Trst, 15. decembra 1968
Predsedniško poročilo
Boris Race
Polagamo obračun dvoletnega dela naše organizacije. Poročila bodo skušala prikazati, kaj so organi naše zveze v tem času storili. Delegati bodo na podlagi poročil in svojih izkušenj izrekli svoje mnenje in presodili uspešnost ali neuspešnost našega dela.
Gotovo je bilo marsikaj storjenega in tudi mnogo truda vloženega. Tudi sodbo o tem ali je bilo vse, kar smo storili, prav, naj izrečejo delegati.
Takoj v začetku pričujočega poročila je treba poudariti, da se vsi, ki smo imeli v tem obdobju večje ali manjše odgovornosti v naši organizaciji, zavedamo, da nismo storili vsega, kar bi bilo treba in da nismo izpolniti vseh pričakovanj svojih članjc in slovenskega človeka pri nas. Res je pa tudi, da moramo upoštevati razmere, v katerih delamo.
Boj za naše pravice ni več take enostaven, kakor je bil nekdaj, ko smo stali za okopi in izstreljevali zahteve, protistrel je bila pa odklonitev. Fronta se je zapletla, zato je tudi orožje zastarelo. Mi vsi,vse politične in manjšinske organizacije, so v težavah, ker ne morejo biti kos zahtevam dneva. Načelna stališča so nam več kot znana. In to je zadostovalo za tiste časa, kadar so nam vse od kraja odklanjali. Zatakne se pa danes, ko je treba izdelati podrobne zahteve, proučiti vso zakonodajo, predlagati in utemeljiti spremembe zakonov, podrobno poznati ustroj in delovanje vseh javnih uradov, zasledovati tekočo zakonodajo in svetovati vsem, ki se jih tiče, kako naj izrabijo določila in olajšave, ki jih posamezni zakoni vsebujejo itd. Nenehno je treba vzdrževati stike na vse strani, da se organizacija po eni strani ne izolira, po drugi strani pa da se izrabijo vse priložnosti. Mnogo je tudi organizacijskega dela in vzdrževanja stikov s članicami ter jim pomagati po svojih močeh.
Javno manjšinsko delo je pri nas prostovoljno, to se pravi, da ga človek opravlja poleg poklicnega dela. Na splošno se je življenje skompliciralo in človeka bolj zaposluje, izčrpava ter ga drži v večji živčni napetosti. Vse to je ovira za delo vseh organizacij in niti naša zveza niti njene članice niso izjema.
Mar mora manjšina prevzemati vse breme za zbiranje dokumentacije in statistik, za študijsko in raziskovalno delo v manjšinski problematiki? Kako naj manjšina z lastnimi šibkimi gmotnimi možnostmi omogoči proučevanje gospodarskih pojavov, kmetijskega področja, turizma, urbanizma, toponomatiske, zakonodajo in vseh drugih torišč, ki zadevajo Slovence?
Vsega tega manjšina ne more sama opraviti. Če obstaja res pripravljenost, da se naše zadeve rešujejo, se mora vse to delo vršiti z javnimi sredstvi, drugače so vse obljube s strani orgovornih funkcionarjev manj kot polovične.
Na zahtevo komunističnih svetovalcev je bil ustanovljen urad za manjšinske zadeve pri predsedstvu deželnega sveta. Ne poznamo niti programa njegovega dela, niti njegove dejavnosti. Tršaški in goriški socialisti so sprejeli resolucijo o osnovnih zahtevah glede slovenske manjšine v Italiji, v kateri zahtevajo ustanovitev parlamentarne študijske komisije za vprašanja narodne manjšine v vseh treh pokrajinah. Mislimo, da ni primerno, da se tu izrečemo, kako naj bi si ta dva organa razdelila delo glede proučevanja naših zadev, o tem se je treba pogovoriti. Nujno je, da breme za to delo prevzame javna uprava in da bodo vanj vključeni predvsem slovenski strokovnjaki.
Sodimo, da je bil tak uvod k poročiloma o delu naše zveze ter njenih članic potreben, da bodo delegati lahko objektivneje sodili njeno delo.
Kot manjšinska organizacija, ki ima v svojem programu ohranitev naše narodnostne skupnosti in boj za njene pravice, je prav, da si ob naših zborovanjih najprej zastavimo vprašanje, kaj se je v minulem dvoletnem obdobju pri nas zgodilo, kar pobliše zadeva našo manjšino v Italiji.
Slika ima, podobno kot vsak pogled nazaj, svetle in temne strani.
Ker so bile v uvodu omenjene nekatere težave ki zadevajo same temelje našega delovanja, bo morda prav, če naštejemo zdaj svetlejše strani.
Kakor je bilo ugotovljeno že pred dvema letoma, si je slovenska šola opomogla po hudih udarcih, ki so jo dvajset let neusmiljeno bíli. Mnogo je bilo napisanega, točnega, netočnega in intendencioznega o vzrokih za tako skokovito padanje vpisa v slovensko šolo v povojnih letih. Ni bila izrečena še zadnja beseda o tem pojavu. Sloneti bo morala namreč na znanstveni analizi, česar pa še nimamo. Mislimo pa, da imamo zadosti dokazov in vsakdanjih izkušenj, da je glavni vzrok za ta pojav gospodarski, politični in moralni pritisk na slovenske starše. V drugačnem primeru si tudi ne bi mogli razlagati, zakaj se je padec vpisov pred leti v Trstu, sedaj pa tudi v Gorici zaustavil in da vpisi celo naraščajo. To pripisujemo lahko le dejstvu, da takega pritiska, pa tudi takih skrbi za kruh danes ni več, kot so bile še pred leti.
Združitev dveh idejno sorodnih prosvetnih organizacij v Slovensko prosvetno zvezo in resničnih dveh kmečkih organizacij na Tržaškem v Kmečko zvezo moramo šteti tudi med visoko aktivne postavke. Obe združitvi pomenita zmago zavesti, da mora narodna samoobramba premagati politične razlike, strankarske in volilne interese, ker je v kulturni dejavnosti in v obrambi gospodarskega manjšinskega potenciala največ stičnih točk, ki omogočajo združevanje na širši in celo najširši osnovi. To je naš človek še dolgo časa sam spoznal in je instinktivno lomil ovire, ki so v zadnjih letih postajale iz dneva v dan šibkejše. Ob tej priliki moramo pohvaliti tiste, ki so se na obeh straneh že leta trudili, da do združitve pride. Združitev aktivnih sil je že rodila plodove in je upravičeno pričakovanje, da bo bodočnost potrdila koristnost tega dejanja. Na Goriškem je spodbudno zbližanje prosvetnih društev povezanih v SPZ in društev katoliške smeri.
V isto kategorijo spada tudi močno oživljena dejavnost in večja prisotnost Slovenskega gospodarskega združenja v iskanju novih poti za razreševanje splošnih gospodarskih problemov na vsem področju, kjer prebivamo Slovenci. Prav tako izhaja iz Slovenskega gospodarskega združenja več pobud za ohranitev in okrepitev slovenske gospodarske moči.
V ta okvir spada tudi napor Primorskega dnevnika, ki v zadnjem času redno izhaja na najmanj šestih straneh, kar predstavlja precejšnjo gmotno žrtev in še večjo požrtvovalnost ter prizadevnost njegovih urednikov.
Večjo samozavest in željo, da poudarjeno manifestira svojo narodno pripadnost, je v zadnjem času slovenski človek pri nas dokazoval tudi z množično udeležbo na raznih manifestacijah. Pri tem je prišla do izraza predvsem volja, da hoče to pripadnost tudi ohraniti ob zgledovanju na zgodovinske vzore in tradicije, predvsem pa na narodnoosvobodilno borbo, ki je bila za nas Slovence v zgodovini najbolj junaška oblika boja za narodno ohranitev.
S tem v zvezi moramo postaviti v prvo vrsto veličastno partizansko zborovanje v Bazovici julija 1967, letošnjo doberdobsko proslavo stoletnice ustanovitve kmečkih čitalnic in 25-letnice vstaje primorskega ljudstva, pa tudi veliko manifestacijo ob odkritju kraške hiše in ob kraški ohceti v Velikem Repnu.
Veliko število Prešernovih proslav, jubilejnih proslav ustanovitve posameznih čitalnic, šol in društev, proslava obletnice razpusta mladinskih društev in drugih prireditev, vsako leto uspešnejša kmetijska razstava pa tudi v velikem stilu zasnovana pustna povorka, vse to so znaki očitnega poudarjenja volje, da hočemo Slovenci ostati zvesti svojemu narodu.
Pred dvema letoma smo ugotovili, da naša mladina manifestira svojo narodno pripadnost z intenzivno in mnošično športno dejavnostjo. Prijetno je, če moramo danes poudariti, da ni bila to muha enodnevnica. Res ni bilo letos množičnih športnih nastopov slovenske mladine, zato pa so se športne organizacije utrdile, kvaliteta dvignila in so se veliki napori usmerili v gradnjo športnih naprav, po večini iz lastnih sredstev.
Beneški Slovenci so v tem času dvakrat imeli v gosteh Slovensko gledališče. V vsej žalostni zgodovini, ko jim ni bila in jim še ni povsem priznana pripadnost slovenskemu narodu, niso naši bratje v Beneški Sloveniji imeli še prilike z odra slišati slovensko besedo. Zaradi tega je prvo posredovanje žie umetniške besede važna prelomnica v njihovem nacionalnem življenju, kar so tudi sami potrdili z množično udeležbo. V zavesti slovenskega človeke teh revnih in zapuščenih dolin se tudi s tem počasi zbuja prepričanje, da njihov zaničevan in prepovedan jezik ni samo za domačo rabo, ampak da je sposoben misli in čustva izrašati enako lepo, bogato in vsestransko, kakor jezik večjih narodov. Važno je tudi, da so v oktobru letos preprosti naši ljudje iz nadiških dolin pogumno pred televizijsko kamero in s tem pred vsemi televizijskimi gledalci vse Italije povedali, da so slovenske narodnosti. Tudi novi verski list beneškıhSlovenoev in novoustanovljene slovenske organizacije beneških izseljencev v Švici nas upravičeno navdajajo z upanjem, da čas prebujenja prihaja, kljub velikanskim oviram, ki jih bodo morali še premagati. V teh težavnih naporih bo njihova akcija slonela tudi na izjavi, ki jo je v tem pogledu dal predsednik A.Berzanti v deželnem svetu, da deželni odbor ne zanika, da žive občani slovenskega jezika, razen na Tržaškem in Goriškem, tudi v drugih predelih dežele in da nikomur ne zanika priznanje pravio. Prav je torej, da so predstavniki beneških Slovencev v pismu predsedniku Berzantiju napovedali, da bodo postavili vrsto stvarnih zahtev.
O tem, kakšne so poti za razreševanje naših problemov, je bilo mnogo napisanega in izgovorjenega v zadnjem obdobju. Mnogo je bilo sprejemljivega, nekaj pa manj ali povsem nesprejemljivega. Toda, tudi to je znak stremljenja, da najdemo pot, kako priti čim prej do stanja, ko bomo enakopravni dršavljani in da se ohranimo.
Slovenci se čedalje bolj uveljavljajo kot ustvarjalni dejavnik v delavskih strankah. Zaradi tega rastejo njihova pomembnost, ugled in avtonomija ter vedno bolj v praksi uresničujejo načelna stališča, oblikujejo konkretne zahteve ter iščejo najprimernejšo pot v boju za naše pravice. S tem v zvezi moramo omeniti izvolitev slovenskega poslanca na listi KPI, uveljavljanje Slovencev v lokalnih upravah, številne resolucije KPI glede slovenskih problemov, vztrajno postavljanje zahtev izvoljenih predstavnikov KPI, PSI in PSIUP in resolucijo tršaške in goriške federaoije PSI ter njena obrazložitev na zadnjem kongresu v Rimu o tem, katera vprašanja Slovencev v Italiji je treba rešiti.
Slovenska skupnost kot manjšinska in politična organizacija je tudi prispevala tako s svojimi posegi, kot s pogajanji skupno s socialistično stranko, da so slovenska vprašanja prisotna v izvoljenih organih in da so nekateri odbori teh organov prevzeli nekaj obveznosti za rešitev določenih vprešanj. Opažamo pri Slovenski skupnosti v zadnjem času določene pozitivne premike v smislu, da ne vztraja več v vnaprejšnjem zanikanju pozitivne vloge, ki jo imajo delavske stranke pri reševanju naših vprašanj, prav tako mislimo, da prodira v politični koncept te grupacije večji realizem v zvezi s predstavništvom Slovencev. Oboje odpira možnosti za večjo strnjenost Slovencev pri nastopanju navzven.
