, se določijo sredstva v razvojnih programih posameznih resorjev.

3. FINANCE

69. člen

To poglavje določa pogoje in merila ter način in izvajanje finančne podpore, ki jo Republika Slovenija namenja Slovencem zunaj Republike Slovenije.

70. člen

S finančno podporo pomaga Republika Slovenija vzdrževati strukture in dejavnosti Slovencev zunaj Republike Slovenije.

71. člen

Glavnino finančne podpore Republike Slovenije dejavnostim Slovencev v zamejstvu in po svetu realizira Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

3.1. SLUŽBA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

72. člen

Glavnina finančne podpore Slovencem v zamejstvu in po svetu je zagotovljena s posebnima stalnima postavkama v rednem letnem proračunu Republike Slovenije.

Zadevni postavki sta v proračunu locirani pri Službi Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

73. člen

Višina posebne proračunske postavke imenovane Finančna podpora slovenski narodni skupnosti v zamejstvu znaša najmanj 1,40 promila celotnega rednega letnega proračuna Republike Slovenije.

Višina proračunske postavke imenovane Finančna podpora Slovencem po svetu znaša najmanj 0,20 promila celotnega rednega letnega proračuna Republike Slovenije.

74. člen

Način razdelitve sredstev prosilcem je določen s Pravilnikom o razdeljevanju sredstev s proračunskih postavk Službe Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

75. člen

Pri razdeljevanju sredstev se upoštevajo analize, ocene, interesi ter strategija Republike Slovenije in potrebe, interesi, ocene ter predlogi Slovencev zunaj Republike Slovenije.

76. člen

Posebno svetovalno vlogo pri določanju prioritet v izvajanju letne finančne podpore slovenski narodni skupnosti v zamejstvu ima Svet za Slovence izven domovine.

Vloga Sveta pri določanju prioritet v izvajanju finančne podpore slovenski narodni skupnosti v zamejstvu je opredeljena s Pravilnikom iz 74. člena tega zakona.

77. člen

Finančno podporo Republike Slovenije lahko prejme prosilec, ki: – si z enkratnim dejanjem ali s trajno dejavnostjo prizadeva za materialno, socialno, politično, kulturno ali duhovno dobrobit pripadnikov slovenskega naroda zunaj Republike Slovenije oziroma za ohranitev in krepitev njihove slovenske identitete, – ima pozitiven odnos do povezovanja z matično domovino, Republiko Slovenijo, – spoštuje postopke in obveznosti v zvezi z rabo proračunskih sredstev Republike Slovenije.

78. člen

O tem ali prosilec izpolnjuje pogoje za dodelitev enkratne ali večkratne finančne podpore Republike Slovenije presoja in odloča Služva na podlagi Pravilnika iz 74. člena tega zakona.

79. člen

Višina enkratne ali večkratne finančne podpore Republike Slovenije je odvisna od naslednjih značilnosti, ki karakterizirajo prosilca:

od izpričane vloge in pomena znotraj posamezne slovenske skupnosti;
od obsega in kakovosti delovanja;
od velikosti in razvejanosti strukture;
od načrtov delovanja;
od dejanskih stroškov in potreb;
od nujnosti zadev;
od morebitne simbolne vrednosti enkratnega dejanja, trajnega delovanja ali materialnega pričevanja;
od višine finančne podpore, ki jo prositelj prejema z drugih virov.

80. člen

Prejemnik podpore je dolžan finančna sredstva uporabljati namensko in zakonito, to je v skladu z načrtom uporabe, ki je sestavni del prošnje za dodelitev podpore, in v skladu z določbami Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije.

81. člen

Prejemniki finančne podpore so dolžni Službi v predpisanem roku predložiti natančna pisna poročila in dokazila o uporabi sredstev, tako kot določa Pravilnik iz 74. člena tega Zakona.

82. člen

Za zakonito in smotrno izvajanje finančne podpore je odgovoren predstojnik Službe. Predstojnik Službe je tudi podpisnik zahtevkov za finančna nakazila.

83. člen

Služba je upravni organ, ki je v celoti zadolžen za izvajanje in spremljanje sodelovanja med Republiko Slovenijo in slovensko narodno skupnostjo v zamejstvu ter Slovenci po svetu, zato je dolžan spremljati izvajanje finančne podpore in zbirati podatke o prispevkih, ki jih strukturam in dejavnostim Slovencev zunaj Republike Slovenije namenjajo ostali državni organi.

84. člen

Vsi državni organi Republike Slovenije, ki so v prejšnjem letu del svojih proračunskih sredstev namenili tudi strukturam in dejavnostim Slovencev zunaj Republike Slovenije ali projektom povezanim s Slovenci zunaj Republike Slovenije, so dolžni Službi posredovati natančne podatke o teh prispevkih najpozneje do konca meseca aprila tekočega leta.

