Ksenija Dobrila SKGZ 70

Brezmejno povezani - nagovor predsednice SKGZ Ksenije Dobrila

Teklo je leto 1954.

Slovensko narodno telo je v jeseni na Tržaškem doživelo še enega od zgodovinskih preobratov in sicer prehod Svobodnega tržaškega ozemlja pod italijansko upravo. Enega od mnogih pretresov, ki so zaznamovali slovensko narodno skupnost, ki od vselej poseljuje prostor, ki teče vzdolž italijansko-slovenske meje. Ta regija je preplet treh svetov, kultur in civilizacij:, tu so se mejni prehodi boleče zarisovali. Leta 1954 so bile še sveže rane dvajsetletnega fašističnega raznarodovanja, še žive posledice 2. svetovne vojne in povojnih dogajanj, vključno z bolečim razkolom, ki ga je v levičarskih vrstah Slovencev vnesel kominform in se je zaradi velike gospodarske in politične negotovosti začelo množično izseljevanje naših ljudi, še zlasti v Benečiji.

Zgodovinske danosti so okrnile številčno prisotnost Slovencev v FJK, premnogi so se asimilirali ali potuhnili in klonili pritiskom, drugi so vztrajali v imenu jezika in kulture. Jezik in kultura , ta binom je našemu malemu narodu v srcu Evrope vcepil odpornost. To vrojeno bivanjsko moč, vitalnost, najbolje ponazarja spodbuda Slovencem, ki jo je  sredi 16. stoletja zapisal oče slovenske književnosti Primož Trubar: stati in obstati. Mejne črte so se skozi stoletja spreminjale, ljudem sta ostajala jezik in kultura. Že takoj po osvoboditvi se je začela obnavljati organizacijska mreža, da bi kljubovala asimilacijskim težnjam. Obnovila se je šolska, kulturna, športna struktura, tiskal se je Primorski dnevnik, naslednik Partizanskega dnevnika, zaživeli so radijski programi. Začela se je skrb za osnovne jezikovne pravice. Kulturne in gospodarske organizacije so v začetku 50.let začutile potrebo po subjektu, ki bi usklajeval družbeni kontekst Slovencev v Italiji, nagovarjal institucionalne odločevalce.

Na ustanovni skupščini, ki se je odvijala  na današnji dan pred 70 leti, bila je nedelja zjutraj, so se zbrali ustanovni člani SKGZ: Slovensko-hrvaška prosvetna zveza, Kmečka zveza, Glasbena matica, Dijaška matica, Slovensko narodno gledališče, Slovenski taborniki, Društvo srednješolcev, Filatelistično društvo Košir, Gospodarsko udruženje, Študijska knjižnica, Slovensko planinsko društvo, Odbor za gradnjo kulturnega doma, Ljudska knjižnica in Aero klub. Iz ustanovnega zapisnika jasno izhaja vizija nove zveze, ki temelji v pluralnosti in laičnosti, v načelih solidarnosti in medetničnega sodelovanja. Program nove skupne zveze je imel jasne cilje:,, ustvariti pogoje za razvejano gospodarsko osnovo in  podpreti slovensko družbeno infrastrukturo«.

Leta 1955 je sledila ustanovitev SKGZ tudi v Gorici, že tri leta kasneje sta se tržaška in goriška enota združili ter že takoj začeli vključevati v dejavnost tudi beneške rojake. Tako je SKGZ postala prva slovenska organizacija deželnega značaja.

Matična domovina je narodno skupnost gospodarsko podpirala in ji zagotovila osnovo za razvoj. Gospodarstvo je predstavljalo vir sredstev za kulturne ustanove, za športno udejstvovanje, za gledališče, raziskovanje, za knjižnice, za založništvo in za Primorski dnevnik. Od tod so se tudi  črpala sredstva za dijaška domova, za delovanje GM, za ustanovitev SLORIJA, za ustanovitev dvojezičnega vrtca  in delovanje špetrske dvojezične šole. Od tod se je v Benečiji različnih oblikah podpiralo tudi poslanstvo slovenskih čedermacev. Slovensko gospodarstvo je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja zaposlovalo preko tisoč ljudi, pretežno mladih in izobraženih kadrov, v teh podjetjih je bila slovenščina poslovalni in pogovorni jezik. Zato je bilo gospodarstvo močan agregacijski narodnostni faktor.