Programski izjavi sedanjega tržaškega občinskega in pokrajinskega vodstva, v katerem sodelujeta Socialistična stranka in Slovenska skupnost, vsebujeta stališče do slovenske manjšine, po katerem naj bi bil odnos do nje tak, da omogoči vsklajen in civiliziran razvoj sožitja med občani italijanskega in slovenskega jezika, ki naj da pobudo za človeški razvoj manjšine z zaščito njenih zakonitih jezikovnih potreb in običajev. Razen tega sta se oba odbore obvezala, da bosta ukrepala v prid Slovencev, predvsem z ustanovitvijo prevajalnih uradov.
Predsednik Berzanti se je v že omenjeni programski izjavi obvezal, da bo odbor vztrajno zahteval od države, da sprejme primerne ukrepe za upravičena vprašanja, ki niso še bila popolnoma rešena in da se bo zavzemal za priznenje in uveljavljenje zakonitih pravic občanov slovenskega jezika, ki živijo v deželi.
Za revijo Trieste je podtajnik Krščanske demokracije, Flaminio Piccoli, ki velja v stranki za pomembno osebnost, napisal članek o južnotirolskem vprašanju, v katerem se zavzeme, da je treba odprta vprašanja Nemcev rešiti. Med drugim piše tudi sledeče: “Nočemo niti absorbirati niti asimilirati manjšine. Mislimo, da ni ta smoter zgodovinsko, kulturno in moralno upravičen. Nas niti ne zanima, če je bila podobna formulacija v OZN uporabljena. Manjšina ostaja sama sebi zvesta ne glede na to, ali to hočemo ali ne. Važno je predvsem to, da ji gre v zavest, de se počuti v državi kot doma in da začenja razumevati, da pot vodi v združevanje Evrope, in da se manjšina zaveda, da pravilna smer vodi prek sodelovanja in ne ločitve ter jalovih protestov”.
Tajnik Krščanske demokracije, Sergio Coloni, je v deželnem svetu julija letos dejal: “Poudarjam, da hočemo razvoj in ne asimilacijo slovenske manjšine, kajti za nas pomeni prisotnost manjšine obogatitev naše dežele”.
Z odprto mejo, mednarodnimi dogovori v okviru londonskega sporazuma in dobrimi odnošaji med Jugoslavijo in Italijo ter s postopnim razčiščevanjem odnosov med Slovenci na splošno, se vedno bolj utrjuje povezava med matičnim narodom in manjšino kot celoto.
To dejstvo z zadoščenjem ugotavljamo prav na zborovanju naše Zveze, ki se je v vsem času svojega obstoja skupaj s svojimi članicami trudila, da bi naša manjšina stkala čim več vezi z matico. Res je, da smo pri matici naleteli v tem pogledu na razumevanje in pobude. Ker pa sodimo, da ni še dosešena zašelena stopnja, smo se prav v zadnjem obdobju aktivneje zavzeli, da prodre v zavest Slovencev tu in onstran meje prepričanje, da meja ne sme predstavljati več ovire za še tesnejše njihovo povezovanje, predvsem v kulturi, pa tudi v drugih družbenih dejavnostih.
Beležimo še otipljive znake te široke akcije in smo prepričani, da bomo s skupnimi napori uspeli storiti še veliko na tem področju.
Delegacija Slovencev v Italiji, ki je v novembru letos obiskala predsednika Izvršnega sveta SR Slovenije, Staneta Kavčiča, predstavlja kljub nekaterim pomanjkljivostim glede sestave delegacije same, važen mejnik v odnosih med matičnim narodom in celotno manjšino. S tem obiskom je prišlo do izraza načelno stališče političnega vodstva matičnega naroda in lahko rečemo naroda kot celote, da velja enaka njegova skrb za vse pripadnike tistih delov lastnega naroda, ki žive izven matične države. Obisk je tudi manifestativno zaključil nekajletni proces, ki se je razvijal v tistih manjšinskih političnih organizacijah in krogih, ki so bili polemično ustrojeni do družbene ureditve v matični domovini in ki jih je privedel do spoznanja, da je kljub političnim in ideološkim razlikam, matični narod le eden in da je navezava nanj važen porok za obstoj manjšine.
Kakor nas morajo navdajati vsa navedena dejstva, izjave in obljube z optimizmom, tako moramo še močneje podčrtati vse tiste negativne strani, ki jih vsak posamezni Slovenec občuti vsak dan na lastni koši in ki so slejkoprej glavni predmet pozornosti slovenskih organizacij, izvoljenih slovenskih predstavnikov, javnih delavcev, tiska, naprednih gibanj in strank. Po drugi strani pa ne manjka negativnih pojavov v manjšini sami, ki slabijo naše napore.
Mnogim, pa tudi tistim pripadnikom večinskega naroda, ki jih imamo za odprte, ali so resnično odprti do naših vprašanj, včasih preseda, kadar naštevamo še nerešena vprašanja. Ker moramo ob vsaki priliki ponavljati iste stvari, nas imajo za neučakance, za nezadovoljneže, za maksimaliste, da hočemo biti priviligirani, da se delamo žrtve in podobno. Naj nam verjemejo, da nam je dvakrat neprijetno, ko te neše “molitvice” ponavljamo. Predvsem zaradi tega, ker niso neketere naše najosnovnejše pravice še uresničene in drugič, res ne bi radi, da bi nas imeli ze nepoboljšljive nezadovoljneže. Toda, naj nam v zvezi s tem naši kritiki odgovorijo same na eno vprašanje: Posebni statut Londonske spomenice je glede previc, ki bi jih morali uživati zelo jesen in precizen. In ta sporazum so predstavniki Republike Italije podpisali z obveznostjo, da ga bodo izpolnjevali. Od takrat je poteklo 14 let in še danes se razen malih izjem glede jezike, recimo, ne izvaja. In prav kar zadeva ustno in pismeno uporabo slovenskege jezika v odnosu do oblasti, je podrobno in nedvoumno formulirano v statutu. Mar nimamo tudi formalno pravico, če se ob vsaki priliki pritožujemo nad tem, da se te določbe ne izvajajo, ne glede na to, da sodi uporaba materinega jezika med najosnovnejše pravice naroda ali manjšin in bi že to zadostovalo, da ne prenehamo s stalnim postavljanjem te zahteve?
Čudimo se, de ni nerodno tistim, ki se ned nami zgražajo, da morajo venomer poslušati iste pritožbe, ki so formalno utemeljene in v popolnem skladu z naravnimi človeškimi postavami in tudi z republiško ustavo. Toda napad v obliki očitkov je najboljša obramba in zaradi tega ni čudno, če se stališča Slovencev večkrat zradikalizirajo.
V tržaški občini – da o drugih uradih in sodišču ne govorimo -, kjer bi moral slovenski jezik imeti že pred dobrimi desetimi leti enako pravico kot italijanski, je večina v občinskem svetu začela govoriti o Slovenci šele pred petimi leti, ko je bil ustanovljen prvi odbor levega centra. V tem času je bilo glede ustne uporabe slovenskege jezika nekej ukrenjenega v občinskih izpostavah zgornje okolice in v zgornji okolici sami, ustanovljen je bil tudi urad za prevajanje. Toda še letos se dogaja, da je ponekod na občini slovenski jezik tuji jezik, v uradih na splošno pa ni mogoče priti s slovenskim jezikom nikamor. Lahko pozdravljamo zatrjevanje tržaškega župana, da ima slovenska manjšine pravico zaščite, kakor to določa Posebni statut, toda ali naj uživemo le ob zadoščenju, da imamo pravico?
Morali se bomo vedno vračati na isto, dokler ne bo ta pravica uresničena do vseh podrobnosti in bomo zadovoljni kadar bo župan moral odgovarjati nacionalistični desnici, da imamo Slovenci pravico zaščite po londonskemu sporazumu.
Popolno nerazumevanje je za pravično zastopstvo Slovencev v javnih sodnih službah. Še vedno je premajhna udeležba v raznih imenovenih komisijah in odborih.
Beneški Slovenci še vedno ne uživajo nobene narodnostne pravice, razen tega, da ni več takih ovir za slovenske prireditve in da je ponekod omogočeno bogoslužje v slovenskem jeziku. Organi oblasti pa še niso preneheli z odkritim in včasih izzivalnim podrobnim in sistematičnim registriranjem pojavov prebujevanja narodne zavesti beneških Slovencev v očitni težnji, de bi s pritiskom Benečane odvrnili od tega, da bi se javno proglašali za Slovence.
Kljub nekaterim ukrepom v zvezi z urejevanjem zadev slovenskega šolstva – pri tem je treba omeniti predvsem, sicer zapoznelo, ustanovitev Strokovnega zavoda v Gorici – je še mnogo odprtih vprašanj. Predvsem gre za še vedno neurejen in v mnogih primerih socialno nevzdržen položaj mnogih šolnikov, za končno ureditev položaja neketerih šol in izpopolnitev njihove mreže.
Razlaščevanje zemlje, ki je večinome last slovenskega kmeta ne Tržaškem, je zavzelo v zadnjih dveh letih obseg, ki nas navdaja z veliko skrbjo, ker jemlje slovenskemu človeku trajno dobrino, ki se z odškodninami v večini primerov spremeni v začasno in tako slabi njegovo gospodarsko moč, ki spada med temeljne komponente narodne ohranitve. Kruti posegi v slovensko podeželje spreminjajo njegov nacionalni značaj. Doslej so ta cilj sistematično zasledovali predvsem v zgornji okolici. Tudi zadnji posegi v dolinsko občino imajo delen prizvok načrtnosti, kljub nasprotnim zagotovilom, vsaj kar zadeva objektivne potrebe naseljevanja delovne sile, ki se bo po sili razmer izseljevala.
Pazljivo bomo morali zasledovati, kako bo potekala avtocesta pri Sovodnjah in zagotoviti garancije, če bo zgrajen jedrski pospeševelnik v Doberdobu.
Nihče ne more pričakovati, da bomo vsi Slovenci v zamejstvu enako mislili o ureditvi življenja in da bomo videli samo eno pot, po kateri bomo naša vprašanja reševali. Toda mislimo, da si le dovoljujemo preveč razkošja, ko kot neenakopravna narodne manjšine, ki se more boriti za svoj obstoj in za nekatere nejosnovnejše pravice, ne samo kopiramo politično heterogenost pri večinskem narodu, ki nacionalnih problemov ne pozna, ampak ga v politični razcepljenosti še prekašamo.
Še večje razkošje je, da stopajo v ospredje strankarsko politični interesi prev v zvezi s tistimi vprašanji, kjer bi bilo že naše splošno narodne interese najbolj koristno, da govorimo čim bolj enotno in skupno govorico. Ozki strankarsko volilni interesi preveč podrejajo odnose do drugih političnih formacij, ker otezkoča nujno potrebno strnjenost navzven.
Polemika je sama na sebi pozitivna, dokler je usmerjena v to, da iskreno teži k razčiščevanju stališč. Če pa je prozorno strankarska, pozerska, bombastična, osebna, narcisoidna, ali da hoče biti duhovita za vsako ceno, potem more samo demoralizirati slovenskega človeka, ker ga še bolj zmede. Polemika je dobra takrat, kadar nudi resne, realne in objektivne alternative.
Cepitev naprednih sil na Tržaškem z ustanovitvijo Slovanske levice je sicer znak krize v delavskem gibanju, toda je utvara, da bo ta korak krizo rešil. Slabosti v delavskih strankah, kjer pozitivna načelna stališča do slovenske manjšine ne zadobijo vedno ustrezajočih konkretnih oblik in posegov, je treba premagovati v strankah samih. Izstopati iz strank ali iz kroga njihovih simpatizerjev in sprožiti frontalni boj proti strankam samim, pomeni – kakor je lahko ta trditev paradoksalna – umikati se iz bojnega polja. Škoda bi bilo, da bi skupina okrog Slovenske levice, za katero ne dvomimo, da je zavzeta za slovensko stvar, ki pa šteje tudi ljudi, ki jim je nedvomno do tega, da se ustvarijo tudi pravičnejši odnosi med ljudmi, bila zaradi železne politične logike jutri spričo pomanjkanja maneverskega prostora, potisnjena na najbolj desno stran spektruma slovenskega političnega življenja. Nevarni znaki tega pomikanja, so se pokazali že med zadnjo volilno kampanjo.
