Trst – Kulturni dom, 8. aprila 1979

Predsedniško poročilo

Boris Race

Delegatke in delegati, spoštovani gostje!
SKGZ je organizacija slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, združuje slovenske kulturno-prosvetne, strokovno-gospodarske in telesnovzgojne organizacije, sredstva javnga obveščanja in druge.
Je torej zveza, ki na narodnostno mešanem ozemlju Furlanije-Julijske krajine združuje organizirane sile v naporih za ohranitev naše skupnosti, za njeno kulturno, gospodarsko in socialno rast ter v boju za njene pravice in enakopravnost.
Kljub tako izrazito specifičnemu značaju, se nismo v naši Zvezi nikoli zapirali sami vase, ne obravnavamo samo naših problemov in ne zanemarjamo vsega, kar se okrog nas dogaja, kar se dogaja v italijanski državi in v svetu. Predobro se zavedamo, da smo del družbe, v kateri živimo, in da z njo delimo dobro in zlo. Če hočemo tudi sebi dobro, potem moramo vplivati, da se vse, kar je dobrega, uresničuje.
Ker so slovenska narodnostna skupnost in njene pravice osrednje vprašanje, o katerem tečejo razprave in polemike pri nas, se bomo v tem poročilu ob drugih vprašanjih omejili zgolj na omembo.

Splošna politična vprašanja

Ostajamo dosledni naši privrženosti miru v svetu. V narodnoosvobodilnem boju proti fašizmu in nacizmu, smo v prvi vrsti izkazali voljo, da se osvobodimo, toda smo v ta boj zavestno vtkali svoje prepričanje, da se hkrati borimo za mir.
Podpiramo vsa osvobodilna gibanja v svetu, ker smo zatiranje preizkusili sami na svoji koži. Smo pa istočasno na strani tistih, ki se zavzemajo za mirno poravnavo sporov in nas zaskrbljujejo vse napetosti med državami, ki poskušajo reševati odprte probleme z orožjem.
Trdno verujemo v spoznanje, da bo ob najbolj kritičnih trenutkih obvladal čut odgovornosti pred človeštvom, kajti količkaj širši oboroženi konflikti bi ga lahko smrtno prizadeli.
Neuvrščenim državam želimo uspešno delo v aktivnem utrjevanju miru, da jim bo uspelo pridobiti vse druge v naporih, da si majhne države zagotovijo pravico same odločati o usodi, in da jim bo uspelo pridobiti večino sveta za vzpostavitev novega pravičnejšega svetovnega gospodarskega reda.
Zavedamo se pomembnosti prvih neposrednih volitev v evropski parlament, ker pomenijo korak naprej k širšemu združevanju zapadne Evrope in utrjujejo zavest o nujnosti čim večjega povezovanja držav in narodov, ki ga terjajo današnja stopnja razvoja in odnosi, izoblikovani po drugi svetovni vojni. Zavedamo se pa, da evropski parlament ne bo mogel postati v širše dimenzije prenesen nacionalni parlament, ker bo reševanje bistvenih vprašanj, predvsem gospodarskega značaja, še dolgo časa odvisno od sporazumevanja med nacionalnimi vladami.
Možnost, ki jo daje volilni zakon za evropski parlament, da dobijo narodne manjšine svoje izvoljene predstavnike, je uresničljiva samo za nemško skupnost na Južnem Tiroskem. V tem je njegova velika pomanjkljivost.
Za zagotovitev izvolitve predstavnikov naše narodnostne skupnosti v parlament, v deželni in v druge lokalne svete, predlagamo podoben mehanizem, toda prilagojen razmeram, torej brez omenjenih pomanjkljivosti.
V teh letih družbene, gospodarske, politične in moralne krize italijanske družbe smo vedno zagovarjali staliče, da je treba začeti krizo hitro, odločno in dosledno reševati. Vedno smo bili mnenja, da ni mogoče več hoditi po stari poti polovičnega reševanja in odlaganja. Zato smo trdili, da je treba omogočiti dejansko sodelovanje in soodločanje vsem tistim silam, ki so pripravljene prevzeti na svoja ramena odgovornost in si naložiti bremena restrikcij in odpovedi.
Žal se to ni uresničilo. Življenjski problemi so ostali odprti in volivec italijanske republike je ponovno poklican, naj voli. Če volilni programi ne bodo odpirali možnosti najširšega sodelovanja in mobilizacije vseh sil, ne verjamemo, da bo mogoče kaj premakniti, zato pričakujemo, da bo prevladala dobra volja in da bodo odstranjene pregrade in predsodki.
Duha sodelovanja smo si želeli tudi v tržaški občini, zato da bi občinska uprava bila kos velikim nalogam, ki jih mora reševati. Tudi tu niso uspeli napori, da bi združili demokratične sile, predvsem ob pojavu nove, v bistvu konservativne volilne formacije. Današnja občinska uprava Liste za Trst, ki jo vztrajno podpira neofašistična stranka, predstavlja žgoč poraz tržaških demokratičnih sil. Če kdaj, smo si Slovenci prav sedaj želeli tako demokratično upravo Trsta, ki bi podprla naše zahteve o globalni zaščiti, ker se prav tu, v Trstu, rojevajo vse akcije proti nam Slovencem.
Zaskrbljeni smo nad avtonomističnimi težnjami, ki se uvelajvljajo v deželi F-JK. Čeprav je avtonomija sama posebi nekaj, k čemur težijo skupnosti raznih vrst, bi v našem primeri še bolj razdelila našo skupnost, zaradi česar bi prišlo do še večjih razlik v uživanju pravic posameznih njenih delov.