Naša krovna organizacija je od svojega nastanka bila laična organizacija, ki se ni naslanjala na nobeno stranko in je bila v svojih sklepih avtonomna. Njena prizadevanja so bila takoj usmerjena v normalizacijo odnosov med sosednjima državama in v čezmejno sodelovanje. Pozorno je spremljala ob prehodu v 90.leta razvoj epohalnih družbeno političnih dogajanj na evropski ravni in znotraj matične domovine,  razpad skupne države Jugoslavije, osamosvojitev Slovenije in njen poznejši vstop v čedalje bolj povezan evropski prostor. Iz zapisnikov iz tistega obdobja je razvidno, da  je SKGZ  odločno, tudi s konkretnimi ukrepi, podprla osamosvojitev Slovenije in se kasneje  zavzemala za njen vstop v skupni evropski dom brez meja .  Tudi slovenska država , je na prenovljenih izhodiščih nudila slovenskim rojakom v zamejstvu podporo in pomoč in je vse do danes naš  zanesljiv zagovornik.

Uveljavljane jezikovni pravic je predstavljalo za SKGZ eno od primarnih nalog , še zlasti v Benečiji, ki ni bila deležna nobene oblike pravnega priznanja in kjer so bili politični pritiski na slovensko narodno telo zelo grobi. Zamisel o pravni zaščiti se je oblikovala že proti koncu 60 let, ko je postalo jasno, da se je dežela FJK na področju zaščite manjšin, kljub svoji avtonomiji, odpovedala razčlenitvi manjšinskih pravic. Eno od najpomembnejših poslanstev SKGZ je bilo sprejetje zakonske zaščite. Strma pot  je od prvih  predlogov  trajala več kot trideset let. V tem času je SKGZ samostojno in, od leta 1976 dalje s SSO in z drugimi institucijami izvedla nešteto posegov v Rimu, Ljubljani in v Bruslju, vse do izglasovanja zaščitnega zakona leta 2001. Odobritev pravne zaščite vsekakor ne predstavlja končne uveljavitve pravic Slovencev v Italiji. Izvajanje postavk zaščitnega zakona ostaja eno od glavnih prizadevanj SKGZ.

Od svojega nastanka vse do 90.let je SKGZ postavila narodno skupnost v osišče odnosov obeh držav. Razvoj  gospodarske, kulturne in družbene infrastrukture je zagotovili obstoj in utrditev narodne skupnosti. Od devetdesetih let dalje, v spremenjenem kontekstu znotraj manjšine same, se je vloga krovne organizacije postopoma prestrukturirala v predstavniško entiteto, ki jo javne institucije v Italiji in Sloveniji tudi uradno priznavajo.

Poslanstvo sodobne SKGZ je po značaju najbližje sindikalni poklicanosti. Tri so bistvena jedra predstavništva: zastopanje organizacij, torej interesov civilne družbe, prizadevanje za javno rabo slovenskega jezika in skrb za splošno družbeno dobrobit manjšine. Poenostavljeno bi lahko dejali, da je »pogodbeni okvir« te vloge sklop zaščitne državne in mednarodne zakonodaje, pogajalska platforma pa so institucionalna srečanja različnih organov.

Vloga Slovenske kulturno-gospodarske zveze je najbolj zaznavna v javnosti predvsem v obliki dogodkov ali projektov, ki jih vodi samostojno ali skupno s SSOjem. Najbolj prepoznavna so sodelovanja obeh krovnih organizacij na visokih državnih srečanjih: sestanki in intervencije na različnih resornih ministrstvih in deželnih odborništvih, vladna omizja, zasedanja sveta Vlade za Slovence v zamejstvu, bilateralna srečanja Italija-Slovenija in Slovenija – Dežela FJK, obiski predsednikov republike v tem prostoru in še zlasti skupna srečanja predsednikov obeh držav.

Ključ delovanja je v povezanosti. Krovni organizaciji si vztrajno prizadevata za rednost meddržavnih odnosov, ker slednji pozitivno vplivajo na klimo bivanja slovenske in italijanske manjšine. Iz uvida povezanosti je za sožitje zelo pomembno partnerstvo pri številnih EU projektih in konkretno sodelovanje, ki se že desetletja udejanja med Slovenci v Italiji in Italijani v Sloveniji, na ravni Italijanske Unije in Obalne samoupravne skupnosti ter predvsem v obliki pristnih prijateljskih odnosov. Na ravni evropske raznolike povezanosti jezikov in kultur smo aktivni člani FUENa in gojimo stike na rednih mednarodnih srečanjih ter pri vsemanjšinskih projektih kot je Europeada. Ravno projekt Europeada, kot tudi drugi dogodki in skupno naprezanja za boljše storitve krajevnih radiotelevizijskih programov, nas povezujejo s prijateljsko furlansko skupnostjo. Brezmejno povezani smo v podobnih načrtovanjih in izkušnjah z rojaki v ostalih zamejstvih. Prisrčno pozdravljeni predstavniki Slovencev iz Avstrije, Madžarske in Hrvaške, predstavniki furlanske skupnosti in Italijanske Unije!