Sram nas je, da moramo iz leta v leto ugotavljati, da nekateri šolniki, ki poučujejo na slovenskih šolah, še vedno pošiljajo svoje otroke v italijansko šolo. Kako je to kvarno vplivalo v preteklosti na vpis v slovensko šolo in kako kvarno vpliva šedanes, ni treba posebej dokazovati.
Če smo govorili prej o tem, kako smo Slovenci v Italiji razccpljeni glede tega, kako naj pridemo najprej do vseh naših pravic, tako se ne, ali zelo malo, razlikujemo v tem, katere so naše temeljne zahteve.
Mislimo, da je prav, da ravno ob priliki, ko zboruje manjšinska organizacija, kot je naša, ponovimo te zahteve, ki jih Slovenci v Italiji postavljamo.
Predvsem je treba za nas ustvariti tako stanje, da bomo narodno zaščiteni in tako postali enakopravni državljani na vseh toriščih. To pomeni, da je treba v celoti uresničiti omenjeni koncept, ki sta ga razvijala demokrščanska politika Coloni in predvsem Piccoli, ki je nanizal nekaj principov v ugotovitev glede manjšin na splošno.
Ni mogoče preprečiti asimilacije brez zaščitnih norm v prid manjšine. Saj že sama zaščita pomeni varstvo pred uničenjen, pred asimilacijo. Če Piccoli zagovarja, da mora italijanska država v odnosu do južnotirolskih Nemcev uresničiti načela o ravnanju z manjšinami, potem je samo po sebi umevno, da morajo biti načela le ena in jih je treba uveljaviti do vseh manjšin enako brez kakršnekoli razlike. In če sledimo nadaljnjim mislim Piccolija,z vsakodnevno prakso uveljavljanja načel, nam bo šlo v zavest, da se počutimo v državi kot doma; razumemo pa že danes in k temu s svojimi močmi tudi prispevamo, da je bodočnost Evrope in sveta v rušenju meja v klasičnem pomenu besede in da smo za sodelovanje ter nam ni do jalovih protestov, temveč da težimo samo za tem, da dosežemo naše pravice.
V duhu teh načel je treba pristopiti k problemom beneških Slovencev, tako glede najosnovnejših ukrepov v narodnem torišču, kako z gospodarskimi posegi, zato da se prepreči izseljevanje, ki je zavzelo že vznemirljive dimenzije v nepopravljivo škodo etničnim značilnostim tamkajšnjih krajev.
Uveljaviti je treba do potankosti vse določbe Posebnega statuta. Zaradi tega je nujno potrebno, da državne, deželne, pokrajinske, občinske in druge javnopravne ustanove izdajo javno sporočilo, da imajo vsi državljani tržaške province pravico, napisati vloge v slovenskem jeziku; odpraviti tiste zakone, ki prepovedujejo na sodiščih slovenski jezik, sprejeti nove zakone in izpopolniti obstoječo zakonodajo z namenom, da se manjšina zaščiti, do kraja izpeljati ukrepe v zvezi s slovensko šolo, predvsem z ustanovitvijo slovenskega strokovnega zavoda tehnične in gospodarske smeri v Trstu in slovenskega tehničnega zavoda industrijske smeri v Trstu; zahteva po teh zavodih je še posebej potrebna zaradi krčenja obdelovalne zemlje in temu sledeče nujnosti, da se slovenski mladini da možnost strokovne izobrazbe.
Uveljaviti je treba načelo o pravilnem zastopstvu v vseh javnih službah; sprejeti zakon, ki bo omogočal Slovencem, da si bodo z enostavnim postopkom pridobili nasilne spremenjene priimke; zagotoviti pisanja krajevnih imen v slovenskem jeziku; priznati diplome jugoslovanskih univerz in srednjih šol. Za vse te ukrepe naj v duhu obvez predsednika Berzantija da pobudo dežela.
Pri tem podpiramo zahtevo, da se sprejme zakon za ustanovitev parlamentarne študijske komisije za vprašanja slovenske manjšine in predlog, da se na tržaški univerzi ustanovi stolica za slovenski jezik, ki pa absolventov ne bo mogla usposobiti za poučevanje slovenščine na slovenskih srednjih šolah, prav tako podpiramo predlog, da se tudi na novoustanovljeni fakulteti za jezike v Vidmu ustanovi podobna stolica z istimi omejitvami.
Zaključiti je treba z razlastitvami in izdelati regionalne urbanistične načrte, ki bodo zasnovani na varovanju vseh značilnosti krajine in arhitekture, toda v skladu z interesi in potrebami prebivalstva. Če že gremo Evropi nasproti in ker meja poteka v velikem delu po ozemlju, ki je po vseh značilnostih enako na obeh straneh, naj bo načrtovanje vsklajeno in enovito za celotno regijo ne glede na mejo.
Kmetijstvu v okolici Gorice in predvsem Trsta, ki je bilo doslej pastorka v gospodarstvu, zaradi česar je zašlo v tako krizo, je treba omogočiti razvoj z ustvarjanjem osnovnih pogojev z gradnjo cest in napeljavo vodovodov in drugimi ukrepi ter s krediti pod ugodnimi pogoji, da se bo lahko preusmerilo v intenzivne panoge, predvsem vrtnarstvo, cvetličarstvo, vinogradništvo in živinorejo.
Slovenskemu gospodarstvu je treba povrniti vsaj del tistega, česar ga je fašizem oropal. Poslovanje slovenskih denarnih zavodov na Tržaškem in Goriškem je še vedno teritorialno omejeno, z inozemstvom pa je vsem, razen enega zavida povsem onemogočeno.
Deleža Furlanija-Julijska krajina se ne more izmikati obveznostim do slovenskega prebivalstva in se omejevati na nekatera področja ukrepanja in celo odklanjati zahtevo, naj da pobudo vladi, naj se porazdelijo pristojnosti med deželo in državo v pogledu manjšinske zaščite.
Podpore slovenskim organizacijam iz javnih sredstev so v zadnjih letih izdatnejše, toda morajo biti tolikšne, da bo v polni meri omogočeno njihovo delo. Italijanske organizacije dobivajo razen državne in deželnih prispevkov, tudi podpore velikih državnih podjetij. Tako so slovenske organizacije dvakrat zapostavljene. Ko se delno urejuje položaj Slovenskega gledališča ponavljamo zahtevo po podržavljenju slovenske glasbene šole.
Po londonskem sporazumu je bil Prosvetni dom na Opčinah vrnjen Slovencem. Neizpolnjena je še obveza glede svetoivanskega Narodnega doma, ki jo je treba končno izvesti. Oba doma sta malone v neuporabnem stanju, zaradi česar ostane tudi izpolnjna obveza brez učinka, kakršen je bil mišljen ob dogovoru izpred 14 let. Oba doma je treba usposobiti, da bosta služila svojemu namenu, kar pa je mogoče samo z javnimi sredstvi.
Dolinska občina bo narodnostno močno prizadeta zaradi gradnje velike tovarne motorjev. Da se ta udarec ublaži, je treba iz javnih sredstev tam zgraditi Kulturni dom.
Sodobni svet in družbena misel iščeta podobo človeka, ki bo odražala njegovo svobodno osebnost, sproščenost in samozavest. Pot do tega cilja pa mora peljati prek trganja tradicionalnih družbenih spon, z ustvarjanjem občutka neogroženosti in varnosti ter hmmanega odnosa družbe do posameznika.
V začetku tega poročila smo poudarili, kako v zadnjem času slovenski človek pri nas v množični obliki, v manifestacijah kaže svojo narodno pripadnost. Kvalitetno spremembo, torej bistven korak naprej, bomo dosegli, ko bo vsak posamezni Slovenec ob vsaki priliki svojo narodno pripadnost manifestiral.
Višanje vpisov v slovensko šolo je že prvi znak tega procesa, toda tudi tu nismo še zdaleč dosegli stopnje, ki bi bila odraz naše številčne moči.
Problem osvobojevanja človeka je danes prisoten v vseh družbenih ureditvah in, naravno, prisotna je težnja po enakopravnosti narodov, narodnih skupin, ras in tudi malih držav.
Tudi nesvobodni in ne povsem enakopravni narodi in narodnostne skupine nočejo biti več objekt, predmet, o katerem drugi odločajo. Želijo sami odločati o sebi, hočejo sami, v skladu s svojimi interesi postavljati zahteve, pristajati ali nepristajati na ukrepe, ki so v zvezi z njihovimi narodnimi koristmi. Postati hočejo subjekt.
Pri nas je bilo v zadnjih letih mnogo govora o tem, kako in po kakšni poti lahko Slovenci v Italiji postanemo subjekt. Ta pojem ni bil v večini primerov postavljen na pravo mesto, ker so bili strankarsko politični interesi in prestižni momenti močnejši od objektivne potrebe, da vloga subjekta v naših razmerah dobi zadovoljivo obliko in vsebino.
Naša zveza se je prav od zadnjega našega zasedanja sem trudila, da bi prispevala k razčiščenju tega vprašanja, predvsem glede tega, kdo naj slovensko manjšino predstavlja, da lahko nastopi kot subjekt. Naša zveza nima nobenih posebnih političnih interesov razen tega, da prispevamo, da naša manjšina postaja vsak dan bolj enakopravna in da ji zagotovimo obstoj. Zaradi tega nismo obremenjeni z dnevnimi strankarskimi in volilnimi interesi, kar nam daje najboljše možnosti, da smo bolj objektivni.
Naših stališč nekateri niso dobro razumeli in marsikdo nas ni hotel razumeti. Drugi so naše besede jemali za priložnostne in so podcenjevali naše napore v tej smeri; zanxü tega so nekateri naši sklepi šli mimo pozornosti tistih, ki so sicer za podobne pobude občutljivi.
Mislimo, da danes ni nobenega dvoma več, da morajo slovensko manjšino navzven predstavljati samo Slovenci, toda kdo so ti?
Že pred dvema letoma smo na tem mestu ugotavljali, da pri nas ni tako enostavno kot na Južnem Tirolskem. Stranke, za katero bi bili vsi Slovenci, pri nas ni in ob neizpremenjenih razmerah tudi ne bo. In tu se začenjajo težave.
Če listamo po dokumentih leta nazaj, ugotavljamo, da je bilo nekaj resolucij in pisem sprejetih in podpisadh od vseh strank, ki vključujejo Slovence, in slovenskih organizacij. Zadnja leta so v tem pogledu bolj jalova. Razen skupnega Šolskega odbora, ki je tudi preživljal krizo in je ni še povsem prebolel ter stališč do beneških Slovencev, ni nobenega organiziranega dogovarjanja med strankami in organizacijami glede slovenskih problemov.
Ali smo postali bolj nestrpno in bolj razdvojeni ter zato neodgovorni?
Mislimo, da je nekaj tega, treba pa je ta pojav pripisati tudi novim razmeram, ki so nastale v političnem življenju v zadnjih letih.
V prejšnjem obdobju je bil odnos uradnih in odgovornih političnih krogov odločno nasproten slovenski manjšini in zaradi tega popolnoma gluh za razreševanje naših zadev. Logično je bilo torej, da smo bili vsi Slovenci – sicer politično razdvojeni – v opoziciji, razen redkih priložnostnih izjem. V teh razmerah je bilo laže najti skupno stališče za skupno nastopanje, čeprav vemo, da tudi to ni bilo brez težav.
Kriza v notranjem življenju države, ki je nastala zaradi nezadovoljstva in pritiska naprednih sil in temu sledeča vključitev naprednejših tokov v odločanje v politiki, postopno zbliževanje med Jugoslavijo in Italijo, odprta meja in vedno večja medsebojna gospodarska odvisnost obmejnih področij, vse to je povzročilo, da so na nas začeli gledati nekoliko drugače. Vzdušje se je začelo spreminjati in je nastal tak položaj, da so nekatere stranke s slovenskimi pripadniki presodile, da lahko sodelujejo z nekaterimi dotedanjimi vladnimi strankami v prepričanju, da bodo tako pripomogle tudi k hitrejšemu reševanju naših zadev.
Znotraj slovenske manjšine na Tržaškem in na Goriškem je s tem nastal nov položaj. En del Slovencev je prek svojih strank zastopan v vladni večini, drugi del je ostal v opozociji. Težave za skupno nastopanje so se začele tu in so se povečale ob očitni želji, da bi samo ena politična organizacija, ki jopodpira manjši del Slovencev, osvojila slovensko zastopstvo.