V ospredju pravice slovenske narodnostne skupnosti

Naša skupnost je torej v tem trenutku v središču pozornosti. Tega se ne veselimo. Ne zaradi pozornosti, kot take, marveč zaradi vzrokov, ki so jo povzročili. Bili bi več kot zadovoljni, če bi sredstva javnega obveščanja v italijanskem jeziku in večji del italijansko govorečih sodržavljanov stalno sledil našemu narodnemu življenju. Želeli bi si, da bi časopisi in druga sredstva stalno obveščala o tem, kaj in kako delamo, kaj proizvajamo v kulturi, kaj dealjo naše organizacije, kakšni so naši pogledi na še neurejene naše probleme in kaj zahtevamo. Toda ni tako. V izvoljenih krajevnih svetih se naša vprašanja res obravnavajo, toda za javno mnenje italijanskega dela prebivalstva je malone tako, kot da ni nihče ničesar rekel, ali se zavestno pozabi na vse, kar je bilo rečeno. Italijanski sodržavljani ne berejo slovenskega časopisa, ker ne poznajo jezika, Tako se obveščenost omejuje zgolj na tiste, ki delujejo v politiki in v vrhu uprave. SO pa tudi častne izjeme, ki jim gre vse priznanje, predvsem še, če to delajo v težnji, da nam pomagajo.
Zaradi tako umetno ustvarjenega molka v javnosti, Slovencev praktično ni in je tako zadoščeno lažnemu prepričanju, da je to ozemlje, predvsem mesti Trst in Gorica, enonarodno, s čimer se tudi utrjuje v italijanskem delu prebivalstva zavest o enonarodnem značaju ozemlja.
Današnjo pozornost je povzročil prej prezir do nas kakor gola informacija, predsvem pa očitek, kaj si vendar upamo, če zahtevamo enakopravnost. Pozornost je povzročila tudi “skrb”, kaj bo, če bomo Slovenci dobili zaščitni zakon. Porušem bi bil namreč mit o tem, da je Trst “italianissimo” in konec bi bilo ustrahovanja, da biti Slovenec v videmski pokrajini pomeni zločin proti državni celovitosti.
Za tako mnenje v večinskem narodu so odgovorne tiste politične sile, ki so se upirale, da bi Slovenci dobili določene pravice, ali ki so s splošnimi frazami odlašale kakršnokoli rešitev. Večji del italijanskega prebivalstva na narodnostno mešanem ozemlju je šele sedaj, v zadnjih mesecih, izvedelo, kaj zahtevamo. Glasilo Liste za Trst “La Voce Libera” je objavilo zakonski osnutek KPI z namenom, da bi se italijanski bralec “zgrozil” nad našimi zahtevami.
Vse to se je zgodilo, kot da ni bilo o tem nikoli govora, kot da ne bi bili Slovenci sami in njihove organizacije ter demokratične stranke neprestano terjale to, kar vsebuje zakonski osnutek KPI. Kot da podobnih osnutkov, ki so jih izdelale druge stranke, ne bi bilo.
Slovenski raziskovalni inštitut je za konferenco o manjšinah v Trtu leta 1974 izdal knjigo v slovenščini in italijanščini, v kateri so bili objavljeni zakonski osnutki KPI, PSi in PSIUP, ki so bili predloženi parlamentu, zakonski osnutek SSk-SDZ, ki je bil predložen kot peticija parlamentu, in osnutek ustavnega zakona SKGZ, ki je bil izdelan kot politični dokument. Vsi ti osnutki so iz leta 1970 in 1971.
Objava te knjige, ki je bila v prosti prodaji, ni naletela na noben negativen odziv. Ker se je današnje nasprotovanje pravicam slovenske narodnostne skupnosti osredotočilo na dvojezičnost, na tako imenovani “bilingvizem”, velja povedati, da je v vseh omenjenih osnutkih uporabljena ista ali zelo podobna formulacija, ki pravi, da je “slovenski jezik izenačen z uradnim italijanskim jezikom”, torej tisto, kar je vsebovano v zakonskem osnutku KPI iz leta 1978, ki je dvignil toliko prahu. Po nacionalistični verziji in trditvah ljudi okrog Liste za Trst naj bi uresničitev te zahteve preobrnila etnično stanje na narodnostno mešanem ozemlju.
Končno gre v vseh teh primerih šele za osnutke zakonov, o katerih se mora parlament še izreči. So pa še drugi dokumenti, in sicer pogodbe, ki so jih predstavniki italijanske republike podpisali in tako obvezali državo, da jih izpolnjuje. Gre za Memorandum o soglasju, podpisan v Londonu 5. oktobra 1954 s priloženim posebnim statutom o zaščiti pravic slovenske manjšine v bivši coni A, ki je obsegala tržaško pokrajino, in italijanske manjšine v bivši coni B, ki je obsegala Kopersko in Bujščino.
Člen 5 tega statuta pravi, da “pripadniki jugoslovanske etnične skupnosti na območju pod italijansko upravo in pripadniki italijanske etnične skupnosti na območju pod jugoslovansko upravo bodo lahko svobodno uporabljali svoj jezik v osebnih in uradnih stikih z upravami in sodnimi oblastmi obeh območij. Imeli bodo pravico prejemati od oblasti odgovore v tistem jeziku, pri ustnih odgovorih neposredno ali po tolmaču. V korespondenci morajo oblasti poskrbeti vsaj prevod odgovora. Javnim dokumentom nanašajočim se na pripadnike etničnih skupin, vštevši sodne razsodbe, bo priložen v ustreznem jeziku. Isto velja za uradna obvestila, jane razglase in publikacije”.
Zakaj se niso nacionalistični krogi razburjali nad dvojezičnostjo že pred 25 leti. Morda zato, ker je takratni tržaški župan Bartoli, predstavnik nacionalističnega Trsta, nudil zadostno jamstvo, da bo v tržaški občini preprečil izvajanje posebnega statuta? Morda zato, ker je prvi generalni vladni komisar Giovanni Palamara, ki je takrat imel zakonodajno oblast in ki je bil kot predstavnik države prvi poklican, da izvaja posebni statut, dajal še večja jamstva?
Poglejmo dva primera: Palamara je 15. maja 1958 izdal ukaz, s katerim je preprečil zborovanje na Trgu Unità samo zato, ker bi eden izmed govornikov govoril po slovensko, kar “so imeli določeni sloji za izzivalno in žaljivo”. V “Paese Sera” z dne 6. decembra 1960 je bilo objavljeno Palamarovo pismo v zvezi z recipročnim priznanjem diplom med Jugoslavijo in Italijo. V tem pismu komisar odločno odsvetuje ministrstvu sklenitev podobnega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo, med drugim tudi zato, ker bi tako priznanje “imelo praktično posledice glede določb, ki jih vsebuje posebni statut, ker bi slovenski študentje, ki bi študirali v Jugoslaviji, “poznali vedno manj italijanski jezik, zaradi česar bodo tudi iz praktične potrebe zahtevali uporabo slovenščine v odnosih z javnimi in sodnimi organi”.
Omenjena dva dokumenta sta zelo zgovorna: generalni vladni komisar je grobo kršil obveznost, ki jih je italijanska vlada prevzela z londonskim sporazumom; uzakonil je upravičenost, da so nacionalisti imeli “za izzivalno in žaljivo”, če bi bila izgovorjena slovenska beseda na Trgu Unità, ki je bil “povzdignjen v simbol italijanstva Trsta”: z vsemi silami se je trudil, da bi bil Trst videti bolj italijanski, kot je dejansko bil: nič manjši pa niso bili njegovi napori, da bi Slovence odvračal od uveljavljanja svojih pravic. Potemtakem je bil glede Slovencev in njihovih pravic izvrševalec volje nacionalističnega Trsta.
Od takrat je poteklo več kot dvajset let. Medtem se je v italijanski družbi marsikaj spremenilo, uveljavile so se državljanske pravice in svoboščine, s tem pa je tudi demokracija začela dobivati novo vsebino. Kljub temu razvoju v italijanski družbi, moramo po današnji protislovenski kampanji ugotoviti, da zavest o državljanskih svoboščinah, ki obsegajo tudi pravice manjšine, ni pri nas dosegla stopnje, ki bi ustrezala splošnemu razpoloženju.
Ko predstavniki nekaterih strank, raznih skupnosti in mnogi posamezniki govorijo o pravicah slovenske manjšine, postavljajo v prvo vrsto vprašanje, kako bo na to reagiral italijanski del prebivalstva. Tako se je obrnilo vse narobe: ni glavna skrb, kaj bo treba storiti, da bo manjšina uživala pravice, ki ji gredo kot skupnosti ljudi, ki ima svoje značilnosti in posebnosti in je zato človeško povsem naravno, da je treba omogočiti, da jih obdrži, marveč je glavna skrb posvečena tistim, ki glasno izražajo svojo umetno ustvarjeno zaskrbljenost, kaj bo z italijansko večino, če bodo slovenski manjšini priznane pravice, točneje povedano, koliko bo z manjšo asimilacijo Slovencev italijanska večina manj pridobila, če bo Slovencem zagotovljena enakopravnost.
Ti krogi gledajo še vedno z viška in oholo na slovensko skupnost, njene člane pa imajo za drugorazredne državljane.
Kako si je mogoče drugače razlagati trditev, da je bil zakonski osnutek, ki dolooča enake pravice za vse Slovence, ne glede na njihovo številčno moč, formuliran tako, zato da bi sprožil nasprotujoča si nacionalizma in da predstavlja napad na mirno sožitje med obema narodoma, ki je bilo po vojni tako težko vzpostavljeno.
Dokler moramo Slovenci prenašati sedanje skrajno nezadovoljivo stanje, razne pritiske, predvsem pa posledice teh pritiskov, dokler izgubljamo pripadnike naše skupnosti, ki se zaradi našega podrejenega gospodarskega, socialnega in političnega položaja v družbi oddaljujejo od naše skupnosti, dotlej smo konstruktivni. Ko pa odločneje terjamo svoje pravice, zato da zaustavimo asimilacijo, postajamo nacionalisti in rušimo sožitje.
Naj se tisti, ki tako mislijo in govorijo, zamislijo, ali je človeško sprejemljivo, da se mora šibkejši žrtvovati, zato da bo postajal tisti, ki je močan, močnejši. Ali je nacionalist tisti, ki zahteva svoje osnovne pravice, ki naj ga popeljejo v enakopravni položaj z drugimi državljani, ali je nacionlaist tisti, ki mu te pravice krati in celo odreka?
Od vseh tistih, ki nam niso naklonjeni, ne moremo zahtevati, da pogledajo vase, si zastavijo taka vprašanja in nanje pošteno odgovorijo. Upamo pa, da smemo nekaj takega pričakovati vsaj od velikega dela njih, ki še vedno tako mislijo samo zaradi predsodkov. Ne moremo namreč verjeti, da ne bi bili sposobni v demokratičnem duhu razmišljati in sklepati, ko gre za druge probleme družbe in sožitja. Naj aplicirajo tega duha tudi takrat, ko obravnavajo odnose med obema narodnostnima in pravice, ki naj bodo manjšini priznane. Njim je namenjen poziv profesorja Guida Miglie, naj pometejo s staro miselnostjo o manjvrednem (slovenskem) narodu.
Ti krogi dopuščajo možnost, da se nas kot skupnost zaščiti, toda v mejah, ki jih seveda sami postavljajo. Takega paternalističnega gledanja se ne morejo otresti niti ob kritiki osnutka KPI, ki naj bi po njihovem mnenju instrumentaliziral naše vprašanje. Pravijo celo, da zahteve, ki jih vsebuje, presegajo tiste, ki jih postavlja naša skupnost.
Naj v zvezi s tem ponovimo, da so zakonski osnutki drugih strank zelo podobni komunističnemu in da je paket, ki ga je izdelala SKGZ, daleč največja zahteva, ker predvideva, naj se z ustavnim zakonom spremeni statut avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine po vzorcu južnotirolskega paketa. Če je osnutek KPI “sodoben”, je zato, ker je bil izdelan lansko leto. Bolj razčlenjen in morda bolj popoln pa je zato, ker so slovenske organizacije vseh vrst in smeri prispevale k njegovi vsebinski obogatitvi.
Če so KPI, PSI in radikalci, prej še PSIUP (s tem v zvezi ne navajamo Slovenske skupnosti, ker je slovenska stranka) izdelali osnutke zakonov v našo korist, so to storili, ker se ravnajo v svojih dejanjih po določenih načelih. Prvi dve stranki sta za vprašanje naše skupnosti še posebej občutljivi iz preprostega razloga, ker imajo člane in volivce Slovence. Radikalna stranka pa je leta 1977 izdelala osnutek zaščitnega zakona za vse manjšine v Italiji, med katerimi je tudi slovenska.
Slovenska narodnostna skupnost kot celota ima v svojem narodnostnem boju tako bogate izkušnje. Utrdile so jo tako težke žrtve in v vsakodnevnih naporih dokazuje tako vztrajnost, da je pripravljena na večje napore. Za nas je žaljivo, če kdo trdi, da predloženi zakonski osnutki predvidevajo več, kakor mi kot skupnost zahtevamo. Ne potrebujemo nobenega pokroviteljstva in nobenega varuštva, temveč zaveznike v boju za svoje pravice. Ni čudno, če so tisti, ki so se doslej z nami borili, danes nam bližji, toda želimo si še drugih zaveznikov in vabimo zato vse stranke poleg KPI in PSi še KD, PSDI in PRI, ki so 17. decembra 1976 v poslanski zbornici in 24. februrja 1977 v senatu predlagale resolucijo ob sprejetju ratifikacijskega zakona, ki zavezuje vlado, da “poskrbi za ustrezne dokumente za zagotovitev popolne enakopravnosti, svobodnega razvoja in globalne zaščite slovenske narodne manjšine, ki živi v deželi Furlanija-Julijska krajina”. Naj postanejo vsi naši zavezniki, da nam bo res in v kratkem zagotovljena popolna enakopravnost.
Ugotavljamo, da niso protislovenski izpadi doslej zajeli goriške pokrajine, za kar gre v prvi vrsti zasluga večji odprtosti vseh goriških družbenih dejavnikov.
Izražamo prepričanje, da bodo demokratične stranke in delavski sindikati, skupno z upravami obmejnih občin in goriške pokrajine, še v večji meri kot v preteklosti izpričali razumevanje za naše probleme in jih bodo razreševali v stalnem konstruktivnem dialogu z našo skupnostjo.
Z zadoščenjem pozdravljamo glasovanje resolucije o globalni zaščiti v tržaškem občinskem svetu z dne 23. marca letos. Ta resolucija predstavlja nadaljnji korak zaveznikov v boju za naše pravice, ker se zavzema za vzajemno spoznavanje med obema narodnostnima komponentama, poudarja nujnost enakopravnosti Slovencev, zavrača kampanjo sovraštva proti Slovencem, in izraža upanje, da bo prišlo do širokega in vedrega soočanja stališč, ter poziva občinski odbor, naj se upra silam, ki podžigajo šovinistična stališča.
Od vseh strank, ki so izglasovale omenjeno resolucijo, pričakujemo, da bodo dosledne v svojem zadržanju, zato naj nekatere opustijo stališča, ki niso v skladu s splošno veljavnimi načeli glede pravic manjšin.