In, ko govorimo o čezmejni povezanosti, ne moremo ne izraziti radostnega pričakovanja  na 8. februar 2025, ko  bo evropski fokus dogajanj  usmerjen na Novo Gorico in Gorico. Največji kulturni projekt Evrope bo lahko postal, v vsej pojavnosti mavrice dogajanj, tudi z vidika sobivanja manjšine z večino, zgled za mnoge druge države.

Na SKGZ smo tudi varuhi spomina in povezanosti z vrednotami antifašizma in odporništva. Ponosni smo na naše Tigrovce, na naše partizanske prednike in na vse čedermace! Bili so na pravi strani zgodovine. Zaradi njih smo mi še tu! Naš spomin ni prežet s sovraštvom, ni izključujoč in ne hrepeni po revanšizmu. Razumemo trpljenje in spoštujemo bolečino drugih. Prepričani smo, da je potrebno ustvarjati mir s konkretnimi spravnimi dejanji in se približati trpljenju tudi tistih sredin, ki so trpele zaradi komunistične ideologije in ki so zaradi slednje zapustile rodno zemljo. Dialog je mogoč, če si obojestransko priznavamo pravico do spomina in občutimo vzajemno sočutje do preživetega gorja. A pozabiti nočemo črne groze nacizma in fašizma, ki ga je navdihnil. Spomin negujemo zaradi prihodnosti.  Zavedamo se, da sta mir in svoboda krhki stanji, da se je potrebno za mir in svobodo in za osnovne človekove pravice dejavno angažirati, zato se povezujemo in tudi čezmejno podpiramo z vsemi organizacijami, ki gojijo izhodišča antifašizma.

Naša narodna skupnost se naglo spreminja. Raziskave, ki sta jih v zadnjih letih opravila Devan Jagodic in Milan Bufon izpričujejo, da je v zadnjem stoletju delež pripadnikov slovenske skupnosti iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov. Danes je opredeljevanje pripadnikov slovenske skupnosti, še zlasti mlajših, dokaj kompleksno zaradi heterogenih identitet in občutka večplastne izvornosti. Identitetna pripadnost  ali, kot smo nekoč pravili, »narodna zavest«, ni več med primarnimi vrednotami.

A nimamo razloga za malodušje. Če spremljamo delovanje naših organizacij, ustanov in šol ugotavljamo, da je je slovenska skupnost na zahodnemu delu poselitve organizacijsko razvita, vitalna atraktivna. V zadnjih desetletjih preko svojih šol in društev v svoje jedro čedalje bolj pritegne družine, ki so v teku generacij izgubile stik z živim jezikom in kulturo in se jima spet približujejo, se vračajo h koreninam. Slovenski jezik pridobiva nove govorce tudi s strani večinskega naroda: v šolah, v društvih, v športu, pri zborovski dejavnosti, v gledališču, na mnogih tečajih slovenskega jezika. Čedalje več Italijanov se odloča za učenje slovenščine, ki jim daje možnost, da celostno zaživijo v obeh tu avtohtonih jezikih. Res je, da so mnogi naši mladi pognali korenine v tujini in se tam poklicno uveljavljajo in ne vemo, če jih je naša skupnost za vselej izgubila., Toda obmejni prostor se spreminja in to ima številne družbene posledice, med drugim tudi zanimiv pojav čezmejne stanovanjske mobilnosti italijanskih gospodinjstev v Slovenijo in slovenskih v Italijo.

Vprašanje jezika je vsekakor ključno vprašanje za vsako manjšinsko skupnost. Ker se znanje slovenščine nesporno slabša in ker se raba jezika ne dovolj uveljavlja, je to za skupnost velik problem. Razprave o znanju jezika se pretežno osredotočajo na vlogo šolstva. Pri tem ne gre spregledati ključne vloge, ki bi jo pri ohranjanju slovenščine in dostojanstva jezika lahko imel sistem, ki bi podpiral slovenščino v javni upravi, ki bi z vidno dvojezičnostjo opremil vse kraje poselitve. Pri tem bi predočila, da je je slovenska skupnost skupaj z ostalima avtohtonima jezikovnima skupnostma bistveni element obstoja Avtonomne dežele FJK. Zato bi si tudi iz družbeno političnega vidika pričakovali več uveljavljanja slovenskega jezika v okviru javne uprave, toponomastike in v splošni pojavnosti na območju poseljenosti. Pri tem bi opozorila, da imamo že dogovorjen koncept Deželnega programa jezikovne politike za slovenščino ki smo ga odobrili na tretji deželni konferenci za slovensko manjšino in je ostal mrtva črka. Slovenski jezik je skozi stoletja ta prostor soustvarjal in slovenska kultura ga je prežela. Slovensko zvenijo ledinska imena polj , travnikov in gozdov. A tudi mestni predeli imajo slovensko ime: Travnik, Raštel, Rusi most, Akvedot, Veliki trg z Mihcem in Jakcem.