Danes je kvalificirano zastopstvo slovenske manjšine prav tako potrebno, kot je bilo v preteklosti. V današnjem političnem vzdušju, ko moramo Slovenci ob vsaki priliki terjati, da se besede glede upravičenosti naših zahtev in obljube spremene v dejanje, je poleg obstoja takega zastopstva in koordiniranega dela med organizacijami potrebna tudi njegova stalnost in elastičnost, saj ni dvoma, da je zastopstvo potrebno v prvi vrsti, da v imenu Slovencev nastopa pred osređnjimi in lokalnimi oblastmi. Čimbolj je zastopstvo rcprezentativno, temmanj izigravanj bo mogočih.
V juniju 1967 je naš izvršni odbor zavzel stališče, da bi zastopstvo moralo biti sestavljeno iz slovenskih pripadnikov KPI, PSI, SS, PSIUP in zastopnikov SKGZ. Če danes vključimo v seznam še zastopnike političnih organizacij, ki samostojno nastopajo na volitvah, kot sta SDZ v Gorici in KD v Videmski pokrajini,potem ne more nihče oporekati načelnosti teh stališč.
Saj je vsakomur, ki količkaj pozna naše politične razmere, jasno, da si ne more nobena politična stranka ali formacija lastiti monopola glede zastopstva Slovencev. Mnogo je poti, ki vodijo k istemu cilju, potrebno pa je, da se nekje združijo.
Obstaja tudi dober predlog, po katerem naj bi zastopstvo sestavljali Slovenci – izvoljeni predstavniki in zastopniki SKGZ.
Toda, eno so načelna stališča in želje, drugo pa, kaj je mogoče v danih razmerah storiti. Vzroki za težave so bili delno navedeni zgoraj, delno pa obstajajo v nesprejemljivem diskriminacijskem stališču vladajočih političnih krogov, da bodo ovirali učinkovitost take slovenske delegacije, ki bi bila sestavljena tudi iz ljudi iz določenih političnih strank.
SKGZ se bo še naprej trudila, da bi prišlo do najustreznejše rešitve, toda čuti tudi odgovornost, da vsaj začasno ne bo za vsako ceno vztrajala izključno na eni rešitvi, ampak bo iskala tudi drugih poti, in sicer takih, ki bi še vedno zagotavljala zadovoljivo raprezemtativnost in s tem tudi spodbijale diskriminacijo Slovenci si ne moremo namreč za dolgo časa dovoljevati razkošja, da ne bi bili prisotni tam, kamor nas ugodni trenutek kliče, če ngčemo zamuditi prilik in s tem pridobitev.
Izhajajoč iz te zaskrbljenosti, je na omenjeni seji izvršnega odbora bila sprejeta alternativna rešitev, po kateri naj bi se zastopstvo levice in vsedržavnih strank združilo v SKGZ. V tej obliki je SKGZ dvakrat nastopila, ne sicer pred političnimi oblastmi v državi, ampak pred predstavniki matične dežele v Rimu in v Ljubljani, kar naj bi bila tudi politična priprava za glavno nalogo.
Dobro se zavedamo, da do danes ni SKGZ bila politično zadosti reprezentativna, kar gotovo ni samo njena krivda. Upamo, da je prodrlo spoznanje v vseh delavskih strankah, da jim SKGZ s svojim obstojem in dejavnostjo ne samo ničesar ne jemlje, ampak da je dragocena dopolnjevalka njihovega dela in izpopolnjevalka načelnih stališč, ki so jüidelavske stranke sprejele glede slovenske manjšine v Italiji.
Današnje zasedanje glavnega sveta je dobra prilika, da napravimo dobršen korak naprej glede reprezentativnosti. Če pa stvar danes še ni povsem zrela, bo izvršni odbor pozneje lahko izkoristil možnost, da s kooptiranjem to doseže.
V zadnjih dveh letih je bilo iz interesiranih slovenskih krogov mnogo pripomb, ali bolje, utemeljevanj zakaj SKGZ ne more biti soudeležena v slovenskem zastopstvu. Sklicevanje na pravni red zakriva preveč prozorne politične cilje, da bi ga morali jemati resno v poštev.
Že v začetku tega poglavja je bilo omenjeno, .kako sodobni svet išče svobodni izraz človeka. V tem iskanju ni prav nič zbirčen in ne spoštuje ustaljenih poti, če so preveč vijugaste in ne pripeljêonikamor. Tako pride do novih in originalnih oblik in do novih protagonistov. (cannabisbudcans.com) Zakaj bi si Slovenci sami ovirali, da bi po novih poteh preje prišli do cilja? Saj jih politična praksa v Italiji uvaja in jih podtajnik KD Piccoli zagovarja.
Nadaljnje odrekanje soudeležbe SKGZ v predstavništvo, ki je med drugim, tudi stališče tistih krogov, ki ne žele, da bi se slovenska manjšina predstavila kot subjekt, bi pomenilo,ob diskriminacijskih stališčih do drugih političnih skupin istih vladajočih krogov, podrediti se večji ali manjši njihovi volji, da za manjšino kaj storijo.
Ne moremo si predstavljati, da bo mogel kdo še naprej podpirati in zagovarjati taka škodljiva stališča, če se zaveda škodljivih posledic za slovensko manjšino v Italiji.
So ugovori, da ustvarja razlika med SKGZ, ki ni volilna formacija in Slovensko skupnostjo, ki nastopa na volitvah, določene težave, ker lahko SS udeležbo v zastopstvo pod svojim imenom lahko izkorišča v volilne namene. Tudi to težavo lahko prebrodimo, s tem da so člani zastopstva iz SKGZ označeni s funkcijo v Zvezi, če so izvoljeni predstavniki pa še, na kateri listi so bili izvoljeni. Seveda bi morali temu prilagoditi številčno razmerje predstavništva in bi se morali vsi, brez izjeme, obvezati, da svoje udeležbe v zastopstvu ne bodo izkoriščali v strankarske in volilne namene.
Na podlagi novega zakona o tolmačih na sodiščih, so bili predkratkim imenovani prvi tolmači za slovenski jezik pri tržaškem: prizivnem sodišču. Ta zakon nas ne zadovoljuje in je samo bled nadomestek tistega, kar bi moralo biti uveljavljeno po Posebnem statutu in 6.členu ustave in 3.člena deželnega statuta. Kljub temu bi bilo zgrešeno, če se pravice, da pred sodiščem govorimo v slovenskem jeziku, ne bi posluževali. Če se za to pravico borimo, potem je v praksi tudi izvajamo, čeprav je okrnjena. Tudi to bo pripomoglo, da bomo dosegli kar želimo.
Na Tržaškem nam je po Posebnem statutu priznana pravica, da napišemo vloge v slovenskem jeziku. Marsikdo ima v tem pogledu grenke izkušnje, toda je tudi res, da mnogi uradm sprejemajo slovenske vloge. Zakaj ne bi tega posplošili in s tem dokazovali, da hočemo enakopravnost slovenskega jezika? In končno, zakaj je na tržaški občini prevajalni urad? Mar samo zato, da prevaja županove proglase za zgornjo okolico?
Zahtevajmo povsod, da pišejo naše priimke in osebna imena po slovenskem pravopisu, ki mora postati edina uradna in ne prevodljiva oblika.
Dajajmo svojim otrokom imena, ki bodo sama po sebi odražala, da je otrok Slovenec. Ob tujih imenih, ki jih srečujemo v izvestjih slovenskih šol se ne bi zaustavljali, če ne bi ta pojav zavzel vznemirljivih razsežnosti, ki odražajo spogledljivost in neosnovano prepričanje, da bo tuje ime otroku odpiralo vrata, ki so nam Slovencem bila doslej zaprta.
Če hočemo dvigniti slovenski gospodarski potencial, moramo sami Slovenci tudi pogledati malo vase in poiskati naše šibke točke ter jih izločiti. Predvsem moramo premagati globoko zakoreninjeno nezaupanja do svojega soseda in sonarodnjaka, ko gre za pobude za združevanje na zadružni ali podobni osnovi. Ni nobenega dvoma, da bodo naši kmetje premagali krizo v živinoreji, pa tudi v drugih panogah z zadružnimi oblikami. Podobni problemi so tudi v drobni trgovini in v obrti. Obe Kmečki zvezi in Slovensko gospodarsko združenje bodo lahko mnogo prispevali k omiljenju predsodkov in nezaupanja.
Ne moremo reči, da so pri nas neugodna tla za vključitev v trgovsko ali industrijsko operativo. Škoda bi bilo, če bi pri Slovencih prevladovala težnja, da je najbolje, če se spravijo v zavetje. Vemo namreč, da ni med nami malo sposobnih ljudi, ki bi se lahko spustili na nekoliko tvegano samostojno dejavnost, ki pa more roditi zadoscenje in ustvariti nova delovna mesta za druge Slovence.
Slovenska kulturno gospodarska zveza ne dela v lahkih razmerah. To smo omenili že v uvodu tega poročila. Na zadnjem zasedanju smo govorili o odprtosti naše organizacije in o težnji, da o naših problemih razpravlja in odloča čim več ljudi. Zaradi tega so bile komisije razmeroma številne in samostojne v odločanju. Kljub temu nismo dosegli vseh zaželenih uspehov, ki jih je, seveda, treba pripisati predvsem objektivnim težavam, pa tudi naših slabosti ne smemo pri tem zamolčati.
Da bi premagali vsaj del objektivnih težav, smo pred kratkim sklenili, da ustanovimo Slovenski inštitut, ki bi služil nam in drugim v vsakodnevnem boju za naše pravice, hkrati bi ta inštitut moral organizirano povezovati manjšinski znanstveni potencial z inštituti, muzeji in drugimi znanstvenimi ustanovami v Sloveniji.
Zaradi tehtnosti se nam zdi, da je treba v tem poročilu omeniti razpravo o naši kulturni politiki, ki smo jo del časa imeli v kulturni komisiji. Mnenja so bila v nekaterih stvareh različna predvsem glede odnosa med članicami – kulturnimi organizacijami in Zvezo in v zvezi s tem, ali ima Zveza usmerjevalno-ideološko nalogo.
Ni bilo pa nobene razlike o sledečih principih, na katerih naj sloni naša kulturna politika: naš glavni cilj je narodno-obrambni; naša kultura mora biti napredna ter povezana na kulturno tradicijo, ki izhaja iz narodnoosvobodilnega boja, hkrati pa je treba imeti pozitivni odnos do vsega kulturnega ustvarjanja pri nas; naša kultura se mora razvijati v nenehnem kontaktu s kulturnim razvojem v matični deželi ter ostati njen nedeljiv in sestavni del; kulturo je treba posredovati najširši množici, zaradi tega je treba odvreči razne predsodke do novih oblik, v katerih se kultura danes izraža; truditi se moramo, da bodo italijanski sodržavljani spoznavali našo kulturo v funkciji mosta med obema narodoma in tudi v funkciji samoobrambe; vložiti večje napore v ustvarjanju enotnega slovenskega.kulturnega prostora s pobudami in pritiskom na osrednje slovenske kulturne in prosvetne dejavnike; pomagati mladini, da najde pravo obliko kulturnega izživljanje v skladu z njeno odprto narodnoobrambno potjo, ki si jo je izbrala v skladu z objektivnimi razmerami; vplivati na to, da se bo italijanska šola s slovenskim učnim jezikom spremenila v manjšinske kadrovsko šolo.
Pri uresničevanju vseh teh načel bo moral igrati odločilno vlogo tisk, in sicer Primorski dnevnik, ki si ga želimo boljšega, bolj modernega in bogatejšega ter nov mesečnih, ki bo zapolnil praznino v slovenskem tisku predvsem kot delni protiutež poplavi zapeljivih italijanskih revij.
Slovenskemu športu moramo nuditi vsestransko pomoč, ker je šport važna konponenta pri mobilizaciji in aktivizaciji slovenske mladine. V enaki meri mora biti prisotna skrb za taborniško organizacijo, ki končno premaguje nekajletno krizo. Pomembnost njene vzgojne vloge merimo lahko po tem, da mnogi njeni bivši člani prevzemajo bremena in odgovornost v drugih manjšinskih organizacijah.