3.2. OSTALI DRŽAVNI UPRAVNI ORGANI REPUBLIKE SLOVENIJE

85. člen

Redno in načrtno finančno podporo strukturam in dejavnostim Slovencev zunaj Republike Slovenije izvajata še Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. Ministrstvi izvajata svojo podporo v skladu s Pravilnikom o izvrševanju proračuna Republike Slovenije in v skladu z internimi pravilniki obeh ministrstev.

V skladu z 84. členom tega zakona morata ministrstvi najpozneje do konca meseca aprila tekočega leta Službi posredovati natančne podatke o finančnih prispevkih, realiziranih v predhodnem koledarskem letu.

4. KONČNE IN PREHODNE DOLOČBE

86. člen

Z začetkom veljave tega zakona se Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu preoblikuje v Službo vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki jo vodi minister brez listnice.

87. člen

Ta zakon prične veljati s 1. 1 2005.

III. OBRAZLOŽITEV

k 1. členu

Člen določa odnose, ki jih ureja ta zakon.

k 2. členu

V tem členu je opredeljen pojem Slovencev zunaj Republike Slovenije.

k 3. členu

Člen določa na koga se ta zakon nanaša.

Status Slovenca brez slovenskega državljanstva je podrobneje pojasnjen v posebnem poglavju tega zakona.

k 3. a členu

Oživitev slovenskega kulturnega prostora je ideja, ki obstaja ne samo od osamosvojitve Slovenije ampak že več stoletij. Namen tega zakona je doprinos k širitvi te ideje.

Slovenski kulturni prostor ne zajema le Slovencev živečih na območju Republike Slovenije ampak celoten prostor, kjer živi slovenski narod.

k 4. členu

Najpomembnejša nosilca ustavne skrbi za Slovence zunaj Republike Slovenije sta Služba Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in Komisija Državnega zbora Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. To je jasno in nesporno. Nekoliko manj jasna in dorečena sta status ter umeščenost obeh teles.

Za Službo Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu jih vedno več meni, da bi bilo bolje, če bi bil v strukturo slovenske izvršne oblasti umeščen drugače kakor danes, ko je upravni organ v sestavi zunanjega ministrstva. Če bi s tem zakonom uspelo ohraniti vključenost Službe v diplomatsko-konzularno mrežo Republike Slovenije – takšna vključenost je namreč za delo Službe nujna – bi bilo Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za zelo smiselno izključiti iz sestave Ministrstva za zunanje zadeve RS in priključiti Vladi, kot Službo Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vse organizacije Slovencev v zamejstvu in po svetu so enotnega mnenja, da je Uradu/Službi nujno potrebno vrniti nekdanjo veljavo in politično težo. Po splošnem prepričanju je to mogoče doseči samo tako, da njegov predstojnik postane član Vlade. Rešitev, ki jo podpirajo pisci tega zakona je, naj se Urad na novo konstituira kot Služba Vlade RS; predstojnik Službe pa naj (ponovno) postane član Vlade v rangu ministra brez listnice.

Za to rešitev se naj v zvezi s številom ministrov brez resorja, ki se poveča za enega in posebnim položajem Službe Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravijo ustrezne spremembe Zakona o Vladi.

Za državnozborsko komisijo bi bilo dobro, če bi pridobila status stalnega parlamentarnega delovnega telesa v rangu odbora. Takšna ureditev bi omogočila temu delovnemu telesu večjo težo in večji vpliv, predvsem pa bi onemogočila utemeljevanje potrebnosti ob vsakokratnem oblikovanju parlamenta in njegovih delovnih teles. k 4. a členu

Svet za Slovence izven domovine je politično posvetovalno telo Vlade, v katerem sodelujejo predstavniki Slovencev izven meja RS, ki vladi predstavijo svoj pogled na določeno problematiko.

k 4.b členu

Ta člen določa pristojnosti sveta.

k 5. in 6. členu

Ta člena določata druge nosilce, ki so poleg Komisije oz. Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter Službe Vlade Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, pristojni za izvajanje sodelovanja med Republiko Slovenijo in Slovenci v zamejstvu in po svetu.

k 7. členu

Diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije imajo neposredne stike s Slovenci, ki živijo v določeni državi. Vodijo podatke o številu, strukturi in dejavnostih slovenskih skupnosti v državah, za katere so pristojna. Zato je pomembna vključenost Službe v mrežo, ki jo sestavljajo diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije in ministrstvo pristojno za zunanje zadeve.

Služba mora biti vključen v diplomatsko – konzularno mrežo tudi zato, ker mora imeti možnost izdajanja operativnih navodil diplomatsko konzularnim predstavništvom s področja svojega dela.

k 8. členu

Ta člen določa pristojnosti in naloge Službe Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

k 9. členu

Sedaj je Komisija začasno delovno telo, ki se v skladu s poslovnikom Državnega zbora Republike Slovenije ustanovi po vsakokratnih volitvah v Državni zbor. Prvi odstavek tega člena spreminja status Komisije v Odbor in določa njegovo stalnost. Odbor se tako ne ustanavlja več po vsakokratnih volitvah v Državni zbor Republike Slovenije.

