Francesco Russo: "Zgodovina ne sme vrniti nazaj"

Na letošnjem Prvomajskem slavju v Števerjanu sta bila osrednja govornika deželna predsednica SKGZ Nives Cossutta in podpredsednik deželne skupščine FJK Francesco Russo. Objavljamo govor Francesca Russa.

Dragi prijatelji in dragi tovariši. Zelo mi je v veselje in čast, da sem danes tukaj z vami.

Odpornost, osvoboditev in delo so slovnica, na kateri temelji roman naše demokracije. Roman, ki ni bil napisan enkrat za vselej. Roman, ki nastaja še naprej, stran za stranjo, z razvojem zgodovine. In dobro vemo, da so te strani lahko navdihujoče, lahko pa so tudi — znova — zaskrbljujoče. Včasih celo tragične. Zato ohranjati spomin ne pomeni ponavljati utrujenega in obledelega spomina. Ohranjati spomin pomeni ohranjati žive vrednote, tisto temeljno slovnico. Pomeni aktualizirati izkušnje, ideale, solidarnost. Pomeni vsak dan znova izbrati, na kateri strani stojimo.

Tukaj, v naših obmejnih krajih, ima to sporočilo še globlji pomen. Tukaj dobro vemo, da se identitet ne izbriše: lahko pa se prepoznajo, spoštujejo, prepletajo. In vemo, kaj se zgodi, ko se to ne zgodi. Vemo, kaj pomeni, ko je nekemu narodu odvzeta pravica govoriti svoj jezik, vzgajati svoje otroke v skladu s svojo kulturo, svobodno izražati svojo identiteto. Zato osvoboditev ni samo datum. Je odgovornost.

Povojne generacije so nam zapustile izjemne pridobitve. Demokracijo. Socialne pravice. Delo kot temelj republike. Toda te pridobitve niso samoumevne. Nikoli niso bile. In niso niti danes. Vidimo to po svetu: zatirani narodi, odvzete svoboščine, izbrisane identitete. Vidimo pa tudi bližje, ko se znova pojavljajo jeziki moči, logike nadvlade, avtoritarne poteze.

Papež Leon XIV je jasno povedal: »peščica tiranov uničuje svet«, a jim je obenem sporočil, da sila ne daje legitimnosti in da nasilje ne ustvarja miru. In mi to povemo še glasneje: nikoli več vojne. Nikoli več!

Tisti, ki so se žrtvovali za osvoboditev Evrope izpod nacifašizma, nam tudi danes nalagajo jasno nalogo: ne pozabiti lekcije tistih, ki so si zamislili združeno Evropo prav zato, da se nikoli več ne bi sprožil niti en sam strel. In desetletja je bilo tako. To je bil izjemen uspeh.

Kot nas opominja Romano Prodi, je združena Evropa prostor, kjer se je množica manjšin naučila živeti v miru, ne da bi katera prevladala nad drugo. To je model, ki ga moramo braniti danes, ko nekateri znova mislijo, da o usodi narodov odločajo orožja. Ne. O usodi narodov odločajo demokracija, pravo in sodelovanje.

In tu pridemo do dela. Prvi maj ni ritualno praznovanje. Je poziv k odgovornosti. Pridobitve dela — pravice, zaščite, dostojanstvo — so sad desetletij bojev. Žrtev. Organiziranosti. Poguma. In delo ni samo dohodek. Ni samo zaposlitev. Kot nas je spomnil predsednik republike Sergio Mattarella: »Delo oblikuje našo bit in našo prihodnost. Pomaga nam pognati korenine, nas dela ustvarjalce, nosilce in odgovorne za družbo, ki jo zapuščamo otrokom in vnukom.«

Zato braniti delo pomeni braniti demokracijo. Pomeni braniti prihodnost. Vidimo to tudi v našem prostoru: pomislimo na krizo podjetja Star Tech, ki je te dni izbruhnila v Trstu, na 320 delavcev, ki so ostali v negotovosti. Za vsako številko stoji človek, družina, življenje v zraku.