Članice SKGZ so nenadomestljive organizatorke, vzgojiteljice velikega števila naših ljudi. SKGZ si je z načelnostjo, z resnostjo in borbenostjo pridobila v slovenskem javnem življenju pa tudi v vsem prostoru, kjer živimo, ugledne in priznano mesto predvsem kot borka za obstoj in razvoj slovenske manjšine. Premalo smo pa storili, da bi jo sleherni slovenski človek pri nas pobliže spoznal. Naša Zveza nima prilike, kakršno imajo volilne formacije, da bi med volilno kampanjo, pa tudi sicer, razpredla kapilarno informiranje o tem, kaj smo, kakšne cilje imamo, predvsem pa, kaj delamo in kaj smo storili. Mnogokrat smo mislili, da je bistveno to, da je nekaj storjenega. Te zmote smo se večkrat zavedali in smo tudi večkrat sklepali, da je treba delo in uspehe naše Zveze bolj popularizirati. Vsekakor bo naša naloga, da to slabost v prihodnosti popravimo.
SKGZ mora tudi v bodoče razvijati, poglabljati in propagirati misel, da je pravično ravnanje z narodnimi manjšinami bistven del prave demokracije tudi s tem, da se sestaja in razpravlja o teh vprašanjih z vsemi strankami, ki imajo posluh za ta vprašanja, slovenskimi političnimi formacijami v Italiji ter s sorodnimi organizacijami, predvsem z Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem in z Italijansko Unijo za Istro in Reko. V trajnih stikih s Socialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije, pa tudi Hrvatske, vežejo SKGZ trajne veze, ki jih bo v bodočnosti še bolj poglabljala.
Vedno smo verovali, tudi v najhujših dneh, ko je izgledalo, da nas bodo sovražne sile izbrisale s te zemlje, da nevihta in nasilje preide, narod, ljudstvo pa ostane, če hoče. Danes, ob spremenjenih, toda kljub temu še težkih razmerah, nimamo razloga, da ne bi z velikim optimizmom gledali v bodočnost. Človeštvo podira krivične odnose med ljudmi, bori se proti krivicam. V njegovo zavest je prodrlo prepričanje, da bo moral svet sloneti na pravici, enakopravnosti in človeških odnosih. V državi kjer živimo, se sile demokracije počasi in vztrajno krepijo in njihov vpliv na javno življenje postaja iz dneva v dan večji. Ponosni smo, da matična domovina postaja zaradi pravičnih družbenih odnosov, ki jih ustvarja zaradi dosledne zvestobe načelom socializma, humanizma in zaradi bujne rasti dosežkov duha in dela, vedno bolj ugledna in bogata. Ves svet, ne glede na kontinente in meje, postaja čedalje bolj med seboj odvisen, kar občutimo prav mi, ki živimo na meji.
Vse to nam vpliva prepričanje in upanje, da gremo nasproti časom, v katerih bo osrednja pozornost usmerjena na človeka in njegovo srečo. In ker smo ljudje, bomo morali biti tudi mi, danes pripadniki še neenakopravne manjšine, deležni te človekove sreče.
Trst, 15. decembra 1968
Predsedniško poročilo
Boris Race
Polagamo obračun dvoletnega dela naše organizacije. Poročila bodo skušala prikazati, kaj so organi naše zveze v tem času storili. Delegati bodo na podlagi poročil in svojih izkušenj izrekli svoje mnenje in presodili uspešnost ali neuspešnost našega dela.
Gotovo je bilo marsikaj storjenega in tudi mnogo truda vloženega. Tudi sodbo o tem ali je bilo vse, kar smo storili, prav, naj izrečejo delegati.
Takoj v začetku pričujočega poročila je treba poudariti, da se vsi, ki smo imeli v tem obdobju večje ali manjše odgovornosti v naši organizaciji, zavedamo, da nismo storili vsega, kar bi bilo treba in da nismo izpolniti vseh pričakovanj svojih članjc in slovenskega človeka pri nas. Res je pa tudi, da moramo upoštevati razmere, v katerih delamo.
Boj za naše pravice ni več take enostaven, kakor je bil nekdaj, ko smo stali za okopi in izstreljevali zahteve, protistrel je bila pa odklonitev. Fronta se je zapletla, zato je tudi orožje zastarelo. Mi vsi,vse politične in manjšinske organizacije, so v težavah, ker ne morejo biti kos zahtevam dneva. Načelna stališča so nam več kot znana. In to je zadostovalo za tiste časa, kadar so nam vse od kraja odklanjali. Zatakne se pa danes, ko je treba izdelati podrobne zahteve, proučiti vso zakonodajo, predlagati in utemeljiti spremembe zakonov, podrobno poznati ustroj in delovanje vseh javnih uradov, zasledovati tekočo zakonodajo in svetovati vsem, ki se jih tiče, kako naj izrabijo določila in olajšave, ki jih posamezni zakoni vsebujejo itd. Nenehno je treba vzdrževati stike na vse strani, da se organizacija po eni strani ne izolira, po drugi strani pa da se izrabijo vse priložnosti. Mnogo je tudi organizacijskega dela in vzdrževanja stikov s članicami ter jim pomagati po svojih močeh.
Javno manjšinsko delo je pri nas prostovoljno, to se pravi, da ga človek opravlja poleg poklicnega dela. Na splošno se je življenje skompliciralo in človeka bolj zaposluje, izčrpava ter ga drži v večji živčni napetosti. Vse to je ovira za delo vseh organizacij in niti naša zveza niti njene članice niso izjema.
Mar mora manjšina prevzemati vse breme za zbiranje dokumentacije in statistik, za študijsko in raziskovalno delo v manjšinski problematiki? Kako naj manjšina z lastnimi šibkimi gmotnimi možnostmi omogoči proučevanje gospodarskih pojavov, kmetijskega področja, turizma, urbanizma, toponomatiske, zakonodajo in vseh drugih torišč, ki zadevajo Slovence?
Vsega tega manjšina ne more sama opraviti. Če obstaja res pripravljenost, da se naše zadeve rešujejo, se mora vse to delo vršiti z javnimi sredstvi, drugače so vse obljube s strani orgovornih funkcionarjev manj kot polovične.
Na zahtevo komunističnih svetovalcev je bil ustanovljen urad za manjšinske zadeve pri predsedstvu deželnega sveta. Ne poznamo niti programa njegovega dela, niti njegove dejavnosti. Tršaški in goriški socialisti so sprejeli resolucijo o osnovnih zahtevah glede slovenske manjšine v Italiji, v kateri zahtevajo ustanovitev parlamentarne študijske komisije za vprašanja narodne manjšine v vseh treh pokrajinah. Mislimo, da ni primerno, da se tu izrečemo, kako naj bi si ta dva organa razdelila delo glede proučevanja naših zadev, o tem se je treba pogovoriti. Nujno je, da breme za to delo prevzame javna uprava in da bodo vanj vključeni predvsem slovenski strokovnjaki.
Sodimo, da je bil tak uvod k poročiloma o delu naše zveze ter njenih članic potreben, da bodo delegati lahko objektivneje sodili njeno delo.
Kot manjšinska organizacija, ki ima v svojem programu ohranitev naše narodnostne skupnosti in boj za njene pravice, je prav, da si ob naših zborovanjih najprej zastavimo vprašanje, kaj se je v minulem dvoletnem obdobju pri nas zgodilo, kar pobliše zadeva našo manjšino v Italiji.
Slika ima, podobno kot vsak pogled nazaj, svetle in temne strani.
Ker so bile v uvodu omenjene nekatere težave ki zadevajo same temelje našega delovanja, bo morda prav, če naštejemo zdaj svetlejše strani.
Kakor je bilo ugotovljeno že pred dvema letoma, si je slovenska šola opomogla po hudih udarcih, ki so jo dvajset let neusmiljeno bíli. Mnogo je bilo napisanega, točnega, netočnega in intendencioznega o vzrokih za tako skokovito padanje vpisa v slovensko šolo v povojnih letih. Ni bila izrečena še zadnja beseda o tem pojavu. Sloneti bo morala namreč na znanstveni analizi, česar pa še nimamo. Mislimo pa, da imamo zadosti dokazov in vsakdanjih izkušenj, da je glavni vzrok za ta pojav gospodarski, politični in moralni pritisk na slovenske starše. V drugačnem primeru si tudi ne bi mogli razlagati, zakaj se je padec vpisov pred leti v Trstu, sedaj pa tudi v Gorici zaustavil in da vpisi celo naraščajo. To pripisujemo lahko le dejstvu, da takega pritiska, pa tudi takih skrbi za kruh danes ni več, kot so bile še pred leti.
Združitev dveh idejno sorodnih prosvetnih organizacij v Slovensko prosvetno zvezo in resničnih dveh kmečkih organizacij na Tržaškem v Kmečko zvezo moramo šteti tudi med visoko aktivne postavke. Obe združitvi pomenita zmago zavesti, da mora narodna samoobramba premagati politične razlike, strankarske in volilne interese, ker je v kulturni dejavnosti in v obrambi gospodarskega manjšinskega potenciala največ stičnih točk, ki omogočajo združevanje na širši in celo najširši osnovi. To je naš človek še dolgo časa sam spoznal in je instinktivno lomil ovire, ki so v zadnjih letih postajale iz dneva v dan šibkejše. Ob tej priliki moramo pohvaliti tiste, ki so se na obeh straneh že leta trudili, da do združitve pride. Združitev aktivnih sil je že rodila plodove in je upravičeno pričakovanje, da bo bodočnost potrdila koristnost tega dejanja. Na Goriškem je spodbudno zbližanje prosvetnih društev povezanih v SPZ in društev katoliške smeri.
V isto kategorijo spada tudi močno oživljena dejavnost in večja prisotnost Slovenskega gospodarskega združenja v iskanju novih poti za razreševanje splošnih gospodarskih problemov na vsem področju, kjer prebivamo Slovenci. Prav tako izhaja iz Slovenskega gospodarskega združenja več pobud za ohranitev in okrepitev slovenske gospodarske moči.
V ta okvir spada tudi napor Primorskega dnevnika, ki v zadnjem času redno izhaja na najmanj šestih straneh, kar predstavlja precejšnjo gmotno žrtev in še večjo požrtvovalnost ter prizadevnost njegovih urednikov.
Večjo samozavest in željo, da poudarjeno manifestira svojo narodno pripadnost, je v zadnjem času slovenski človek pri nas dokazoval tudi z množično udeležbo na raznih manifestacijah. Pri tem je prišla do izraza predvsem volja, da hoče to pripadnost tudi ohraniti ob zgledovanju na zgodovinske vzore in tradicije, predvsem pa na narodnoosvobodilno borbo, ki je bila za nas Slovence v zgodovini najbolj junaška oblika boja za narodno ohranitev.
S tem v zvezi moramo postaviti v prvo vrsto veličastno partizansko zborovanje v Bazovici julija 1967, letošnjo doberdobsko proslavo stoletnice ustanovitve kmečkih čitalnic in 25-letnice vstaje primorskega ljudstva, pa tudi veliko manifestacijo ob odkritju kraške hiše in ob kraški ohceti v Velikem Repnu.
Veliko število Prešernovih proslav, jubilejnih proslav ustanovitve posameznih čitalnic, šol in društev, proslava obletnice razpusta mladinskih društev in drugih prireditev, vsako leto uspešnejša kmetijska razstava pa tudi v velikem stilu zasnovana pustna povorka, vse to so znaki očitnega poudarjenja volje, da hočemo Slovenci ostati zvesti svojemu narodu.
Pred dvema letoma smo ugotovili, da naša mladina manifestira svojo narodno pripadnost z intenzivno in mnošično športno dejavnostjo. Prijetno je, če moramo danes poudariti, da ni bila to muha enodnevnica. Res ni bilo letos množičnih športnih nastopov slovenske mladine, zato pa so se športne organizacije utrdile, kvaliteta dvignila in so se veliki napori usmerili v gradnjo športnih naprav, po večini iz lastnih sredstev.
Beneški Slovenci so v tem času dvakrat imeli v gosteh Slovensko gledališče. V vsej žalostni zgodovini, ko jim ni bila in jim še ni povsem priznana pripadnost slovenskemu narodu, niso naši bratje v Beneški Sloveniji imeli še prilike z odra slišati slovensko besedo. Zaradi tega je prvo posredovanje žie umetniške besede važna prelomnica v njihovem nacionalnem življenju, kar so tudi sami potrdili z množično udeležbo. V zavesti slovenskega človeke teh revnih in zapuščenih dolin se tudi s tem počasi zbuja prepričanje, da njihov zaničevan in prepovedan jezik ni samo za domačo rabo, ampak da je sposoben misli in čustva izrašati enako lepo, bogato in vsestransko, kakor jezik večjih narodov. Važno je tudi, da so v oktobru letos preprosti naši ljudje iz nadiških dolin pogumno pred televizijsko kamero in s tem pred vsemi televizijskimi gledalci vse Italije povedali, da so slovenske narodnosti. Tudi novi verski list beneškıhSlovenoev in novoustanovljene slovenske organizacije beneških izseljencev v Švici nas upravičeno navdajajo z upanjem, da čas prebujenja prihaja, kljub velikanskim oviram, ki jih bodo morali še premagati. V teh težavnih naporih bo njihova akcija slonela tudi na izjavi, ki jo je v tem pogledu dal predsednik A.Berzanti v deželnem svetu, da deželni odbor ne zanika, da žive občani slovenskega jezika, razen na Tržaškem in Goriškem, tudi v drugih predelih dežele in da nikomur ne zanika priznanje pravio. Prav je torej, da so predstavniki beneških Slovencev v pismu predsedniku Berzantiju napovedali, da bodo postavili vrsto stvarnih zahtev.