V drugem odstavku 9. člena so določene pristojnosti in naloge Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

k 9.a členu

Poleg diplomatsko-konzularnih predstavništev je zelo smiselno da Slovenija ustanovi te centre, saj bi to bistveno doprineslo k večji prisotnosti institucij iz Slovenije med Slovenci izven njenih meja in posledično boljšo povezanost RS s Slovenci izven njenih meja na povsem konkretnih projektih.

k 10. členu

Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Ur.l. RS št. 96/02) med drugim določa, da se javni interes za kulturo uresničuje tudi z zagotavljanjem pogojev za skupen slovenski kulturni prostor. Zakon v zvezi s tem natančno določa obveznosti.

10. člen predloga Zakona izrecno določa obveznost Republike Slovenije do Slovencev zunaj njenih meja na področju kulture in s tem dopolnjuje Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo.

k 11. členu

Zakon dopušča možnost, da se na razpise prijavijo tudi posamezniki. Je torej odprt tudi do individualnih iniciativ, kar je po mnenju strokovne Komisije Ministrstva za kulturo nujno.

Tretji odstavek 11. člena omogoča enak dostop do uživanja slovenske kulture in programov vsem Slovencem (ne glede na imetje slovenskega državljanstva). Takšno rešitev podpira tudi strokovna Komisija na Ministrstvu za kulturo, ki o razpisih odloča, saj se lahko le tako zagotovi enakopravno sodelovanje na razpisih.

k 12. členu

Republika Slovenija si prizadeva za sklenitev bilateralnih sporazumov na področju kulture s tistimi državami, s katerimi takšni sporazumi še niso sklenjeni in za obnavljanje izvedbenih programov, sprejetih na podlagi sklenjenih sporazumov.

Republika Slovenija mora pri sklepanju takšnih sporazumov in programov v največji možni meri upoštevati tudi interese Slovencev, ki živijo v državi pogodbenici.

k 13.-15. členu

Zakon o arhivskem gradivu in arhivih (Uradni list RS, št. 20/97) je ustrezno uredil zadevno problematiko. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja pa po vzgledu Ukrajincev, Slovakov, Nemcev, Poljakov in drugih, podpira ustanavljanje Centrov, kjer bi se vse informacije in arhivsko gradivo zbirale in bile na uporabo. Arhivsko gradivo v takih centrih je urejeno, dostopno raziskovalcem in drugim zainteresiranim. V njem so tudi zaposleni, ki skrbijo za dopolnjevanje vsakokratnega gradiva. Poleg arhivov v priseljenskih državah, tudi Arhiv RS pomaga pri strokovnem usposabljanju arhivarjev v centrih, ki hranijo arhivsko gradivo ustvarjeno v teh državah in se nanaša na Slovenijo in Slovence.

k 16. členu

16. člen tega zakona daje slovenskim javnim arhivom pravno podlago za prevzemanje originalnega arhivskega gradiva, kadar centri v določeni državi, kjer živijo Slovenci, ne obstajajo in v kolikor obstaja ta možnost v posameznih državah.

k 17. in 18. členu

Naloge, ki jih imajo ustanove javnega radiotelevizijskega sistema Republike Slovenije na področju informiranja slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, so že opredeljene v Zakonu o medijih in Zakonu o RadioTeleviziji Slovenija. Je pa zagotovo dobro, če splošno obveznost, ki jo Republika Slovenija uresničuje skozi ustanove javnega radiotelevizijskega sistema, “podkrepimo” oziroma ekspliciramo še s posebnim členom v Zakonu o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja.

Glede tiskanih medijev je stvar nekoliko drugačna. Tiskane medije, ki izhajajo v Sloveniji in so namenjeni obveščanju Slovencev zunaj njenih meja, izdajajo organizacije civilne družbe ter društva. Naloga Republike Slovenije na tem področju je, da z ustrezno proračunsko finančno podporo omogoča redno izhajanje in distribucijo tiskanih medijev nacionalnega pomena za obveščanje Slovencev v zamejstvu in po svetu.

k 19. členu

Področna zakonodaja določa organiziranje in financiranje dopolnilnega pouka slovenskega jezika za otroke in mladostnike, ne pa tudi za odrasle (npr. 8. člen Zakona o osnovni šoli, 81. člen Zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja). Ker je čedalje več za učenje slovenskega jezika zainteresiranih odraslih slovenskih rojakov, daje zakon to pravico tudi njim. Zakon vsebuje tako načelno določbo, ki določa organiziranje in financiranje dopolnilnega pouka slovenskega jezika za vse ciljne skupine slovenskih izseljencev in njihovih potomcev. 8. člen Zakona o osnovni šoli se ne spreminja in ostaja v veljavi.

k 20. členu

Po Pravilniku o študiju tujcev in Slovencev, ki niso slovenski državljani v Republiki Sloveniji (Ur. l. št. 5/94) lahko tujci in Slovenci, ki niso državljani Republike Slovenije, zapolnijo do 5 % razpisnega števila študijskih mest za posamezni program ali smer na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji.