In potem je tu še globlja preobrazba: umetna inteligenca. Revolucija, ki lahko v nekaj letih izbriše milijone delovnih mest, hkrati pa ustvari nova, ki si jih danes še ne znamo predstavljati, a bo nedvomno popolnoma preoblikovala naš družbeni model. Morda preobrazba, primerljiva le z industrijsko revolucijo. Ob vsem tem pa je politika pogosto videti raztresena. Ujeta v majhne polemike, v nepotrebne prepire. Medtem ko se svet spreminja s hitrostjo, ki ne čaka nikogar.

Zato si moramo jasno povedati: danes potrebujemo enako energijo, enako strast, enako odločnost, kot so jo imeli tisti, ki so se uprli in tisti, ki so to državo dvignili iz ruševin. Ker to dolgujemo svojim otrokom.

Ne slepimo se: demokratične pridobitve se lahko počasi krhajo, skoraj neopaženo. In na nas je, da to preprečimo. Alcide De Gasperi je to povedal z izjemno preprostimi in močnimi besedami: demokracija ne živi samo v institucijah. Živi v vsakodnevnem angažmaju vsakega posameznika. Vsaj eno uro na dan, je dejal, je treba posvetiti skupnosti. Nekdo trenira otroško ekipo, nekdo dela prostovoljno, nekdo poje v zboru, nekdo deluje v župniji ali društvu, nekdo v sindikatu, kategorijah, strankah, institucijah. Vse to so oblike udeležbe. Vse to so oblike skrbi.

In brez te mreže odnosov, brez te razpršene odgovornosti, se demokracija izprazni. Kajti — kot je dejal Giorgio Gaber — svoboda je udeležba. In enako velja za demokracijo. Družba je res demokratična, ko je prostor sodelovanja, ne arena spopadov.

Danes se soočata dve viziji sveta. Vizija »ničelne vsote«: da bi nekdo imel več, mora nekdo drug izgubiti. In potem se bije, deli, postavlja zidove. In vizija »pozitivne vsote«: s sodelovanjem ustvarjamo vrednost, torta raste in vsi lahko živijo bolje.

Mi vemo, na kateri strani stojimo. In vemo tudi, da prva vizija danes žal pogosto prevladuje. Ko se govori o ozemljih, ki si jih je treba prisvojiti, ali o morskih ožinah, ki jih je treba blokirati. Prav zato je naš angažma še toliko bolj nujen.

Letos praznujemo osemdeset let republike. Osemdeset let svobode, pravic, demokratične rasti. In prišel je čas, da v celoti priznamo odločilno in enakovredno vlogo žensk v življenju naše države. Enaindvajset ustavnih mater ni opomba pod črto zgodovine. So temeljni del naše demokracije. Vabim vas, da obiščete razstavo, posvečeno njim, ki smo jo nedavno odprli v Deželnem svetu: to je konkreten način, da razumemo, od kod prihajamo in kam moramo iti.

Zaključiti želim z besedami dveh izmed teh izjemnih žensk. Teresa Mattei nas je spomnila, da je »največji spomenik svobodi, pravičnosti, odporu, protifašizmu in pacifizmu naša ustava«. In danes jo moramo braniti mi. Jo vsak dan ohranjati živo.

Elettra Pollastrini pa je dodala: »ljudske množice bodo tiste, ki bodo vsilile konec samovolje, branile svobodo in usmerile politiko k miru, civilnemu napredku in konkretni uresničitvi republikanske ustave.«

To je naša naloga. Tukaj smo, osemdeset let po osvoboditvi, da povemo, da se zgodovina ne sme vrniti nazaj. Da povemo, da je mir izbira. Da povemo, da je demokracija odgovornost. Da povemo, da je delo dostojanstvo. In da vse to vsak dan znova stoji in pade na vsakem izmed nas.

Vesel prvi maj vsem.