O tem, kakšne so poti za razreševanje naših problemov, je bilo mnogo napisanega in izgovorjenega v zadnjem obdobju. Mnogo je bilo sprejemljivega, nekaj pa manj ali povsem nesprejemljivega. Toda, tudi to je znak stremljenja, da najdemo pot, kako priti čim prej do stanja, ko bomo enakopravni dršavljani in da se ohranimo.
Slovenci se čedalje bolj uveljavljajo kot ustvarjalni dejavnik v delavskih strankah. Zaradi tega rastejo njihova pomembnost, ugled in avtonomija ter vedno bolj v praksi uresničujejo načelna stališča, oblikujejo konkretne zahteve ter iščejo najprimernejšo pot v boju za naše pravice. S tem v zvezi moramo omeniti izvolitev slovenskega poslanca na listi KPI, uveljavljanje Slovencev v lokalnih upravah, številne resolucije KPI glede slovenskih problemov, vztrajno postavljanje zahtev izvoljenih predstavnikov KPI, PSI in PSIUP in resolucijo tršaške in goriške federaoije PSI ter njena obrazložitev na zadnjem kongresu v Rimu o tem, katera vprašanja Slovencev v Italiji je treba rešiti.
Slovenska skupnost kot manjšinska in politična organizacija je tudi prispevala tako s svojimi posegi, kot s pogajanji skupno s socialistično stranko, da so slovenska vprašanja prisotna v izvoljenih organih in da so nekateri odbori teh organov prevzeli nekaj obveznosti za rešitev določenih vprešanj. Opažamo pri Slovenski skupnosti v zadnjem času določene pozitivne premike v smislu, da ne vztraja več v vnaprejšnjem zanikanju pozitivne vloge, ki jo imajo delavske stranke pri reševanju naših vprašanj, prav tako mislimo, da prodira v politični koncept te grupacije večji realizem v zvezi s predstavništvom Slovencev. Oboje odpira možnosti za večjo strnjenost Slovencev pri nastopanju navzven.
Programski izjavi sedanjega tržaškega občinskega in pokrajinskega vodstva, v katerem sodelujeta Socialistična stranka in Slovenska skupnost, vsebujeta stališče do slovenske manjšine, po katerem naj bi bil odnos do nje tak, da omogoči vsklajen in civiliziran razvoj sožitja med občani italijanskega in slovenskega jezika, ki naj da pobudo za človeški razvoj manjšine z zaščito njenih zakonitih jezikovnih potreb in običajev. Razen tega sta se oba odbore obvezala, da bosta ukrepala v prid Slovencev, predvsem z ustanovitvijo prevajalnih uradov.
Predsednik Berzanti se je v že omenjeni programski izjavi obvezal, da bo odbor vztrajno zahteval od države, da sprejme primerne ukrepe za upravičena vprašanja, ki niso še bila popolnoma rešena in da se bo zavzemal za priznenje in uveljavljenje zakonitih pravic občanov slovenskega jezika, ki živijo v deželi.
Za revijo Trieste je podtajnik Krščanske demokracije, Flaminio Piccoli, ki velja v stranki za pomembno osebnost, napisal članek o južnotirolskem vprašanju, v katerem se zavzeme, da je treba odprta vprašanja Nemcev rešiti. Med drugim piše tudi sledeče: “Nočemo niti absorbirati niti asimilirati manjšine. Mislimo, da ni ta smoter zgodovinsko, kulturno in moralno upravičen. Nas niti ne zanima, če je bila podobna formulacija v OZN uporabljena. Manjšina ostaja sama sebi zvesta ne glede na to, ali to hočemo ali ne. Važno je predvsem to, da ji gre v zavest, de se počuti v državi kot doma in da začenja razumevati, da pot vodi v združevanje Evrope, in da se manjšina zaveda, da pravilna smer vodi prek sodelovanja in ne ločitve ter jalovih protestov”.
Tajnik Krščanske demokracije, Sergio Coloni, je v deželnem svetu julija letos dejal: “Poudarjam, da hočemo razvoj in ne asimilacijo slovenske manjšine, kajti za nas pomeni prisotnost manjšine obogatitev naše dežele”.
Z odprto mejo, mednarodnimi dogovori v okviru londonskega sporazuma in dobrimi odnošaji med Jugoslavijo in Italijo ter s postopnim razčiščevanjem odnosov med Slovenci na splošno, se vedno bolj utrjuje povezava med matičnim narodom in manjšino kot celoto.
To dejstvo z zadoščenjem ugotavljamo prav na zborovanju naše Zveze, ki se je v vsem času svojega obstoja skupaj s svojimi članicami trudila, da bi naša manjšina stkala čim več vezi z matico. Res je, da smo pri matici naleteli v tem pogledu na razumevanje in pobude. Ker pa sodimo, da ni še dosešena zašelena stopnja, smo se prav v zadnjem obdobju aktivneje zavzeli, da prodre v zavest Slovencev tu in onstran meje prepričanje, da meja ne sme predstavljati več ovire za še tesnejše njihovo povezovanje, predvsem v kulturi, pa tudi v drugih družbenih dejavnostih.
Beležimo še otipljive znake te široke akcije in smo prepričani, da bomo s skupnimi napori uspeli storiti še veliko na tem področju.
Delegacija Slovencev v Italiji, ki je v novembru letos obiskala predsednika Izvršnega sveta SR Slovenije, Staneta Kavčiča, predstavlja kljub nekaterim pomanjkljivostim glede sestave delegacije same, važen mejnik v odnosih med matičnim narodom in celotno manjšino. S tem obiskom je prišlo do izraza načelno stališče političnega vodstva matičnega naroda in lahko rečemo naroda kot celote, da velja enaka njegova skrb za vse pripadnike tistih delov lastnega naroda, ki žive izven matične države. Obisk je tudi manifestativno zaključil nekajletni proces, ki se je razvijal v tistih manjšinskih političnih organizacijah in krogih, ki so bili polemično ustrojeni do družbene ureditve v matični domovini in ki jih je privedel do spoznanja, da je kljub političnim in ideološkim razlikam, matični narod le eden in da je navezava nanj važen porok za obstoj manjšine.
Kakor nas morajo navdajati vsa navedena dejstva, izjave in obljube z optimizmom, tako moramo še močneje podčrtati vse tiste negativne strani, ki jih vsak posamezni Slovenec občuti vsak dan na lastni koši in ki so slejkoprej glavni predmet pozornosti slovenskih organizacij, izvoljenih slovenskih predstavnikov, javnih delavcev, tiska, naprednih gibanj in strank. Po drugi strani pa ne manjka negativnih pojavov v manjšini sami, ki slabijo naše napore.
Mnogim, pa tudi tistim pripadnikom večinskega naroda, ki jih imamo za odprte, ali so resnično odprti do naših vprašanj, včasih preseda, kadar naštevamo še nerešena vprašanja. Ker moramo ob vsaki priliki ponavljati iste stvari, nas imajo za neučakance, za nezadovoljneže, za maksimaliste, da hočemo biti priviligirani, da se delamo žrtve in podobno. Naj nam verjemejo, da nam je dvakrat neprijetno, ko te neše “molitvice” ponavljamo. Predvsem zaradi tega, ker niso neketere naše najosnovnejše pravice še uresničene in drugič, res ne bi radi, da bi nas imeli ze nepoboljšljive nezadovoljneže. Toda, naj nam v zvezi s tem naši kritiki odgovorijo same na eno vprašanje: Posebni statut Londonske spomenice je glede previc, ki bi jih morali uživati zelo jesen in precizen. In ta sporazum so predstavniki Republike Italije podpisali z obveznostjo, da ga bodo izpolnjevali. Od takrat je poteklo 14 let in še danes se razen malih izjem glede jezike, recimo, ne izvaja. In prav kar zadeva ustno in pismeno uporabo slovenskege jezika v odnosu do oblasti, je podrobno in nedvoumno formulirano v statutu. Mar nimamo tudi formalno pravico, če se ob vsaki priliki pritožujemo nad tem, da se te določbe ne izvajajo, ne glede na to, da sodi uporaba materinega jezika med najosnovnejše pravice naroda ali manjšin in bi že to zadostovalo, da ne prenehamo s stalnim postavljanjem te zahteve?
Čudimo se, de ni nerodno tistim, ki se ned nami zgražajo, da morajo venomer poslušati iste pritožbe, ki so formalno utemeljene in v popolnem skladu z naravnimi človeškimi postavami in tudi z republiško ustavo. Toda napad v obliki očitkov je najboljša obramba in zaradi tega ni čudno, če se stališča Slovencev večkrat zradikalizirajo.
V tržaški občini – da o drugih uradih in sodišču ne govorimo -, kjer bi moral slovenski jezik imeti že pred dobrimi desetimi leti enako pravico kot italijanski, je večina v občinskem svetu začela govoriti o Slovenci šele pred petimi leti, ko je bil ustanovljen prvi odbor levega centra. V tem času je bilo glede ustne uporabe slovenskege jezika nekej ukrenjenega v občinskih izpostavah zgornje okolice in v zgornji okolici sami, ustanovljen je bil tudi urad za prevajanje. Toda še letos se dogaja, da je ponekod na občini slovenski jezik tuji jezik, v uradih na splošno pa ni mogoče priti s slovenskim jezikom nikamor. Lahko pozdravljamo zatrjevanje tržaškega župana, da ima slovenska manjšine pravico zaščite, kakor to določa Posebni statut, toda ali naj uživemo le ob zadoščenju, da imamo pravico?
Morali se bomo vedno vračati na isto, dokler ne bo ta pravica uresničena do vseh podrobnosti in bomo zadovoljni kadar bo župan moral odgovarjati nacionalistični desnici, da imamo Slovenci pravico zaščite po londonskemu sporazumu.
Popolno nerazumevanje je za pravično zastopstvo Slovencev v javnih sodnih službah. Še vedno je premajhna udeležba v raznih imenovenih komisijah in odborih.
Beneški Slovenci še vedno ne uživajo nobene narodnostne pravice, razen tega, da ni več takih ovir za slovenske prireditve in da je ponekod omogočeno bogoslužje v slovenskem jeziku. Organi oblasti pa še niso preneheli z odkritim in včasih izzivalnim podrobnim in sistematičnim registriranjem pojavov prebujevanja narodne zavesti beneških Slovencev v očitni težnji, de bi s pritiskom Benečane odvrnili od tega, da bi se javno proglašali za Slovence.
Kljub nekaterim ukrepom v zvezi z urejevanjem zadev slovenskega šolstva – pri tem je treba omeniti predvsem, sicer zapoznelo, ustanovitev Strokovnega zavoda v Gorici – je še mnogo odprtih vprašanj. Predvsem gre za še vedno neurejen in v mnogih primerih socialno nevzdržen položaj mnogih šolnikov, za končno ureditev položaja neketerih šol in izpopolnitev njihove mreže.
Razlaščevanje zemlje, ki je večinome last slovenskega kmeta ne Tržaškem, je zavzelo v zadnjih dveh letih obseg, ki nas navdaja z veliko skrbjo, ker jemlje slovenskemu človeku trajno dobrino, ki se z odškodninami v večini primerov spremeni v začasno in tako slabi njegovo gospodarsko moč, ki spada med temeljne komponente narodne ohranitve. Kruti posegi v slovensko podeželje spreminjajo njegov nacionalni značaj. Doslej so ta cilj sistematično zasledovali predvsem v zgornji okolici. Tudi zadnji posegi v dolinsko občino imajo delen prizvok načrtnosti, kljub nasprotnim zagotovilom, vsaj kar zadeva objektivne potrebe naseljevanja delovne sile, ki se bo po sili razmer izseljevala.
Pazljivo bomo morali zasledovati, kako bo potekala avtocesta pri Sovodnjah in zagotoviti garancije, če bo zgrajen jedrski pospeševelnik v Doberdobu.