Pridobitev štipendij je tako omogočena le Slovencem brez slovenskega državljanstva. Takšna ureditev diskriminira tiste, ki imajo poleg državljanstva države v kateri prebivajo, še slovensko državljanstvo. Na razpise za štipendije, ki so namenjeni rednim študentom v Sloveniji, se prav tako ne morejo prijaviti, saj nimajo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Predlog zakona omogoča vpis pod ugodnejšimi pogoji in pridobivanje štipendij tudi za slovenske državljane, ki stalno prebivajo v tujini. k 21. členu

Določba zagotavlja stalno izvajanje zakonsko zagotovljene pravice za učenje slovenskega jezika.

k 22. členu

Pravni akt, ki bo omogočal hitrejše in učinkovitejše izvajanje nostrifikacijskih postopkov je potrebno sprejeti zato, ker so zdajšnji postopki zapleteni, počasni ter zamudni. Področna zakonodaja je na področju nostrifikacije tujih spričeval zastarela. Še vedno je v veljavi jugoslovanski Zakon o nostrifikaciji v tujini pridobljenih šolskih spričeval iz leta 1972 (Ur. l. SRS, št. 42-329/1972) in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o dokumentaciji za nostrifikacijo v tujini pridobljenih šolskih spričeval. (Ur.l. SRS, št. 43-11613/1984). Področna zakonodaja ne določa rokov, v katerih se mora postopek končati, kar je z vidika pravne varnosti nevzdržno.

Znano je, da prav te težave odvrnejo od namere, da bi se priselil v Slovenijo marsikaterega, še posebej mladega in nadarjenega Slovenca; za to je nujno potrebno poenostaviti in olajšati postopke nostrifikacije spričeval.

k 23. členu

Potrebni so posebni ukrepi za vzpodbujanje in ohranjanje slovenstva v državah, kjer zanimanje za pouk slovenskega jezika upada.

k 24.-26. členu

V Republiki Sloveniji posvečamo veliko pozornost vprašanju “bega možganov”, čeprav se zaenkrat s problemom ne srečujemo v tolikšni meri kot številne druge evropske države. V državah Evropske unije primanjkuje okoli 700.000 znanstvenikov. Na ravni skupnosti je bil zato sprejet šesti okvirni program za znanstveno, tehnološko in razvojno sodelovanje in na njegovi osnovi še specialni program za krepitev človeških virov in mobilnosti (Program dejavnosti Marie Curie). Evropska unija želi, na osnovi omenjenega programa, vzpodbuditi vračanje znanstvenikov iz tretjih držav.

Tudi v Republiki Sloveniji so ključni strateški cilji na področju znanosti zvišanje individualne in družbene kakovosti življenja ter utrjevanje nacionalne identitete. Slovenski znanstveniki, ki delujejo v tujini, lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomembno prispevajo k uresničevanju teh ciljev. Republika Slovenija bo zato poudarjeno podpirala njihovo vključevanje v znanstveno-raziskovalne ter izobraževalne projekte ustreznih domačih institucij. Na tak način je mogoče vsaj deloma popraviti negativne posledice “bega možganov”.

Predlagani členi tega Zakona dopolnjujejo Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti iz leta 2002. Ta zakon namreč nima izrecnih določb, ki bi se nanašale na Slovence po svetu. Izhajati pa je mogoče iz tretjega člena Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki pravi da je namen zakona tudi zviševanje individualne in družbene kakovosti življenja ter utrjevanje nacionalne identitete.

k 27.-29. členu

Sodelovanje na področju športa med institucijami Republike Slovenije in Slovenci v zamejstvu in po svetu je velikega pomena. Prav šport je namreč tista dejavnost, ki pogosto vzbuja največ zanimanja in s čustvi, ki se porajajo ob spremljanju športnih tekmovanj, gradi občutek kolektivne pripadnosti ter skupne identitete.

Posebno važno je, da se obnovi in potem ohrani praksa organiziranja mladinskih športnih iger Slovenije in zamejstva, ki so se pred leti odvijale vsake leto.

k 30. členu

Komisija Državnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je začela dajati vprašanju medregionalnega povezovanja poseben pomen. Na sejah Komisije je bilo večkrat poudarjeno, da so lahko Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki imajo določene izkušnje in znanje o političnih, gospodarskih in drugih trendih v državi, pomembna vez pri vzpodbujanju stikov med državami. Poseben interes za sodelovanje na tem področju pa so izrazili tudi Slovenci iz določenih držav.

k 31. členu

Zakon o javnih financah (UL RS, 79/99) in Uredba o podlagah in postopkih za pripravo državnega proračuna (UL RS, 56/00) določata vrsto in hierarhijo dokumentov razvojnega načrtovanja v Republiki Sloveniji. Krovni dokument je Strategija gospodarskega razvoja Slovenije, iz katerega izhajajo področne strategije, kot npr. Strategija regionalnega razvoja Slovenije ter programsko izvedbeni dokumenti, kot so Državni razvojni program, Enotni programski dokument ter regionalni razvojni programi. S temi dokumenti se določajo strateški in programski okviri posameznih ukrepov za spodbujanje gospodarskega in regionalnega razvoja, zato je uvrstitev problematike Slovenci zunaj Republike Slovenije v vsebinski okvir razvojnega načrtovanja nujna, v kolikor želimo zagotoviti operativne okvire za vključevanje te problematike v programe namenjene spodbujanju gospodarskega in regionalnega razvoja.