Problem preštevanja

Ob ljudskih štetjih 1961 in 1971 so samo v tržaški pokrajini uvedli rubriko o jeziku, ki je v domači rabi, odnosno o narodnostni pripadnosti. Slovenske organizacije vseh vrst in smer ter stranke, ki so zastopale interese Slovencev, so še pred samim štetjem protestirale proti preštevanju po narodnosti zaradi neenakopravnega položaja slovenske narodnostne skupnosti in njenih pripadnikov, zaradi česar niso še dozorele razmere, v katerih bi Slovenci svobodno, brez pritiskov in bremen preteklosti napisali, da pripadajo k slovenskemu narodu. Omenjene organizacije in stranke so zato ugotovile, da rezultati takega štetja ne morejo biti verodostojni in so zanikale kakršno koli uporabno vrednost rezultatov štetja po narodnosti.
Od takrat do danes se razmere niso bistveno spremenile in ni torej nobenega razloga, da bi sedaj spreminjali mnenje, posebno če upoštevamo, da bi se tako štetje izvedlo na celotnem narodnostno mešanem ozemlju.
Dokler ne bodo ustvarjene take razmere, da bo Slovenec objektivno enakopraven, pomeni zahteva, naj se izrazi, kateri narodnosti pripada, utrjevanje nacionalističnih stališč o omejevanju pravic manjšine zaradi njene “maloštevilnosti” z videzom objektivnih številk, ki naj bi jih štetje “ugotovile”.
Ugotavljanje manjšine v takih razmerah je torej manjšini škodljivo, zato ga ne more sprejeti in se mu povsem upravičeno z vsemi silami upira.
S štetjem in ugotavljanjem manjšine se ustvarjajo pogoji za razulično stopnjo pravic, ki naj jih uživa večji ali manjši odstotek “ugotovljene” manjšine.
Vsakemu demokratično mislečemu državljanu se mora upirati mnenje, da je obseg pravic odvisen od števila pripadnikov manjšine. Vsaka, tudi najmanjša manjšina in njeni deli imajo pravico uživati polno zaščito. Poznavanje objektivne resnice, da je manjšina v enotah, kot so občine, prisotna, zadostuje, da se na območju takih občin zagotovijo narodnostne pravice.
Upravičenost preštevaja manjšine utemeljujejo njegovi zagovorniki še s tem, da južnotirolski Nemci gradijo na rezultatih štetja vse svoje zahteve in uresničevanje paketa. Poleg tega pravijo, da tudi drugod preštevajo po narodnosti.
Isti zagovorniki štetij nam na vseh področjih odrekajo enako ravnanje, kot ga uživajo južnotirolski Nemci z izgovorom, da so tam razmere in odnosi drugačni. Ko se govori o preštevanju pa nočejo upoštevati, da je na Južnem Tirolskem odnos med obema narodnostima res drugačen, da je zgodovinsko pogojen, s tem da je bil skozi stoletja vladajoči narod nemški, kar ima za posledico socialno in gospodarsko prevlado nemško govorečega prebivalstva.
Drugod, toda ne povsod, po svetu res preštevajo tudi po narodnostni pripadnosti in so rezultati takih štetij dvojne vrste. Tam, kjer prevladuje težnja po asimilaciji manjšine, so rezultati izkrivljeni, drugod pa izvajajo štetje po narodnosti samo zaradi statistike, ker zagotavljajo pravice manjšinam na podlagi objektivnih zunanjih znakov ne glede na število ali odstotek ne glede na število ali odstotek njihovih pripadnikov.
Ker se v zvezi s tem vprašanjem glede tržaške pokrajine dosledno uporabljajo rezultati “štetja” po narodnostni pripadnosti iz leta 1971 in smo negativno oceno tega “štetja” že podali, je naravno, da je za nas na Tržaškem, na Goriškem, v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, kjer je naša skupnost od nekdaj izpostavljena diskriminaciji in asimilacijskemu pritisku, sprejemljivo ugotavljanje prisotnosti le po objektivnih znakih. Zato pričakujemo, da stranke, ki se za preštevanje zavzemajo, spremenijo svoje stališče. Tu mislimo predvsem na PSDI, ki je v svojem dokumentu nakazala nekaj drugih pozitivnih rešitev. Tiste stranke pa, ki o tem še niso sklepale, ali niso javno podale svojih stališč, naj osvojijo demokratično metodo, ki jo predlagamo.
Potrebno je, da parlament uzakoni, da je v deželi Furlaniji-julijski krajini 35 narodnostno mešanih občin, in to na osnovi objektivnih znakov. Le na videz je bolj demokratična metoda, če je ta odločitev prepuščena občinam ali krajevnim ustanovam višjega tipa, ker obstaja resna bojazen, da bi odločitve na teh ravneh ne odražale volje svetovalcev, ker bi bili izpostavljeni pritiskom in grožnjam.