Nihče ne more pričakovati, da bomo vsi Slovenci v zamejstvu enako mislili o ureditvi življenja in da bomo videli samo eno pot, po kateri bomo naša vprašanja reševali. Toda mislimo, da si le dovoljujemo preveč razkošja, ko kot neenakopravna narodne manjšine, ki se more boriti za svoj obstoj in za nekatere nejosnovnejše pravice, ne samo kopiramo politično heterogenost pri večinskem narodu, ki nacionalnih problemov ne pozna, ampak ga v politični razcepljenosti še prekašamo.
Še večje razkošje je, da stopajo v ospredje strankarsko politični interesi prev v zvezi s tistimi vprašanji, kjer bi bilo že naše splošno narodne interese najbolj koristno, da govorimo čim bolj enotno in skupno govorico. Ozki strankarsko volilni interesi preveč podrejajo odnose do drugih političnih formacij, ker otezkoča nujno potrebno strnjenost navzven.
Polemika je sama na sebi pozitivna, dokler je usmerjena v to, da iskreno teži k razčiščevanju stališč. Če pa je prozorno strankarska, pozerska, bombastična, osebna, narcisoidna, ali da hoče biti duhovita za vsako ceno, potem more samo demoralizirati slovenskega človeka, ker ga še bolj zmede. Polemika je dobra takrat, kadar nudi resne, realne in objektivne alternative.
Cepitev naprednih sil na Tržaškem z ustanovitvijo Slovanske levice je sicer znak krize v delavskem gibanju, toda je utvara, da bo ta korak krizo rešil. Slabosti v delavskih strankah, kjer pozitivna načelna stališča do slovenske manjšine ne zadobijo vedno ustrezajočih konkretnih oblik in posegov, je treba premagovati v strankah samih. Izstopati iz strank ali iz kroga njihovih simpatizerjev in sprožiti frontalni boj proti strankam samim, pomeni – kakor je lahko ta trditev paradoksalna – umikati se iz bojnega polja. Škoda bi bilo, da bi skupina okrog Slovenske levice, za katero ne dvomimo, da je zavzeta za slovensko stvar, ki pa šteje tudi ljudi, ki jim je nedvomno do tega, da se ustvarijo tudi pravičnejši odnosi med ljudmi, bila zaradi železne politične logike jutri spričo pomanjkanja maneverskega prostora, potisnjena na najbolj desno stran spektruma slovenskega političnega življenja. Nevarni znaki tega pomikanja, so se pokazali že med zadnjo volilno kampanjo.
Sram nas je, da moramo iz leta v leto ugotavljati, da nekateri šolniki, ki poučujejo na slovenskih šolah, še vedno pošiljajo svoje otroke v italijansko šolo. Kako je to kvarno vplivalo v preteklosti na vpis v slovensko šolo in kako kvarno vpliva šedanes, ni treba posebej dokazovati.
Če smo govorili prej o tem, kako smo Slovenci v Italiji razccpljeni glede tega, kako naj pridemo najprej do vseh naših pravic, tako se ne, ali zelo malo, razlikujemo v tem, katere so naše temeljne zahteve.
Mislimo, da je prav, da ravno ob priliki, ko zboruje manjšinska organizacija, kot je naša, ponovimo te zahteve, ki jih Slovenci v Italiji postavljamo.
Predvsem je treba za nas ustvariti tako stanje, da bomo narodno zaščiteni in tako postali enakopravni državljani na vseh toriščih. To pomeni, da je treba v celoti uresničiti omenjeni koncept, ki sta ga razvijala demokrščanska politika Coloni in predvsem Piccoli, ki je nanizal nekaj principov v ugotovitev glede manjšin na splošno.
Ni mogoče preprečiti asimilacije brez zaščitnih norm v prid manjšine. Saj že sama zaščita pomeni varstvo pred uničenjen, pred asimilacijo. Če Piccoli zagovarja, da mora italijanska država v odnosu do južnotirolskih Nemcev uresničiti načela o ravnanju z manjšinami, potem je samo po sebi umevno, da morajo biti načela le ena in jih je treba uveljaviti do vseh manjšin enako brez kakršnekoli razlike. In če sledimo nadaljnjim mislim Piccolija,z vsakodnevno prakso uveljavljanja načel, nam bo šlo v zavest, da se počutimo v državi kot doma; razumemo pa že danes in k temu s svojimi močmi tudi prispevamo, da je bodočnost Evrope in sveta v rušenju meja v klasičnem pomenu besede in da smo za sodelovanje ter nam ni do jalovih protestov, temveč da težimo samo za tem, da dosežemo naše pravice.
V duhu teh načel je treba pristopiti k problemom beneških Slovencev, tako glede najosnovnejših ukrepov v narodnem torišču, kako z gospodarskimi posegi, zato da se prepreči izseljevanje, ki je zavzelo že vznemirljive dimenzije v nepopravljivo škodo etničnim značilnostim tamkajšnjih krajev.
Uveljaviti je treba do potankosti vse določbe Posebnega statuta. Zaradi tega je nujno potrebno, da državne, deželne, pokrajinske, občinske in druge javnopravne ustanove izdajo javno sporočilo, da imajo vsi državljani tržaške province pravico, napisati vloge v slovenskem jeziku; odpraviti tiste zakone, ki prepovedujejo na sodiščih slovenski jezik, sprejeti nove zakone in izpopolniti obstoječo zakonodajo z namenom, da se manjšina zaščiti, do kraja izpeljati ukrepe v zvezi s slovensko šolo, predvsem z ustanovitvijo slovenskega strokovnega zavoda tehnične in gospodarske smeri v Trstu in slovenskega tehničnega zavoda industrijske smeri v Trstu; zahteva po teh zavodih je še posebej potrebna zaradi krčenja obdelovalne zemlje in temu sledeče nujnosti, da se slovenski mladini da možnost strokovne izobrazbe.
Uveljaviti je treba načelo o pravilnem zastopstvu v vseh javnih službah; sprejeti zakon, ki bo omogočal Slovencem, da si bodo z enostavnim postopkom pridobili nasilne spremenjene priimke; zagotoviti pisanja krajevnih imen v slovenskem jeziku; priznati diplome jugoslovanskih univerz in srednjih šol. Za vse te ukrepe naj v duhu obvez predsednika Berzantija da pobudo dežela.
Pri tem podpiramo zahtevo, da se sprejme zakon za ustanovitev parlamentarne študijske komisije za vprašanja slovenske manjšine in predlog, da se na tržaški univerzi ustanovi stolica za slovenski jezik, ki pa absolventov ne bo mogla usposobiti za poučevanje slovenščine na slovenskih srednjih šolah, prav tako podpiramo predlog, da se tudi na novoustanovljeni fakulteti za jezike v Vidmu ustanovi podobna stolica z istimi omejitvami.
Zaključiti je treba z razlastitvami in izdelati regionalne urbanistične načrte, ki bodo zasnovani na varovanju vseh značilnosti krajine in arhitekture, toda v skladu z interesi in potrebami prebivalstva. Če že gremo Evropi nasproti in ker meja poteka v velikem delu po ozemlju, ki je po vseh značilnostih enako na obeh straneh, naj bo načrtovanje vsklajeno in enovito za celotno regijo ne glede na mejo.
Kmetijstvu v okolici Gorice in predvsem Trsta, ki je bilo doslej pastorka v gospodarstvu, zaradi česar je zašlo v tako krizo, je treba omogočiti razvoj z ustvarjanjem osnovnih pogojev z gradnjo cest in napeljavo vodovodov in drugimi ukrepi ter s krediti pod ugodnimi pogoji, da se bo lahko preusmerilo v intenzivne panoge, predvsem vrtnarstvo, cvetličarstvo, vinogradništvo in živinorejo.
Slovenskemu gospodarstvu je treba povrniti vsaj del tistega, česar ga je fašizem oropal. Poslovanje slovenskih denarnih zavodov na Tržaškem in Goriškem je še vedno teritorialno omejeno, z inozemstvom pa je vsem, razen enega zavida povsem onemogočeno.
Deleža Furlanija-Julijska krajina se ne more izmikati obveznostim do slovenskega prebivalstva in se omejevati na nekatera področja ukrepanja in celo odklanjati zahtevo, naj da pobudo vladi, naj se porazdelijo pristojnosti med deželo in državo v pogledu manjšinske zaščite.
Podpore slovenskim organizacijam iz javnih sredstev so v zadnjih letih izdatnejše, toda morajo biti tolikšne, da bo v polni meri omogočeno njihovo delo. Italijanske organizacije dobivajo razen državne in deželnih prispevkov, tudi podpore velikih državnih podjetij. Tako so slovenske organizacije dvakrat zapostavljene. Ko se delno urejuje položaj Slovenskega gledališča ponavljamo zahtevo po podržavljenju slovenske glasbene šole.
Po londonskem sporazumu je bil Prosvetni dom na Opčinah vrnjen Slovencem. Neizpolnjena je še obveza glede svetoivanskega Narodnega doma, ki jo je treba končno izvesti. Oba doma sta malone v neuporabnem stanju, zaradi česar ostane tudi izpolnjna obveza brez učinka, kakršen je bil mišljen ob dogovoru izpred 14 let. Oba doma je treba usposobiti, da bosta služila svojemu namenu, kar pa je mogoče samo z javnimi sredstvi.
Dolinska občina bo narodnostno močno prizadeta zaradi gradnje velike tovarne motorjev. Da se ta udarec ublaži, je treba iz javnih sredstev tam zgraditi Kulturni dom.
Sodobni svet in družbena misel iščeta podobo človeka, ki bo odražala njegovo svobodno osebnost, sproščenost in samozavest. Pot do tega cilja pa mora peljati prek trganja tradicionalnih družbenih spon, z ustvarjanjem občutka neogroženosti in varnosti ter hmmanega odnosa družbe do posameznika.
V začetku tega poročila smo poudarili, kako v zadnjem času slovenski človek pri nas v množični obliki, v manifestacijah kaže svojo narodno pripadnost. Kvalitetno spremembo, torej bistven korak naprej, bomo dosegli, ko bo vsak posamezni Slovenec ob vsaki priliki svojo narodno pripadnost manifestiral.
Višanje vpisov v slovensko šolo je že prvi znak tega procesa, toda tudi tu nismo še zdaleč dosegli stopnje, ki bi bila odraz naše številčne moči.
Problem osvobojevanja človeka je danes prisoten v vseh družbenih ureditvah in, naravno, prisotna je težnja po enakopravnosti narodov, narodnih skupin, ras in tudi malih držav.
Tudi nesvobodni in ne povsem enakopravni narodi in narodnostne skupine nočejo biti več objekt, predmet, o katerem drugi odločajo. Želijo sami odločati o sebi, hočejo sami, v skladu s svojimi interesi postavljati zahteve, pristajati ali nepristajati na ukrepe, ki so v zvezi z njihovimi narodnimi koristmi. Postati hočejo subjekt.
Pri nas je bilo v zadnjih letih mnogo govora o tem, kako in po kakšni poti lahko Slovenci v Italiji postanemo subjekt. Ta pojem ni bil v večini primerov postavljen na pravo mesto, ker so bili strankarsko politični interesi in prestižni momenti močnejši od objektivne potrebe, da vloga subjekta v naših razmerah dobi zadovoljivo obliko in vsebino.
Naša zveza se je prav od zadnjega našega zasedanja sem trudila, da bi prispevala k razčiščenju tega vprašanja, predvsem glede tega, kdo naj slovensko manjšino predstavlja, da lahko nastopi kot subjekt. Naša zveza nima nobenih posebnih političnih interesov razen tega, da prispevamo, da naša manjšina postaja vsak dan bolj enakopravna in da ji zagotovimo obstoj. Zaradi tega nismo obremenjeni z dnevnimi strankarskimi in volilnimi interesi, kar nam daje najboljše možnosti, da smo bolj objektivni.
Naših stališč nekateri niso dobro razumeli in marsikdo nas ni hotel razumeti. Drugi so naše besede jemali za priložnostne in so podcenjevali naše napore v tej smeri; zanxü tega so nekateri naši sklepi šli mimo pozornosti tistih, ki so sicer za podobne pobude občutljivi.
Mislimo, da danes ni nobenega dvoma več, da morajo slovensko manjšino navzven predstavljati samo Slovenci, toda kdo so ti?
Že pred dvema letoma smo na tem mestu ugotavljali, da pri nas ni tako enostavno kot na Južnem Tirolskem. Stranke, za katero bi bili vsi Slovenci, pri nas ni in ob neizpremenjenih razmerah tudi ne bo. In tu se začenjajo težave.