k 32. členu

Ta člen določa institucije, ki so poleg temeljnih nosilcev (Odbora in Službe) pristojne za določanje in izvajanje politike na področju gospodarskega in regionalnega sodelovanja.

k 33. členu

k 34. členu

Naša država se je v svojem temeljnem zakonu – ustavi – obvezala, da bo Slovencem brez slovenskega državljanstva z zakonom zagotovila v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Od sprejema ustave je minilo že dvanajst let, pravnega akta, ki bi urejal odnose med slovensko državo in Slovenci v zamejstvu in po svetu in urejal pravice ter ugodnosti Slovencev brez slovenskega državljanstva v Republiki Sloveniji, pa še vedno nimamo. To je slabo in nedopustno in takšno stanje je potrebno preseči. Uvedbo posebnega statusa (status Slovenca brez slovenskega državljanstva) predlagamo zaradi ugotovitve, da za mnoge Slovence zunaj Republike Slovenije sprejetje in imetje slovenskega državljanstva ni najbolj ustrezna oblika njihove povezanosti z Republiko Slovenijo. Upoštevati je namreč potrebno, da hoče velika večina Slovencev brez slovenskega državljanstva, najsi živijo kjerkoli, ostati lojalna državi katere državljani so, imetje dveh državljanstev pa bi jih lahko potisnilo v najrazličnejše zadrege, moralne stiske ali druge težave. Nekatere države, v katerih prebivajo številčnejše skupnosti Slovencev brez slovenskega državljanstva, dvojnih državljanstev ne dovoljujejo. So pa tudi države, ki na dvojno državljanstvo ne gledajo s simpatijo .

Državljanstvo je izjemno pomembna, obvezujoča in kompleksna oblika vzajemnega odnosa med posameznikom in državo, zato sta bipatridnost (imetje dveh državljanstev) ali polipatridnost (imetje državljanstva treh ali več držav) statusa, ki lahko imata za posledico najrazličnejše formalne zaplete in probleme, zlasti na področju pravic do socialne varnosti, dolžnosti sodelovanja pri obrambi države in izročitev oseb rezidenčni državi.

Predlagana ureditev (uvedba posebnega statusa) ponuja možnost vsem desettisočim Slovencev, ki nimajo slovenskega državljanstva a si želijo neke jasne pravno-formalne povezanosti z matično domovino. Hkrati pa ta status odpravlja vse možne zaplete, ki bi se skoraj zagotovo pojavili z večjim številom dvojnih državljanov, ki ne živijo in tudi ne nameravajo živeti v Republiki Sloveniji.

Finančne posledice uvedbe statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva:

Finančne posledice uvedbe statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva bodo odvisne od števila imetnikov statusa in od tega, v kolikšni meri bodo imetniki uveljavljali posamezne pravice.

Uveljavljanje nekaterih, imetnikom statusa zagotovljenih pravic, bo naš državni proračun obremenilo z določenimi izdatki, ki pa bodo slej kot prej zelo majhni.

Stroški upravnih postopkov, povezanih s pridobivanjem in odvzemanjem statusa, bodo v celoti kriti z upravnimi taksami (pristojbinami), ki jih bodo prosilci plačali ob vložitvi vlog. Podelitev takšnega statusa, kot je status Slovenca brez slovenskega državljanstva, mora, če ga nočemo banalizirati in razvrednotiti, imeti tudi svojo težo in ceno. Upravne pristojbine ne bodo zgolj simbolične in bodo predstavljale realen proračunski prihodek.

Pozitivne finančne posledice uvedbe tega statusa je mogoče pričakovati na področju turističnega in poslovnega obiska Slovenije.

k 35. členu

Ta člen določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva.

k 36. členu

Člen omogoča in zagotavlja enakopravnost tudi slovenskim zamejcem, zdomcem in izseljencem ter njihovim potomcem.

k 37. členu

Člen določa način dokazovanja slovenskega rodu.

k 38. členu

Pravica pridobitve statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva je osebna pravica, zato je ni mogoče prenesti na člane družine upravičenca, ki niso slovenskega rodu.

k 39. členu

Pravico do pridobitve statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva imajo tudi mladoletne osebe.

k 40.- 42. členu

V teh členih je opredeljen postopek za pridobitev statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva.