“Dvojezičnost in prevlada”

Tisti, ki v zvezi z zakonskimi osnutki za globalni zaščitni zakon skovali gesli o “dvojezičnosti” in “prevladi” slovenskega prebivalstva nad italijanskim, so dobro merili svoj udarec. Računali so na neinformiranost in naivnost dela prebivalstva italijanske narodnosti. Za tisti del pa, ki se zgrozi, samo če sliši slovensko besedo, so bili gotovi, da bo obe gesli zagrabil z obema rokama, dvignil krik in vik ter bučno razglašal, da bi še naše zahteve o pravicah slovenskega jezika in določbe o njihovem uveljavljanju pomenile, da se bodo morali Italijani učiti slovenščine, da bodo ob službo v javnih uradih, če je ne bodo obvladali in podobno.
Del javnega mnenja je, žal, nassedel tem lažem. Ne moremo razumeti pa, da je stranka, ki se sklicuje na svoja liberalna načela. osvojila geslo o “prevladi”. Tudi poslanec KD Tombesi je osvojil obe gesli in ju obogatil z “intrumentalizacijo”, “provokacijo” in “politizacijo slovenske šole”.
Vemo, da Tombesi predstavlja konservativni del svoje stranke na Tržaškem, da lovi glasove skrajne desnice KD in še bolj na desno, zato pa nas je veliko bolj prizadelo poročilo tržaškega pokrajinskega odbora KD, ki tudi govori o instrumentalizaciji in o naravni občutljivosti javnega mnenja ter omejuje uporabo slovenskega jezika na pravico posameznika. Od KD, posebno od njenega deželnega vodstva, pričakujemo bolj konstruktivnih stališč in odločnejšo obsodbo tistih protislovenskih sil, ki v resnici instrumentalizirajo naše zahteve.
Mar kdo, ki kolikor toliko sledi dogajanjem, ki zna trezno presojati, ki pozna gospodarsko in politično moč obeh narodnosti, ki upošteva odnose med njima, misli, da bi res mogli Slovenci kdaj prevladati nad Italijani, tudi če bi, recimo, dobesedno aplicirali paket za Južno Tirolsko?
Mirno lahko trdimo, da takega, kolikor toliko razmišljujočega človeka, ki bi v to verjel, ni med nami. “Prevlada” torej ni samo pretiravanje, marveč gola potvorba, s katero hočejo protislovenske sile preprečiti, da bi prišlo do zaščitnega zakona, ali vsaj doseči, da bi se tak zakon omejil na nekaj deklarativnih izrazov in manjših koncesij. Prav zato, ker gre za potvorbo, se čudimo sorazmerno maloštevilnim izjavam sodržavljanov italijanske narodnosti in tudi strank, da bi to potvorbo razkrinkali.

Slovenci v videmski pokrajini

“Slovenci v videmski pokrajini odločno odklanjajo vsakršno razlikovanje med njimi in drugimi deli slovenske skupnosti, ker je to jasen poskus nadaljevanja politike, ki jih je doslej izolirala in potiskala na raven krajevne posebnosti. Nasprotno, poudrajajo nujnost ukrepov, ki naj popravijo sedanje stanje kulturnega razkroja, v katerem so se znašli zaradi dolgotrajnega izvajanja take politike”.
Tako se glasi odstavek Listine o pravicah Slovencev v videmski pokrajini, ki so jo izdelala kulturna in druga društva v letih 1977 in 1978, in ki jo je SKGZ v celoti osvojila.
V gornjih besedah sta sintetizirana duh in vsebina Listine. Slovenci videmske pokrajine predvsem zahtevajo priznanje, da so sestavni del slovenskega naroda, in odklanjajo, da bi jih proglasili za nekaj “posebnega”, za kar se prav sedaj, vzporedno s kampanjo na Tržaškem, s tak zagnanostjo trudijo nekateri posamezniki in organizacije v videmski pokrajini ter nabirajo podpise za “ohranitev krajevnih značilnosti in dialekta”, ki so ga v preteklosti oni sami zasramovali in odklanjali.
Skonstruirana teorija o narodnih manjšinskih in etničnih skupnostih, po kateri naj bi bili tržaški in goriški Slovenci narodna manjšina, Slovenci v Benečiji in Reziji pa etnična skupnost, ker “se njihova zgodovina ne razlikuje od drugih etničnih skupnosti območja, na katerem živi” (1), predstavlja teroretično osnovo za politično akcijo v obliki nabiranja podpisov.
Slovenci videmske pokrajine zahtevajo enake pravice kot goriški in tržaški Slovenci, zagotovitev pravic slovenskega jezika, slovensko šolo, razvoj gospodarstva, podporo kulturnim dejavnostim in skratka vse, kar lahko zagotovi njihovo enakopravnost.
Nasprotniki teh zahtev radi poudarjajo, da so bil beneški Slovenci vedno zvesti Italiji, da so bili dobri vojaki in podobno. Namenoma mešajo pojem o narodni pripadnosti s pojmom pripadnosti državi, zato da bi zanesli dvom v tiste, ki se opredeljujejo za Slovence, ali ni to njihovo opredeljevanje protidržavni akt.
Večina omenjenih podpisov je bila zbrana, ne da bi podpisniki vedeli, za kaj gre, kadar že niso podpisali iz strahu ali bili celo prevarani. Malo je bilo podpisov iz prepričanja.
Drugačne zgodovinske in kulturne razmere Slovencev v videmski pokrajini služijo mnogih za ugovor, da ne morejo zaradi tega biti priznane enake pravice kot Slovencem na Goriškem in na Tržaškem. Razlike v resnici so, in sicer že v tem, da tam ni bilo, razen v Kanalski dolini, nikoli slovenskih šol. Prozorno je, da imajo vsi ugovori namen ustvariti umetno meglo z mešanjem pojmov o pravicah, ki morajo biti zagotovljene, ter o načinu in časovnem zaporedju, v katerem je mogoče te pravice uresničevati.

(1) Guido Barbina: Le comunità etnico linguistiche in rapporto al loro territorio.