Povezano sodelovanje za skupni cilj ni nekaj samoumevnega, zato sodelovanje s SSO izpostavljam kot vrednoto naše narodne skupnosti v Italiji .Usklajevanje je zahtevno delo dialoga in aktivnega poslušanja, je  vztrajnost in potrpljenje. Živimo v napetem času. Strašno nasilje vojnih žarišč nas dela nemočne, pretresajo nas tragične posledice podnebnih sprememb, migracjski tokovi, zaskrblja nas šibkost skupnega evropskega doma, nizka rodnost, bojazen za prihodnost naših otrok in vnukov. Vse to kot svinec tlači našo skupnost. To obdobje ni naklonjeno kulturi, gledališču, umetnosti, knjigam, časopisom, človeškemu druženju . To je doba individualizma, površnih, minljivih informacij, nezaupanja do institucij in vodstev.

Manj nas je, zato, bolj kot kadar koli prej, potrebujemo enotnost. Zato, da se bolj konkretno zavzamemo za status in družbeni ugled slovenskega jezika. Dokler je še čas. Obe krovni organizaciji imata glavni skupni cilj: ohraniti in krepiti slovensko prisotnost v Italij.  Naši mladi so uprti v bodočnost, ne razumejo delitve znotraj civilne družbe in nas sprašujejo, čemu dve krovni organizaciji, zakaj ta dvojnost? Skupaj smo na spominskih svečanostih, skupaj se borimo za dostojanstvo slovenske besede, naši zbori gojijo partizansko in nabožno pesem, spoštujemo laično in katoliško misel. Kaj nas pravzaprav ločuje? Dajmo prostor zdravi konfrontacij in pluralnosti idej, delu za skupnost in skrbi za skupno dobro. Dajmo možnost našima krovnima organizacijama, da se povežeta v bolj fleksibilno in učinkovito nadstrukturo, da združimo sile in resurse, da se bodo lahko mlajši kadri lažje odločali za aktivno sodelovanje na družbenem prizorišču, vnašali nove vsebine, prevzeli odgovornosti in vodilna mesta.

Pogonska moč SKGZ znotraj naše skupnosti že dolgo ni več v vodenju gospodarske osnove, temveč v razumevanja družbenega konteksta, v zaznavanju,« branju« odličnosti in šibkosti organiziranosti ter vseh potreb naše družbene mreže in skrbi za vsako posamezno organizacijo, v spremljanju in posredovanju, v pozorni prisotnosti pri ključnih dogodkih. Prepričana sem, da bi marsikaj lahko naredili bolje, a težko bi ,glede na omejeno število zaposlenih operativcev, lahko več.

Naš navdih najdemo v neprecenljivem delu naših organizacij ,ustanov, zvez, zadrug in društev, v prizadevnosti žena in mož, ki jih vodite ali ste v njih zaposleni, v stotinah prostovoljcev, ki vzdržujete mrežo več tisočih članov. Člani in vodstva naših društev s svojim vsakdanjim požrtvovalnim, predanim delom ohranjate našo družbeno tkivo dinamično in vitalno. S svojim delom omogočate, da slovenski jezik, kultura in izročilo še nadalje prevevajo naš rodni prostor. Z delom vsak dan zavedno, samozavestno dokazujete, da smo skupnost.

Povezanost nam omogoča, da si medsebojno pomagamo in se podpiramo, da se ohranjamo, da se sliši naš glas.

Slovenska šola, kultura, umetnost, gospodarstvo, zemlja, slovenska beseda, društveno delovanje in naše izročilo, to je naše vezivo, to je naša moč, ki nam je v preteklosti in nam bo še v prihodnosti, kljub vsemu in vsem okoliščinam, omogočala ostati in obstati.

Povezane objave

Brezmejno povezani - nova institucionalna brošura SKGZ
SKGZ 70: pozdravni nagovor predsednice Republike Slovenije
SKGZ že 70 let brezmejno povezuje