k 43. členu

Ta člen taksativno našteva pravice oseb s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva:

pravica do ugodnejših vpisnih pogojev omogoča Slovencem brez stalnega bivališča v RS, da zapolnijo do 5% razpisnega števila študijskih mest za posamezni program ali smer na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji, kot je omenjeno v obrazložitvi k 20. členu;
pravica do enakopravnega nastopa na natečajih za financiranje javnih znanstvenih projektov je uvedena, da bi se lahko izkoristil velik znanstveni potencial Slovencev v tujini;
s pravico do pridobitve lastninske pravice na zemljiščih in nepremičninah se omogoči Slovencem nakup zemljišč za lastne potrebe in tudi za javne oziroma poslovne namene. S tem odpiramo možnosti za večjo kapitalsko vlaganje rojakov v Slovenijo;
prednost pred tujci pri zaposlitvi v Republiki Sloveniji je nacionalnega pomena, saj narodnostna struktura zaposlenih v nacionalnem gospodarstvu določa tudi narodnostno strukturo države;

k 44. členu

Področni zakoni lahko za osebe s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva uvedejo še druge pravice.

k 45. členu

Ta člen določa način identifikacije osebe s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva pri uveljavljanju svojih pravic.

k 46. členu

Oseba s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva naj bi bila zmožna osnovnega komuniciranja v slovenskem jeziku.

k 47.- 49. členu

V 47. in 48. členu so določeni razlogi za prenehanje statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva. Služba o pridobitvi in prenehanju statusa vodi ustrezno evidenco, ki jo določa 49. člen.

k 50. členu

Iz Resolucije o odnosih s Slovenci po svetu, ki jo je Državni zbor RS soglasno sprejel 2002 leta, izhaja, da je Republika Slovenija zainteresirana za vračanje slovenskih izseljencev in zdomcev, kakor tudi za priselitev njihovih potomcev. Zavzemanje za vračanje Slovencev in njihovih potomcev dobiva dodaten smisel ter pomen v luči demografske krize, ki se obeta Republiki Sloveniji in jo nakazuje trend, popolnoma razviden iz rezultatov zadnjega popisa prebivalstva. Namesto, da se populacija slovenske države obnavlja predvsem s priseljevanjem neslovenskega prebivalstva, je smiselno ter umestno, da se v domovino pritegne čimveč slovenskih zdomcev, izseljencev in njihovih potomcev. Za Republiko Slovenijo bi še zlasti bila dobrodošla priselitev mladih slovenskih družin. Med Slovenci po svetu na splošno prevladujejo delavni in usposobljeni ljudje, zato bo Slovenija z njihovo priselitvijo precej pridobila, kljub določenim stroškom, ki jih bo imela z izvedbo repatriacije.

Republika Slovenija mora določiti do tega vprašanja nacionalni interes. Nekatere države (Italija, Francija, Irska, Hrvaška) imajo jasno opredeljeni nacionalni interes. Upoštevati je treba dejstvo, da se velikokrat želijo vrniti mladi in usposobljeni ljudje z univerzitetno izobrazbo, znanjem slovenskega jezika in jezika države iz katere se vračajo. Republika Slovenija do sedaj ni financirala stroškov njihovega izobraževanja in usposabljanja, kar je zanjo pridobitev. Zato država prevzame stroške nostrificiranja diplom pridobljenih v tujini.

Posebno skrb je potrebno nameniti tudi Slovencem, ki živijo v državah s hudo politično, ali drugačno krizo. V procesu repatriacije je treba prav tem rojakom ponuditi prednostno in čimprejšnjo priselitev v Slovenijo.

Slovenci, ki živijo zunaj skupnega slovenskega kulturnega prostora so obsojeni na asimilacijo in izginotje. Njihova kritična masa namreč nikjer ni tolikšna, da bi jim omogočila dolgoročno etnično in kulturno preživetje. Za tako maloštevilen narod kot je slovenski pa takšno izginevanje desettisočev pomeni pravo tragedijo. Potrebno je zato zaobrniti stoletni negativni migracijski trend in doseči, da se bodo Slovenci v Slovenijo tudi vračali in ne samo iz nje odhajali ter se na ta način dolgoročno zapisali asimilaciji oziroma izginotju.

k 51. členu

Ta člen določa pogoje za prednostno obravnavo osebe pri repatriaciji.

k 52. členu

Poleg posebnih pravic, ki jih določa ta člen, veljajo za repatriiranega Slovenca iste pravice kot za Slovenca brez slovenskega državljanstva.

Ta člen omogoča, da se Repatriiranim Slovencem in članom njihovih ožjih družin zagotovi najhitrejša vključitev v okolje in življenje Republike Slovenije.