Lista za Trst

Nismo se motili v prepričanju, da bo skupina, ki se je tako silovito upirala osimskim sporazumom iz golega protijugoslovanstva, prej ali slej usmerila udarec tudi na našo narodnostno skupnost. Ni torej slučaj, da je glasilo Liste za Trst sprožilo protislovensko kampanjo in skovalo že omenjeni lažni gesli. V tem duhu La Voce libera nadaljuje s sistematičnim objavljanjem tudi najbolj napadalnih in protislovenskih pisem ter s svojim pisanjem opogumlja tiste, ki prek privatnih radijskih postaj razširjajo psovke in žalitve na naš račun.
Župan Cecovini brani svoj list z vztrajnim molkom in je obsodil celo nas, da podžigamo “stara nerazumevanja in nesmiselna nasprotstva”.
Ali naj verjamemo njegovim besedam, da sta njegova lista in njegov občinski odbor “za najširšo zaščito narodnih manjšin”, če istočasno sprejema tezo, da “zaščita narodne manjšine ne sme pomeniti prevlade nad večino in ne sme žaliti upravičenih čustev večine?” Ali naj verjamemo, da bo ta občinska uprava izpolnila tista njegova zagotovila naši skupnosti, ki jih lahko ocenjujemo za pozitivna, če ima za najbližje sodelavce ljudi, ki govore in delajo nasprotno?

Osimski sporazum

Glede osimskega sporazuma smo se opredelili za Trst, ki gleda naprej, ki skupaj z Gorico in Benečijo ustvarja novo klimo na meji. Odločili smo se za Trst gospodarskega napredka.
Naša opredelitev ni slonela na čustvenih nagibih, ker je bila sopodpisnik sporazuma Jugoslavija. Osimski sporazum je za nas pomenil konec nacionalističnih špekulacij, ki so toliko časa zastrupljale odnose na meji in bile resna ovira za dokončno pomirjenje in ureditev vprašanj naše narodnostne skupnosti.
Osimski sporazum predstavlja trden temelj za poglobitev sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo. Dejstvo, da je bil avtonomno sklenjen med dvema državama, služi lahko za zgled, posebno danes, ko je toliko konfliktnih žarišč v svetu. Osimski sporazum smo ugodno ocenli tudi zaradi njegove vsebine, predvsem zato, ker vsebuje obveznosti glede zaščite manjšin, in zaradi široko in dolgoročno zasnovanih gospodarskih delov sporazuma, pri čemer predstavlja sklep o postavitvi mešane proste industrijske cone na meji edinstven znak želje po vedno globljem povezovanju usod.
Od sklenitve sporazuma so potekla več kot tri leta, večjih premikov v njegovem izvajanju pa doslej še ni bilo. Ugotovili smo že, v kakšnem zaostanku so zaščitni ukrepi v korist slovenske narodnostne skupnosti. Kolikor nam je znano, ni mnogo bolje z gospodarskimi deli sporazuma. Ne razkrivamo nobenih skrivnosti, če ugotovimo, da so temu krive politične sile, ki predstavljajo tisti Trst, ki gleda nazaj, in njegova nacionalistična stališča. Njihov cilj je preprečiti tesnejše gospodarsko sodelovanje Trsta s slovenskim in jugoslovanskim zaledjem. Ke je prav prosta industrijska cona na Krasu najvidnejši izraz volje po integriranju obeh gospodarstev, so svojo ofenzivo usmerili proti njej.
V svoj krog so pritegnili dobronamerne ekologe, lahkoverneže in manjše naprednejše skupine, ki so s tem dejanjem stopile na spolzko pot.
Predstavljamo si, da bosta končno le zmagala zdrav razum in resnična skrb za bodočnost Trsta. Posebno mladina, ki bo deležna sadov današnjih opredelitev, naj trezno premisli, kaj jo čaka, če bo danes prevladovala težnja, da ostane vse pri starem, in bo tako Trst še nadalje propadal.
Za prosto industrijsko cono na meji smo se opredelili že pred tremi leti, kljub temu da je bila določena lokacija na zemljiščih, ki so last ali v posesti Slovencev in kljub temu da smo se in da se še vedno branimo nadaljnjih zasedb zemljišč. Na cono smo pristali, ker jo ocenjujemo, da po kvaliteti predtsavlja nekaj povsem novega in da združuje interese obeh držav do take mere, da bo važen temeljni kamen za nadaljnje poglabljanje dobrih odnosov in prijateljstva.
Pri tem smo postavili dva važna pogoja, in sicer, da je treba ohraniti obstoječa naselja in njihovo neposredno okolico, in da mora biti dana možnost današnjim lastnikom in uživalcem zemljišč, da bodo v coni v kakršni koli obliki poslovno soudeleženi. Naselja so, po sklepih iz leta 1977, ohranjena, čaka nas še boj za soudeležbo.
Vsekakor je v duhu tistega dela osimskih sporazumov, ki govori o zboljševanju gospodarskega sodelovanja na mejnih področjih, predlog tajnika tržaške federacije KPI na njenem zadnjem kongresu, da je treba pristopiti h konkretnim poskusom gospodarskega sodelovanja v podjetjih z italijansko-jugoslovanskim mešanim kapitalom tudi na površinah, ki so lahko takoj uporabne, to je v tržaški prosti industrijski coni in v drugih delih dežele.

