Izzivi čezmejnega prostora na področju dela

Davki, dvojne obdavčitve, zdravstvena zavarovanja, registracije vozil, socialne pravice. Prebivalci obmejnega območja med Gorico in Novo Gorico se vsakodnevno srečujejo z najrazličnejšimi težavami in z dvema zakonodajama. Problem je tudi v tem, da pravzaprav ne obstaja prava definicija čezmejnega dela, same države pa tudi nimajo prave koristi od tega, da bi uskladile zakonodajo na tem področju.

Izzivi ljudi, ki živijo in delajo med dvema državama, so bili osrednja tema ponedeljkove okrogle mize Skupni prostor, skupni izzivi, ki je potekala v Kulturnem dom v okviru pogovornega foruma Goriški lok. Do preboja lahko vodi le skupna pot, je bilo glavno sporočilo razprave, med katero se je porodila zamisel za ustanovitev skupnega omizja, namenjenega reševanju čezmejnih vprašanj.

Pokrajinski predsednik SKGZ za Goriško Marino Marsič je uvodoma pojasnil, da sprva dogodka sploh niso nameravali odpreti javnosti. »Mislili smo, da bo srečanje bolj interne narave, a odziv je pokazal, da gre za zelo občutljivo temo, o kateri se premalo govori. V skupnem goriškem prostoru obstaja veliko majhnih, a zelo konkretnih težav, predvsem zaradi nehomogenosti zakonodaje. Zato želimo za isto mizo združiti tiste, ki se s temi vprašanji srečujejo vsak dan, in oblikovati manjše omizje, ki bo nato skupaj nagovarjalo pristojne institucije,« je dejal. Ob tem je spomnil, da nekateri modeli sodelovanja že uspešno delujejo na italijansko-švicarski meji.

Za isto mizo so sedli predstavniki patronatov, sindikatov, razvojnih ustanov in organizacij slovenske narodne skupnosti. Direktorica patronata INAS CISL Nova Gorica Katja Terpin je poudarila, da se zaposleni pri njih vsakodnevno srečujejo z vprašanji, na katera pogosto ni enostavnega odgovora. »Dnevno se borimo z dvema zakonodajama, slovensko in italijansko, sporazumi, evropsko zakonodajo« je izpostavila. Po njenih besedah patronat letno obravnava okoli šest tisoč vlog. Opozorila je, da neusklajenost zakonodaje ne vpliva le na čezmejne delavce, ampak tudi na slovensko narodno skupnost v Italiji. Kot primer je navedla profesorje slovenskih šol v Italiji, ki zaradi davčne rezidence in zapletenega dostopa do italijanskih digitalnih storitev (npr. osebnega SPID-a) težko dostopajo do plač. Posebej je opozorila tudi na delo od doma oziroma t. i. smart working. »Ta problem po moji oceni, vsaj trenutno, nima rešitve. Konvencija sploh ne opredeljuje čezmejnega dela na daljavo, zato si obe državi pravila razlagata po svoje. Gre za vprašanje sedanjosti, ne prihodnosti,« je opozorila.

Na številne sistemske pomanjkljivosti je opozoril tudi Roberto Treu, predsednik medregijskega sindikalnega sveta. Spomnil je, da italijanski in slovenski sindikati že tri desetletja skupaj opozarjajo na težave čezmejnih delavcev. Kot enega od primerov je navedel italijanski družinski dodatek, ki je sprva izključeval delavce, ki niso prebivali v Italiji. Šele po postopku pred sodiščem Evropske unije so jim pravico priznali, številni pa denarja še vedno niso prejeli. »Včasih bi bilo dovolj že malo dobre volje in pogovora med državama,« je dejal. Specializirana svetovalka za preselitev v Slovenijo Martina Caiani Formica, je opozorila, da je največ težav z davki, rezidenco, prispevki in pokojninami, zato so ključni pomoč, obveščanje in sodelovanje, je poudarila. Predstavila je tudi spletno stran Euradria, s katero si prizadevajo za izboljšanje pogojev zaposlovanja v čezmejni regiji med Italijo in Slovenijo.

Prav politična volja je bila ena osrednjih tem večera. Generalni konzul RS v Trstu Gregor Šuc je spomnil, da podobne težave spremljajo skoraj vse večje čezmejne projekte. Izkušnje Evropske prestolnice kulture 2025 so pokazale, kako hitro lahko razlike med zakonodajama otežijo organizacijo prireditev, javnega prevoza ali vključevanje prostovoljcev. Po njegovem mnenju bi morali oblikovati stalno delovno skupino, ki bi na enem mestu zbirala znanje in pripravljala predloge za državni ravni obeh držav. Na potrebo po širšem političnem soglasju je opozorila tudi deželna predsednica SKGZ Nives Cossutta. »Prepričani smo, da je čezmejno sodelovanje nujno, vendar se moramo zavedati tudi evropske stvarnosti, kjer države vse bolj gledajo predvsem nase. Prav zato moramo poiskati politične sogovornike, ki bodo ta vprašanja prenesli od deželne do državne ravni,« je poudarila.

Razprava se je zaključila s sporočilom, da posamezne organizacije težav ne morejo več reševati vsaka zase. Marsič je zato predlagal pripravo skupnega zapisnika in nadaljnje povezovanje sindikatov, patronatov, gospodarskih organizacij in drugih ustanov. »Ta prostor je enoten. Če ne bomo stopili skupaj, bomo tvegali, da bodo tudi visoko izobraženi kadri in multinacionalke priložnosti iskali drugje« je ocenil Marino Marsič. (Primorski dnevnik, 1.7.2026)