Repatriirani Slovenec in njegova družina ne potrebuje vizuma za vstop v Republiko Slovenijo, če ni subjekt kazenskega postopka v Republiki Sloveniji, državi bivanja ali katerikoli drugi državi. Če se zakonec in otroci odločijo, da se preselijo v Slovenijo, oziroma da ostanejo v Sloveniji, najkasneje po treh mesecih bivanja v Sloveniji začnejo postopek za pridobitev vizuma za združitev družine s potrebnimi dokazili. Postopek se začne in konča v slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništvih v tujini oziroma v Republiki Sloveniji, glede na kraj, kjer prosilci bivajo.

k 53. členu

Člen določa najdaljšo možno dobo imetja statusa repatriirane osebe.

k 54. in 55. členu

Ta člen določa organ, ki je pristojen za odločanje o pridobitvi statusa repatriirane osebe in za izdajo ustrezne odločbe.

k 56. členu

Repatriacijo izvajajo Služba Vlade Republike Slovenije ali izseljenske organizacije civilne družbe v Sloveniji.

k 57. in 58. členu

Do repatriacije so opravičene osebe slovenskega rodu, ki izpolnjujejo pogoje po 58. členu tega zakona.

k 59.-64 členu

V teh členih so opredeljene posebne pravice, ki jih lahko koristijo posamezniki v času, ko imajo status repatriirane osebe.

Repatriirana oseba, ki nima možnosti bivanja pri sorodnikih, nujno potrebuje začasno bivališče v Ljubljani (kjer je večina uradov), da si uredi potrebno dokumentacijo, si poišče službo in se nato preseli v kraj, kjer je našla zaposlitev. Vlada lahko pred ustanovitvijo Doma za priseljevanje z razpisom ponudi možnost za financiranje javnih prostorov, ki bi za določen čas in za določene primere služili kot Dom za priseljevanje.

Repatriirana oseba mnogokrat nima sorodnikov, pri katerih bi lahko začasno stanovala, zato ji Republika Slovenija nudi možnost brezplačne nastanitve v Ljubljani, toliko časa, da si lahko uredi potrebno dokumentacijo in poišče ustrezno zaposlitev. V tem času se ji tudi omogoči brezplačno prehrano in zdravstveno oskrbo. Če repatriirana oseba prihaja iz kriznih območij, se ji odobri potrebno obleko in žepnino, tako kot to predvideva Zakon za azilante.

Nujno je, da se repatriiranim osebam in njihovim svojcem, v prvem obdobju po priselitvi oziroma do ureditve njihovega položaja, odobri začetna finančna podpora ter socialna in zdravstvena varnost. V tem času si repatriirane osebe uredijo potrebno dokumentacijo, si poiščejo službo in se zdravstveno zavarujejo. To je še zlasti pomembno za Slovence, ki prihajajo iz kriznih držav.

Zakon uvaja možnost odobritve nujne socialne pomoči, kadar je pokojnina, ki so jo repatriirane osebe pridobile v državi iz katere prihajajo, prenizka za preživetje v Sloveniji (primer: argentinska pokojnina znaša približno 8000 SIT.

k 65. členu

“Izražajoč priznanje vsem Slovencem zunaj Republike Slovenije, ki si prizadevajo ohranjati slovenstvo in ki so pripomogli k priznanju naše države po njeni osamosvojitvi, dodeli Republika Slovenija posebne priznavalnine tudi starejšim vrnjenim Slovencem, ki so prispevali k ohranjanju slovenstva in kulture v tujini.” (Resolucija o Slovencih po svetu, DZ RS, 2002). To bi naj bil dejavnik za krepitev občutka pripadnosti k slovenskemu narodu in ne rešitev, ki bila sredstvo za izkoriščanje ugodnosti Republike Slovenije.

Predlagatelj želi ovrednotiti tudi izjemen trud in prizadevnost učiteljev in učiteljic slovenskega pouka v tujini. Te učiteljice učitelji in učitelji so veliko prispevali k ohranjanju slovenstva v tujini, zato bi se jim naj priznale posebne priznavalnine.

k 66. členu

Prijava stalnega prebivališča je prva stvar, ki jo mora opraviti repatriirana oseba, da si lahko uredi zdravstveno zavarovanje, se vpiše v evidenco nezaposlenih na Zavodu za zaposlovanje, vpiše otroke v šolo oziroma vrtec itd.

Repatriirane osebe, ki najamejo stanovanja za krajši čas, da si uredijo vso potrebno dokumentacijo in si poiščejo službo, na tem naslovu ne morejo prijaviti stalnega bivališča, saj je njihova najemniška pogodba praviloma krajša od treh let in jim zato lastniki stanovanj ne dovolijo stalne prijave.

k 67. členu

Vlada Republike Slovenije je zainteresirana za čimprejšno aktivno vključitev strokovno usposobljenih repatriirancev v delo, zato sprejme sklep, na osnovi katerega bodo fakultete lahko prednostno obravnavale nostrifikacijo v tujini pridobljenih diplom in jo izvedle v najkrajšem času.

Ker gre za visokokvalificirane slovenske strokovnjake, z izobraževanjem in usposabljanjem katerih ni imela nobenih izdatkov, krije Republika Slovenija tudi stroške nostrifikacije.

k 68. členu

Glej razdelek “Finančne posledice” v uvodnem poglavju zakonskega osnutka!

k 69. členu

Ta člen pojasnjuje, kaj je vsebina poglavja “Finance”.

k 70. členu

V tem členu je pojasnjen temeljni namen finančne podpore, ki jo izvaja Republika Slovenija.

k 71. členu

Služba Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je tisti državni organ, ki realizira glavnino finančne podpore, namenjene Slovencev v zamejstvu in po svetu. To je seveda logično, saj je Služba matičen upravni organ za področje sodelovanja med Republiko Slovenijo in Slovenci zunaj njenih meja.

k 72. in 73. členu

Slovenci v zamejstvu so avtohtono prebivalstvo obmejnih območij sosednjih držav in del enotnega slovenskega etničnega prostora. Imajo številne in močno razvite kulturne, izobraževalne ter politične strukture, ki pa, so, zaradi nezadostnega financiranja s strani rezidenčnih držav, močno odvisne od finančnih podpor iz Republike Slovenije.