Gospodarstvo in prostor

Na splošno je, vsaj načelno, sprejeto spoznanje, da narodni manjšini, ki svojo narodnostno življenje izraža le z rabo svojega jezika, s šolo in gojenjem kulture, ni zagotovljen obstoj. Ni dvoma, da ti trije elementi predstavljajo bistvene značilnosti za narode in narodnostne skupnosti, toda sami od sebe ne morejo živeti brez materialne osnove. Pomeni torej, da je vsaka manjšina zapisana hitri smrti, če ne more razvijati svojega gospodarstva.
“Zatiranje jezika in potujčevanje sta neločljivo zvezana z gospodarskim zatiranjem” pravi pred dvema mesecema umrli teoretik za narodnostna vprašanja Edvard Kardelj. Na lanski konferenci o etničnih in jezikovnih skupinah v videmki pokrajini je profesor Paolo Leon v zvezi s Slovenci v videmski pokrajini ugotovil, da “zatiranje in razkroj narodne manjšine preprečujeta, da bi si ustvarla lasten kapitalistični sistem, in zato utesnjujeta območje vpliva manjšinske kulture”. Naslednja njegova ugotovitev pa velja v večji meri za vso manjšino: “ne smemo pozabiti, da bi zaradi zatiralne politike izginila slovenska kulturna identiteta v Italiji že dolgo tega, če to prebivalstvo ne bi mejilo na Jugoslavijo. Prav ta bližina je omogočila, da je ta kultura ostala pri življenju”. K tej ugotovitvi bi še dodali, da je narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov, – katerega so se Slovenci teh krajev skupno z demokratičnimi množicami Trsta in Gorice tako plebiscitarno vključili, zapustil velik moralni kapital, ki pa seveda ni neizčrpen.
Razlastitev in uničenje slovenskega privatnega ter zadružnega bančnega in gospodarskega sistema na Tržaškem in Goriškem med obema vojnama in temu sledeči razkroj agrarne družbe, so imeli za posledico, da je slovenska narodnostna skupnost postala objekt izkoriščanja tujega, neslovenskega kapitala in ljudi, je bilo ugotovljeno na manjšinski konferenci v Trstu.
Intenzivna in v veliki mer neutemeljena urbanizacija spodnje tržaške okolice in okolice Gorice po prvi svetovni vojni, ki se je nadaljevala tudi po drugi, se je vršila v ekonomsko in narodnostno škodo Slovencev, ker so oni predstavljali pretežni del prebivalstva okolic in so bili dotlej lastniki urbaniziranih površin.
Razlastitev velikih površin in zemljišč, ki so bila v ogromni večini last Slovencev, za begunska naselja, za industrijo in za infrastrukture po drugi svetovni vojni, večkrat tudi za namene, ki so se pozneje izkazali za škodljive, ter vojaške služnosti na območjih videmske pokrajine so z emigracijo delovne sile zadale hud udarec še preostalim gospodarskim pozicijam Slovencev.
Kljub neizpodbitnim tezam o odločilni vlogi, ki jo igra gospodarstvo za vsako narodnostno skupnost, naletimo ob konkretnih naših zahtevah le na delno razumevanje, raje na popolno nerazumevanje. Ni pravega razumevanja za zahteve, da manjšina aktivno sodeluje pri razvojnih gospodarskih načrtih in pri namembnosti prostora.
V komisiji pri predsedstvu vlade odklanjajo vse tovrstne zahteve z izgovorom, da v gospodarstvu velja zakon o svobodni konkurenci, da Slovenci lahko svobodno izbirajo poklice in dejavnosti. Najodgovornejši predstavnik dežele Furlanije-Julijske krajine se nam čudijo in pravijo, da Slovenci s podobnimi zahtevami terjamo zase nekaj posebnega, saj da gospodarska in prostorska vprašanja zadevajo vse prebivalce ne glede na narodno pripadnost, zato so skupni organizmi popolnoma zadostni.
Taki odgovori so samo delno izraz nerazumevanja in pomenijo v bistvu v današnje razmere prenesen stari odnos do slovenskega gospodarstva, posredno torej do naše skupnosti.
Ta logika spravlja našo narodnostno skupnost v res izjemen položaj, ki pa ni izjemen v pozitivnem smislu, kakor ga upravičeno zahtevamo zaradi “izjemnosti”, ki smo ji bili in smo ji še vedno izpostavljeni, marveč smo postali izjema v odnosu do že uveljavljenih teženj v svetu. Sodobna država se namreč “globoko vrašča v sfero produkcijskih odnosov, ker kompleksni sistem ukrepov državne intervencije, od ukrepov kreditno-monetarne politike in planiranja do davčnega zajetja velikega dela družbenega presežka dela in do nacionalizacije proizvajalnih sredstev postaja bistveni del celotnega mehanizma materialne reprodukcije družbenega življenja… prav v tem je treba iskati “renesanso” nacionalnega vprašanja”. (2)
Razumljiva je torej težanja narodov in narodnostnih skupnosti, da postajajo subjekt gospodarskega razvoja, da so torej v gospodarstvu sami udeleženi in da sami soodločajo o njegovih smereh.
Poseg države v gospodarstvo smo Slovenci občutili in ga še občutimo na svoji koži. Z administrativni ukrepi so bili Slovencem med fašizmom odvzeti denarni zavodi in nepremičnine, ki so služile naši skupnosti. Z veliko zamudo je italijanska država v izpolnjevanju obveznosti iz Londonskega sporazuma dovolila ustanovitev slovenskega denarnega zavoda v Trstu, ki je šele leta 1977 dobil polna pooblastila za poslovanje z inozemstvom, toda ne more še poslovati na celotnem narodnostno mešanem ozemlju. Tržaška kreditna banka iz Trsta ter Hranilnica in posojilnica z Opčin sta v zadnjih letih zaprosili, da bi smeli odpstrong textreti v tržaški in videmski pokrajini skupaj pet podružnic, toda Banca d’Italia je vse te zahteve odklonila.
Vidimo torej, da nima predvsem z razvojem bančništva svobodna konkurenca nobene zveze. To nam tudi jasno potrjuje, da je z administrativnimi ukrepi mogoče gospodarski razvoj neke skupnosti zavirati ali sprostiti.
Kakršen koli načrt gospodarskega razvoja in urbanističnega planiranja, ki ne upošteva prisotnosti Slovencev na narodnostno mešanem prostoru, predstavlja resno nevarnost, da bo škodoval interesu slovenske narodnostne skupnosti.
Če res obstaja želja, da bi se v Kanalski dolini, Reziji in Benečiji ohranili še preostali slovenski prebivalci, potem so potrebni posebni ukrepi za ovrednotenje kmetijstva in uvajanja drugih produktivnih dejavnosti.
In če obstaja želja, da se ohrani etnični značaj območij goriškega in tržaškega Krasa, potem so potrebni restriktivni naselitveni instrumenti in zreduciranje zasedbe prostora na najmanjšo mero. Če tako zaseden prostor služi v pridobitne namene, potem morajo biti lastniki zemljišč v primerni obliki materialno soudeleženi. Potrebni sta odprava posebnih vinkulativnih norm ter resna in hitra podpora vsem pobudam zadružnega značaja za ohranitev kmetijstva z ustreznim gospodarskim načrtom.

(2) Najdan Pešić: Nacionalno vprašanje v današnjem obdobju.

Dokument o pravicah Slovencev

Na dnevnem redu današnjega občnega zbora je tudi sprejetje dokumenta o pravicah slovenske narodne skupnosti v Italiji, v katerm so našteta načela in zahteve, ki naj jih po mnenju SKGZ vsebuje globalni zaščitni zakon v korist naše skupnosti.
Zakaj je potrebno, da SKGZ sprejme danes ta dokument, je navedeno v uvodu samega dokumenta, zato se bomo omejili le na nekatere aspekte vsebine globalnega zakona.
Vsi Slovenci v Italiji zahtevamo, da italijanska država sprejme zakonske norme, ki naj bi bile veljavne za celotno narodnostno mešano ozemlje in ki bi zagotovila slovenski narodni skupnosti in njenim pripadnikom vse narodnostne pravice. Iste pravice za našo skupnot zahtevajo stranke, ki so že predložile svoje zakonske osnutke. V zadnjem času so se temu konceptu pridružile tudi stranke, ki o tem vprašanju niso imele jasnih stališč, ali so takemu zakonu celo nasprotovale.
Bistveno vprašanje je torej, kakšno vsebino bo imel ta zakon in kdaj bo sprejet.
Mnenja o samem značaju zakona so različna. Še večje razlike so glede vsebine. Nekateri se zavzemajo za to, da bi parlament izglasoval okvirni zakon za vse manjšine v Italiji, drugi so za to, da bi ta zakon veljal samo za slovensko manjšino. Okvirni zakon bi pooblaščal deželo in druge krajevne ustanove, da uveljavijo njegova splošna določila.
Za okvirni zakon, ki bi veljal za vse manjšine, bi bilta sistem primeren, ker bi bilo samo na tak način mogoče najti ustrezne rešitve za različna stanja. Sicer bi se pa o tem vprašanju morala izreči vsaka manjšina posebej.
Kar se tiče naše manjšine, smo že ugotovili, da je za sprejem globalnega zakona situacija dozorela, zato ne bi bilo primerno vključiti našo zaščito v splošno manjšinski zakon, ker se bo treba zanj že boritit. Pri tem poudarjamo, da bomo podpirali vse pobude, ki imajo namen doseči zaščito vseh manjšin in da bomo predvsem prispevali k rasti zavesti v družbi o nujnosti take zaščite.
V tem poročilu je bilo že omenjeno, da kakršno koli odločanje o naši zaščiti na lokalni ravni ne bi dalo objektivnih rezultatov, zato odklanjamo okvirni zakon in smo za globalni zaščitni zakon.
Globalna zaščita mora ohraniti samobitnost naši skupnosti na celotnem narodnostno mešanem ozemlju z zagotovitvijo in zavarovanjem obstoja in nadaljnjega razvoja slovenske manjšine na političnem, kulturnem, jezikovnem, socialnem in gospodarskem področju z istočasnim uresničevanjem vseh manjšinskih pravic posameznikov, pripadnikov naše manjšine.
Zaradi mnenja, ki se trdovratno ohranja, da treba manjšinsko zaščito omejiti le na priznavanje pravic posameznim pripadnikom, ne pa celotne skupnosti, navajamo mnenji treh strokovnjakov z manjšinskega področja.
“Manjšinska skupnost ohranja svojo samobitnost prav skozi pravice, ki jih na raznih področjih družbenega življenja uresničujejo posamezniki: posameznik pa more svoje enakopravni položaj uresničiti le v skupnosti, ki ji je zagotovljena možnost obstoja in da ohranja svoje samobitnosti in svoje posebnosti.” (3)
“Prvi kriterij (pri reševanju manjšinskih problemov) obstaja v tem, da se zakonska zaščita jezikovne skupnosti ne nanaša le na posameznike, ki vsakokrat posebej zahtevajo njeno uveljavljanje, marveč na vso ‘manjšino’ ki jo je treba jemati kot družbeno skupnost.” (4)

 

(3) Ernest Petrič: Mednarodno varstvo narodnih manjšin.
(4) Alessandro Pizzorusso: Le comunità etnico-linguistiche in rapporto al loro riconoscimento giuridico nello stato italiano.