Stalna postavka v vrednosti najmanj 1,40 promila celotnega rednega letnega državnega proračuna Republike Slovenije ustreza tisti nujni višini finančnih sredstev, ki jo morajo iz Republike Slovenije prejeti organizacije in ustanove Slovencev v zamejstvu, da lahko preživijo brez večjega krčenja svojih dejavnosti in brez ponavljajočih se finančnih kriz, ki močno ogrožajo njihov obstoj.

Za podporo ohranitvi približno iste ravni organiziranosti in delovanja, kot jo imajo Slovenci po svetu dandanes, je potrebna stalna proračunska postavka v vrednosti najmanj 0,20 promila celotnega rednega letnega proračuna Republike Slovenije.

Obe stalni proračunski postavki obstajata že več kot deset let in sta ves čas locirani znotraj proračunskih postavk Službe Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

k 74. členu

Za izvedbo korektne, transparentne in zakonite razdelitve sredstev je nujno potreben Pravilnik o razdeljevanju sredstev s proračunskih postavk Službe Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Takšnega pravilnika pa ni mogoče sprejeti, če zanj ne obstaja potrebna pravna podlaga. Slednja bo dokončno zagotovljena s sprejetjem tega zakona.

k 75. in 76. členu

Za predstavnike institucij, ki nadzirajo zakonitost delovanja slovenskih državnih organov, je sporna do-sedanja praksa, ki krovnim organizacijam Slovencev v zamejstvu in po svetu omogoča, da pooblaščenim razdeljevalcem finančnih podpor sugerirajo, v kolikšni meri naj upoštevajo prošnje različnih ustanov, posameznikov in društev. Krovne organizacije so hkrati tudi same zainteresirane stranke, zato so predstavniki nadzornih institucij mnenja, da v postopku odločanja o razdelitvi finančnih sredstev ne morejo sodelovati. Za finančno podporo njihovemu lastnemu delovanju morajo zaprositi na predpisan način; s svojimi sugestijami, ki se nanašajo na vloge drugih prosilcev, pa na delo organa ali komisije, ki odloča o dodelitvi sredstev, ne smejo vplivati.

Toda neko reprezentativno telo, ki lahko verodostojno in pooblaščeno izraža mnenja, ocene in predloge slovenske narodne skupnosti v zamejstvu in po svetu glede vsakokratnih prioritet v izvajanju finančnih podpor je vendarle potrebno, zato se pristojnost podeli Svetu za Slovence izven domovine.

Vloga Sveta pri razdeljevanju finančnih podpor se določi s Pravilnikom o razdeljevanju sredstev s proračunskih postavk Službe Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

k 77. in 78. členu

V 80. členu so določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati prosilec, da lahko pridobi finančno podporo Službe Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Način odločanja o tem, ali prosilec izpolnjuje pogoje, da lahko pridobi enkratno oziroma večkratno finančno podporo Službe, bo določen s Pravilnikom o razdeljevanju sredstev

k 79. členu

Ta člen navaja značilnosti od katerih je odvisna višina finančne podpore, ki jo Služba dodeli prosilcu.

k 80. in 81. členu

Tako kot proračunski prejemniki v Republiki Sloveniji so tudi tisti prejemniki finančnih podpor iz proračuna Republike Slovenije, ki delujejo zunaj meja naše države, dolžni dobljena sredstva uporabljati namensko in zakonito. Dolžni so spoštovati tudi vse obveznosti, ki jih določajo predpisi za to področje.

k 82. členu

Za delo in odločitve Službe Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je odgovoren njegov predstojnik.

k 83. – 85. členu

Finančno podporo strukturam in dejavnostim Slovencev zunaj Republike Slovenije izvaja več organov. Ni mogoče reči, da je njihovo delovanje medsebojno docela neusklajeno, prav gotovo pa bi bilo dobro, če bi bilo bolj. Ta zakon daje lepo priložnost, da bi se v prihodnje vse organizirane aktivnosti na področju sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu ustrezno usklajevale, tako pri načrtovanju sodelovanja kot tudi pri izvajanju finančnih podpor.

Služba Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu kot centralen oziroma matičen organ na tem področju zaenkrat nima zakonske podlage za opravljanje usklajevalne in povezovalne funkcije.

k 86. členu

Ta člen določa, da se Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu preoblikuje v Službo Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki jo vodi minister brez listnice.

k 87. členu

Ta člen določa začetek veljavnosti zakona.