Zato da se zagotovijo narodnostni interesi skupnost in posameznikov, polaga dokument SKGZ posebno pozornost predstavništvom manjšine, s tem da je treba zagotoviti izvolitev slovenskih predstavnikov v zakonodajna in druga telesa in ustanoviti posebne organe v obliki komisij na vseh ravneh, od osrednje pri vladi do občinskih komisij. Na ta način je omogočeno skupnosti, da nastopa kot kolektivni subjekt in da kot tak sodeluje in soodloča z večinsko družbo, ko gre za vprašanja, ki v kakršni koli obliki vplivajo na manjšinsko skupnost. Ko gre za izrazito slovenska vprašanja, kot so šola, kultura in podobno, so predvideni taki organi, ki odločajo samostojno.

Jezik

Ne more biti uresničena manjšinska zaščita, če ni v zadostni meri in povsod zagotovljena raba manjšinskega jezika. Prisiljena raba italijanskega jezika je glavni vzrok, da pripadniki slovenske skupnosti proti svoji volji opuščajo rabo slovenskega jezika, kar je predsoba, ki z vso gotovostjo privede v asimilacijo.
Zaradi tega, ker predstavlja prav jezik oviro ali sredstvo za asimilacijo, je v našem dokumentu in v drugih zakonskih osnutkih posvečena tolikšna pozornost pravici slovenskega jezika.
Naše zahteve so v dokumentu tako odmerjene, da zagotavljajo pripadnikom naše skupnosti, da vse zadeve lahko opravijo v svojem jeziku. Kakršno koli omejevanje bi bilo polovično ne smao iz načelnega stališča, marveč predvsem zaradi praktičnih posledic, ki bi jih polovičarstvo povzročilo.
Nobenega italijanskega državljana ne silimo in ne bomo silili, naj se uči slovensko. Če misli, da je koristno, da slovenski jezik pozna, naj se ga uči. Kljub temu menimo, da je prav, če država in druge javne ustanove omogočajo učenje slovenskega jezika tistim, ki to želijo.
Drugo je seveda naša želja, kakšna sredstva so nujna za ustvaritev boljših pogojev za sožitje med pripadniki dveh narodnosti, ki živijo na istem prostoru.
Višek harmoničnega sožitja je po splošni sodbi dosežen takrat, ko pripadniki obeh narodnosti govorijo oba jezika. Danes si želimo, da bi čim več Italijanov vsaj pasivno poznalo naš jezik, ker je prijetno, če pripadniki dveh narodnosti govorijo vsak svoj jezik in se pri tem dobro razumejo. Tako se ravnamo, kadar se srečamo z odborniki Unione degli Italiani dell’Istria e di Fiume.
Tisti, ki pravijo, da se ne izplača učiti se jezika majhnega naroda, kot je slovenski, niso preveč razlimišljali, kaj bi bilo treba storiti, da bi sožitje med pripadniki dveh narodnosti skladno. S tem vprašanjem bi se morali baviti predvsem humanisti, posebno tisti, ki imajo še vizijo o osvobojenem človeku. Nihče ne more biti svoboden, če v sredini, v kateri živi, ne more uporabljati svojega jezika.
Zahvaljujemo se za paternalistične nasvete, naj ostanemo samo mi Slovenci dvojezični, kar nas naj bi spravljalo v položaj privilegiranih državljanov. Te, na videz laskave, ugotovitve ne morejo prikriti miselnosti, ki je pri marsikom še zakoreninjena, o državljanih dveh vrst: tistih, ki so jim naložena posebna bremena za splošno korist, in tistih, ki jim je treba prizanesti kakršnokoli breme.
Če hočemo omogočiti rabo slovenskega jezika v javnih uradih in sodiščih, je treba zagotoviti določeno število uradnikov, ki bodo znali oba jezika. Odklanjati to, pomeni, da mora ostati vse pri starem. Posebni statut londonskega memoranduma določa za Slovence celo “pravično zastopstvo na upravnih položajih”, kar pomeni, da bi morala biti Slovencem zagotovljena mesta v upravi in v sodstvu v sorazmernem številu, kar je mnogo več od naše zahteve, da samo nekateri javni funkcionarji poznajo oba jezika.
Dokument, ki ga bomo danes sprejeli, je zadosti jasen, da ni za vsa ostala področja potrebna posebna razlaga in utemeljitev.

Boj za naše narodnostne pravice

Goriški Slovenci in Slovenci videmske pokrajine so že leta 1947, ko je bila uveljavljena mirovna pogodba z Italijo, začeli terjati zakonske norme, ki bi jih ščitile. Tržaški Slovenci so od 1947 do 1954 zaman zahtevali uveljavljanje statuta Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je izenačeval pravice obeh narodnosti. Od tega leta dalje, ko je tržaška pokrajina prešla v meje Italije in so tržaški Slovenci dobili s to pogodbo posebni statut s podrobno naštetimi pravicami, so se v prvi vrsti borili za uveljavitev določil tega statuta, tudi v prepričanju, da bi z mednarodno pogodbo pridobljene narodnostne pravice na Tržaškem vplivale na ravnanje s Slovenci goriške in videmske pokrajine.
Odpor oblastvenih političnih in sodnih struktur, da bi se na Tržaškem v celoti izvajale določbe posebnega statuta, predvsem glede pravic slovenskega jezika in pravične zastopanosti v javnih službah, je kmalu utrdil prepričanje, da Slovence vseh treh pokrajin veže ista usoda in da je potreben skupen in enoten boj.
Šele v letu 1961 je parlament uzakonil slovensko šolo na Tržaškem in Goriškem in je zaradi političnih stališč tedanje prevladujoče večine diskriminacijsko izvzel Slovence v videmski pokrajini. Enotna zahteva slovenskih organizacij in dveh vsedržavnih strank, da morajo biti na podlgi člena 6 Ustave vključene v posebni statut avtonomne dežele Furlanija – Julijska krajina določbe za zaščito slovenske narodnostne skupnosti, ker bi edino na ta način dežela upravičila svojo posebnost, ni uspela, ker tretji člen statuta v bistvu ponavlja koncept 3. in 6. člena Ustave. Po tem neuspehu, ki so ga zakrivile tedanje večilnske politične sile, se je v letu 1962 porodila misel, da bi se za uzakonitev pravic slovenske narodnostne skupnosti bilo treba zateči k rednemu zakonu. Politični boj za celovito zaščito in za posamezne pravice se je nadaljeval in v letih 1971 in 1972 so bili izdelani, kot že povedano, razni osnutki zakona. Globalni zaščitni zakon je tako postal točno opredeljen strateški cilj boja Slovencev in njim naklonjenih strank za uzakonitev pravic slovenske narodnostne skupnosti.
V okviru take usmeritve je prišlo do raznih skupnih akcij, predvsem do prvega srčanja s tedanjim predsednikom vlade Emiliom Colombom decembra 1971. Delegacija je predložila predsedniku vlade dokument z zahtevo po uzakonitvi zaščite slovenske narodnostne skupnosti in da se čimprej začne razprava o predloženih zakonskih osnutkih. Razen majhnih koncesij, ki jih je vlada dala deželi, da sme, vsaj kar se tiče obrobnih vprašanj, sprejemati zakonske ukrepe v korist slovenske narodnostne skupnosti, obisk pri Colombu ni rodil sadov. Osimski sporazumi so z ureditvijo mejhnih vprašanj in z obveznostmi do manjšin ustvarili novo stanje in ugodne pogoje, da se za dosego globalne zaščite sproži nova odločilna akcija.
V ta okviru spada obisk enotne slovenske delegacije pri predsedniku vlade G. Andreottiju avgusta 1977. Predsednik Andreotti je sprejel zahteve delegacije, da vlada imenuje posebno komisijo, ki naj obravnava predložene zakonske osnutke in splošne probleme slovenske narodnostne skupnosti v Italiji.
Konec leta 1977 je bila imenovana posebna komisija pri predsedstvu vlade za proučitev predloženih zakonskih osnutkov in problemov slovenske narodnostne skupnosti v Furlaniji – Julijski krajini. Od 21 članov komisije je v njej le pet Slovencev, pri čemer je treba omeniti, da sta tri od teh imenovali KPI in PSI.
Komisija do danes še ni zaključila svojega dela, poleg tega se je proti volji slovenskih članov omejila na zbiranje splošno znanih dejstev, preav tako še ni začela razpravljati o predloženih zakonskih osnutkih.
Večilna članov komisije, predvsem tistih, ki so jih imenovala razna ministrstva, je na splošno nenaklonjena vsebinski in učinkoviti zaščiti in sta se v sami komisiji in v njeni delovni skupini o vsakem vprašanju izoblikovali dve stališči: na eni strani omejevalno, na drugi pa vsebinsko popolnejše. Proti volji slovenskih članov je bil 21 občinam videmske pokrajine razposlan vprašalnik v zvezi s položajem neitalijanskih skupnosti na ozemlju vsake občine posebej. Odgovore je v večilni primerov pogojevalo pismo vodstva videmske Krščanske demokracije, ki je ustvarilo vtis, da obstaja namen opredeliti Slovence videmske pokrajine za nekaj “posebnega” ne pa za sestavni del slovenske narodnostne skupnosti. To naj bi služilo za izključitev Slovencev te pokrajine iz zaščitnega zakona ali vsaj, da bi jim bile priznane manjše pravice kot goriškim in tržaškim Slovencem.
Vse to se je dogajalo kljub teu, da je na konferenci o etnično jezikovnih skupnostih, ki jo je organizirala lani videmska pokrajina, prišlo jasno do izraza, da nihče ne more zanikati obstoja Slovencev v tej pokrajini.
Medtem nam je Slovencem uspelo, da smo skupaj z veliko večilno italijanskih političnih sil preprečili, da bi bil izdan vladni dekret na podlagi nesprejemljivega tolmačenja člena 8 Osimskega sporazuma. Ta dekret bi vsebinsko in teritorialno omejeval pravice naše skupnosti.
Ob naštetih negativnih pojavih se je v vseh slovenskih organizacijah in strankah, v katere so vključeni Slovenci, rodil sklep, da je treba priti v neposreden stik z najvišjimi predstavniki države in vsedržavnih strank, zato da bi čimprej prišli do zaščitnega zakona.
Enotna delegacija se je na podlagi tega sklepa srečala novembra lani s predsednikom republike Sandrom Pertinijem, ki nas je zadovoljil z izjavo, da država nima kaj darovati manjšinam, marveč da mora z njihovo zaščito storiti svojo dolžnost. Enotna delegacija je decembra lani povnovno obiskala predsednika Andreottija, nato predsednika senata A. Fanfanija in poslanske zbornice P. Ingraa, pri katerih je dobila podporo. V teku so obisku pri osrednjih tajnikih strank.
Kljub vsemu temu je na predzadnji seji komisije prišlo na dan, da obstaja namen izvesti neke vrste preštevanje manjšine, kar so slovenski člani komisije in nato še vse organizacije in prizadete stranke, odločno odklonili.
Kako bo posebna komisija zaključila svoje delo, nam ni znano, toda slovenska narodnostna skupnost ne mara in ne more več dolgo čakati.
Upravičeno je nezadovoljstvo celotne naše skupnosti nad tem, da mora biti za Slovence pot do naših pravic tako dolga. Določbe ustave, da država ščiti jezikovne manjšine, so stare 31 let; posebni statut londonskega memoranduma izpred 25 let se je manj kot polovično izvajal; več kot tri leta so potekla od podpisa osimskega sporazuma in smo še vedno prisiljeni dokazovati svojo identiteto in terjati uživanje temeljnih pravic, če naj bomo kot skupnost zaščiteni.
Dosedanje neizpolnjevanje in odlašanje pomenita popuščanje grobemu nacionalizmu, ki se napaja prav na naših nerešenih problemih. Prepričani smo, da se bo nacionalistična histerija polegla potem, ko bomo dobili svoje pravice, kakor se je v zvezi z mejo med bivšima conama A in B polegla potem, ko je bilo rešeno vprašanje meja. Rešitev naših vprašanj ne zadeva torej samo nas, marveč bo vplivalo na splošno politično klimo na narodnostno mešanem ozemlju. Zato pozivamo vse demokratične stranke brez razlike, sindikate, demokratične organizacije, politične osebnosti, delavce, kulturnike, gospodarstvenike in publiciste italijanske narodnosti, naj nam bodo naklonjeni in naj nam pomagajo razkrivati tiste, ki potvarjajo naše zahteve in s tem vnašajo nemir in navajajo k sovraštvu.
Rojanski svet pri Sv. Jakobu v Trstu je enoglasno izglasoval dokument o pobudah, ki bi jih bilo treba uresničiti za skladnejše sožitje med Slovenci in Italijani tega rajona. Dokument navaja potrebo po poučevanju slovenskega jezika na italijanskih šolah na prostovoljni osnovi, zavzema se za sodelovanje med šolami in kulturnimi organizacijami obeh narodnosti in navaja nujnost, da je treba za vse odločitve v mestu konzultirati slovenske organizacije, končno zahteva čimprejšnjo namestitev tolmača pri konzulti sami.
Naj bodo sklepi konzulte Sv. Jakoba primer, kaj je treba storiti, da pride do večjega medsebojnega spoznavanja in spoštovanja!
SKGZ hoče prav z današnjim in tako zasnovanim občnim zborom skupaj z vsemi včlanjenimi organizacijami in njihovimi člani dokazati enotnost in odločnost v zahtevi po globalni zakonski zaščiti in s prav tako odločnostjo odgovoriti vsem tistim nazadnjaškim silam, ki bi nas hotele izbrisati ali vsaj potisniti v kot.
Skupni napori vseh Slovencev, vseh slovenskih organizacij in strank, ki vključujejo Slovence, bodo v bodoče še bolj potrebni kot doslej. Z obiski pri najvišjih državnih in političnih predstavnikih je enotna delegacija Slovencev premaknila vprašanje zakona o zaščiti naše skupnosti z mrtve točke. Boj za vsebino zaščitnega zakona bo terjal še večjo strnjenost, ki je biti predvolilno obdobje ne sme načeti. SKGZ ne bo, tako kot ni doslej, štedila z napori, da se uveljavi čimbolj enotno gledanje na vsa vprašanja, ki se tičejo naše skupnosti, da še naprej skupno nastopamo in da pride tudi v javnosti do izraza naša odločnost, da branimo naše pravice.
Zato bo SKGZ predlagala drugim organizacijam in političnim silam, da skupno in odločno odgovorimo, če se sovražna protislovenska propaganda ne preneha.
Delegatke in delegati!
Vsakdo izmed nas je danes postavljen pred preizkušnjo, koliko zna sam braniti svoje pravie. Naj bo čas, ki je pred nami, čas pogumnih izpričanj o naši narodni pripadnosti, naj bo čas zavestnih nastopov pri uveljavljanju našega jezika in vseh pravic, ki pripadajo sleherni narodnostni skupnosti.