Če listamo po dokumentih leta nazaj, ugotavljamo, da je bilo nekaj resolucij in pisem sprejetih in podpisadh od vseh strank, ki vključujejo Slovence, in slovenskih organizacij. Zadnja leta so v tem pogledu bolj jalova. Razen skupnega Šolskega odbora, ki je tudi preživljal krizo in je ni še povsem prebolel ter stališč do beneških Slovencev, ni nobenega organiziranega dogovarjanja med strankami in organizacijami glede slovenskih problemov.
Ali smo postali bolj nestrpno in bolj razdvojeni ter zato neodgovorni?
Mislimo, da je nekaj tega, treba pa je ta pojav pripisati tudi novim razmeram, ki so nastale v političnem življenju v zadnjih letih.
V prejšnjem obdobju je bil odnos uradnih in odgovornih političnih krogov odločno nasproten slovenski manjšini in zaradi tega popolnoma gluh za razreševanje naših zadev. Logično je bilo torej, da smo bili vsi Slovenci – sicer politično razdvojeni – v opoziciji, razen redkih priložnostnih izjem. V teh razmerah je bilo laže najti skupno stališče za skupno nastopanje, čeprav vemo, da tudi to ni bilo brez težav.
Kriza v notranjem življenju države, ki je nastala zaradi nezadovoljstva in pritiska naprednih sil in temu sledeča vključitev naprednejših tokov v odločanje v politiki, postopno zbliževanje med Jugoslavijo in Italijo, odprta meja in vedno večja medsebojna gospodarska odvisnost obmejnih področij, vse to je povzročilo, da so na nas začeli gledati nekoliko drugače. Vzdušje se je začelo spreminjati in je nastal tak položaj, da so nekatere stranke s slovenskimi pripadniki presodile, da lahko sodelujejo z nekaterimi dotedanjimi vladnimi strankami v prepričanju, da bodo tako pripomogle tudi k hitrejšemu reševanju naših zadev.
Znotraj slovenske manjšine na Tržaškem in na Goriškem je s tem nastal nov položaj. En del Slovencev je prek svojih strank zastopan v vladni večini, drugi del je ostal v opozociji. Težave za skupno nastopanje so se začele tu in so se povečale ob očitni želji, da bi samo ena politična organizacija, ki jopodpira manjši del Slovencev, osvojila slovensko zastopstvo.
Danes je kvalificirano zastopstvo slovenske manjšine prav tako potrebno, kot je bilo v preteklosti. V današnjem političnem vzdušju, ko moramo Slovenci ob vsaki priliki terjati, da se besede glede upravičenosti naših zahtev in obljube spremene v dejanje, je poleg obstoja takega zastopstva in koordiniranega dela med organizacijami potrebna tudi njegova stalnost in elastičnost, saj ni dvoma, da je zastopstvo potrebno v prvi vrsti, da v imenu Slovencev nastopa pred osređnjimi in lokalnimi oblastmi. Čimbolj je zastopstvo rcprezentativno, temmanj izigravanj bo mogočih.
V juniju 1967 je naš izvršni odbor zavzel stališče, da bi zastopstvo moralo biti sestavljeno iz slovenskih pripadnikov KPI, PSI, SS, PSIUP in zastopnikov SKGZ. Če danes vključimo v seznam še zastopnike političnih organizacij, ki samostojno nastopajo na volitvah, kot sta SDZ v Gorici in KD v Videmski pokrajini,potem ne more nihče oporekati načelnosti teh stališč.
Saj je vsakomur, ki količkaj pozna naše politične razmere, jasno, da si ne more nobena politična stranka ali formacija lastiti monopola glede zastopstva Slovencev. Mnogo je poti, ki vodijo k istemu cilju, potrebno pa je, da se nekje združijo.
Obstaja tudi dober predlog, po katerem naj bi zastopstvo sestavljali Slovenci – izvoljeni predstavniki in zastopniki SKGZ.
Toda, eno so načelna stališča in želje, drugo pa, kaj je mogoče v danih razmerah storiti. Vzroki za težave so bili delno navedeni zgoraj, delno pa obstajajo v nesprejemljivem diskriminacijskem stališču vladajočih političnih krogov, da bodo ovirali učinkovitost take slovenske delegacije, ki bi bila sestavljena tudi iz ljudi iz določenih političnih strank.
SKGZ se bo še naprej trudila, da bi prišlo do najustreznejše rešitve, toda čuti tudi odgovornost, da vsaj začasno ne bo za vsako ceno vztrajala izključno na eni rešitvi, ampak bo iskala tudi drugih poti, in sicer takih, ki bi še vedno zagotavljala zadovoljivo raprezemtativnost in s tem tudi spodbijale diskriminacijo Slovenci si ne moremo namreč za dolgo časa dovoljevati razkošja, da ne bi bili prisotni tam, kamor nas ugodni trenutek kliče, če ngčemo zamuditi prilik in s tem pridobitev.
Izhajajoč iz te zaskrbljenosti, je na omenjeni seji izvršnega odbora bila sprejeta alternativna rešitev, po kateri naj bi se zastopstvo levice in vsedržavnih strank združilo v SKGZ. V tej obliki je SKGZ dvakrat nastopila, ne sicer pred političnimi oblastmi v državi, ampak pred predstavniki matične dežele v Rimu in v Ljubljani, kar naj bi bila tudi politična priprava za glavno nalogo.
Dobro se zavedamo, da do danes ni SKGZ bila politično zadosti reprezentativna, kar gotovo ni samo njena krivda. Upamo, da je prodrlo spoznanje v vseh delavskih strankah, da jim SKGZ s svojim obstojem in dejavnostjo ne samo ničesar ne jemlje, ampak da je dragocena dopolnjevalka njihovega dela in izpopolnjevalka načelnih stališč, ki so jüidelavske stranke sprejele glede slovenske manjšine v Italiji.
Današnje zasedanje glavnega sveta je dobra prilika, da napravimo dobršen korak naprej glede reprezentativnosti. Če pa stvar danes še ni povsem zrela, bo izvršni odbor pozneje lahko izkoristil možnost, da s kooptiranjem to doseže.
V zadnjih dveh letih je bilo iz interesiranih slovenskih krogov mnogo pripomb, ali bolje, utemeljevanj zakaj SKGZ ne more biti soudeležena v slovenskem zastopstvu. Sklicevanje na pravni red zakriva preveč prozorne politične cilje, da bi ga morali jemati resno v poštev.
Že v začetku tega poglavja je bilo omenjeno, .kako sodobni svet išče svobodni izraz človeka. V tem iskanju ni prav nič zbirčen in ne spoštuje ustaljenih poti, če so preveč vijugaste in ne pripeljêonikamor. Tako pride do novih in originalnih oblik in do novih protagonistov. Zakaj bi si Slovenci sami ovirali, da bi po novih poteh preje prišli do cilja? Saj jih politična praksa v Italiji uvaja in jih podtajnik KD Piccoli zagovarja.
Nadaljnje odrekanje soudeležbe SKGZ v predstavništvo, ki je med drugim, tudi stališče tistih krogov, ki ne žele, da bi se slovenska manjšina predstavila kot subjekt, bi pomenilo,ob diskriminacijskih stališčih do drugih političnih skupin istih vladajočih krogov, podrediti se večji ali manjši njihovi volji, da za manjšino kaj storijo.
Ne moremo si predstavljati, da bo mogel kdo še naprej podpirati in zagovarjati taka škodljiva stališča, če se zaveda škodljivih posledic za slovensko manjšino v Italiji.
So ugovori, da ustvarja razlika med SKGZ, ki ni volilna formacija in Slovensko skupnostjo, ki nastopa na volitvah, določene težave, ker lahko SS udeležbo v zastopstvo pod svojim imenom lahko izkorišča v volilne namene. Tudi to težavo lahko prebrodimo, s tem da so člani zastopstva iz SKGZ označeni s funkcijo v Zvezi, če so izvoljeni predstavniki pa še, na kateri listi so bili izvoljeni. Seveda bi morali temu prilagoditi številčno razmerje predstavništva in bi se morali vsi, brez izjeme, obvezati, da svoje udeležbe v zastopstvu ne bodo izkoriščali v strankarske in volilne namene.
Na podlagi novega zakona o tolmačih na sodiščih, so bili predkratkim imenovani prvi tolmači za slovenski jezik pri tržaškem: prizivnem sodišču. Ta zakon nas ne zadovoljuje in je samo bled nadomestek tistega, kar bi moralo biti uveljavljeno po Posebnem statutu in 6.členu ustave in 3.člena deželnega statuta. Kljub temu bi bilo zgrešeno, če se pravice, da pred sodiščem govorimo v slovenskem jeziku, ne bi posluževali. Če se za to pravico borimo, potem je v praksi tudi izvajamo, čeprav je okrnjena. Tudi to bo pripomoglo, da bomo dosegli kar želimo.
Na Tržaškem nam je po Posebnem statutu priznana pravica, da napišemo vloge v slovenskem jeziku. Marsikdo ima v tem pogledu grenke izkušnje, toda je tudi res, da mnogi uradm sprejemajo slovenske vloge. Zakaj ne bi tega posplošili in s tem dokazovali, da hočemo enakopravnost slovenskega jezika? In končno, zakaj je na tržaški občini prevajalni urad? Mar samo zato, da prevaja županove proglase za zgornjo okolico?
Zahtevajmo povsod, da pišejo naše priimke in osebna imena po slovenskem pravopisu, ki mora postati edina uradna in ne prevodljiva oblika.
Dajajmo svojim otrokom imena, ki bodo sama po sebi odražala, da je otrok Slovenec. Ob tujih imenih, ki jih srečujemo v izvestjih slovenskih šol se ne bi zaustavljali, če ne bi ta pojav zavzel vznemirljivih razsežnosti, ki odražajo spogledljivost in neosnovano prepričanje, da bo tuje ime otroku odpiralo vrata, ki so nam Slovencem bila doslej zaprta.
Če hočemo dvigniti slovenski gospodarski potencial, moramo sami Slovenci tudi pogledati malo vase in poiskati naše šibke točke ter jih izločiti. Predvsem moramo premagati globoko zakoreninjeno nezaupanja do svojega soseda in sonarodnjaka, ko gre za pobude za združevanje na zadružni ali podobni osnovi. Ni nobenega dvoma, da bodo naši kmetje premagali krizo v živinoreji, pa tudi v drugih panogah z zadružnimi oblikami. Podobni problemi so tudi v drobni trgovini in v obrti. Obe Kmečki zvezi in Slovensko gospodarsko združenje bodo lahko mnogo prispevali k omiljenju predsodkov in nezaupanja.
Ne moremo reči, da so pri nas neugodna tla za vključitev v trgovsko ali industrijsko operativo. Škoda bi bilo, če bi pri Slovencih prevladovala težnja, da je najbolje, če se spravijo v zavetje. Vemo namreč, da ni med nami malo sposobnih ljudi, ki bi se lahko spustili na nekoliko tvegano samostojno dejavnost, ki pa more roditi zadoscenje in ustvariti nova delovna mesta za druge Slovence.
Slovenska kulturno gospodarska zveza ne dela v lahkih razmerah. To smo omenili že v uvodu tega poročila. Na zadnjem zasedanju smo govorili o odprtosti naše organizacije in o težnji, da o naših problemih razpravlja in odloča čim več ljudi. Zaradi tega so bile komisije razmeroma številne in samostojne v odločanju. Kljub temu nismo dosegli vseh zaželenih uspehov, ki jih je, seveda, treba pripisati predvsem objektivnim težavam, pa tudi naših slabosti ne smemo pri tem zamolčati.
Da bi premagali vsaj del objektivnih težav, smo pred kratkim sklenili, da ustanovimo Slovenski inštitut, ki bi služil nam in drugim v vsakodnevnem boju za naše pravice, hkrati bi ta inštitut moral organizirano povezovati manjšinski znanstveni potencial z inštituti, muzeji in drugimi znanstvenimi ustanovami v Sloveniji.
Zaradi tehtnosti se nam zdi, da je treba v tem poročilu omeniti razpravo o naši kulturni politiki, ki smo jo del časa imeli v kulturni komisiji. Mnenja so bila v nekaterih stvareh različna predvsem glede odnosa med članicami – kulturnimi organizacijami in Zvezo in v zvezi s tem, ali ima Zveza usmerjevalno-ideološko nalogo.
Ni bilo pa nobene razlike o sledečih principih, na katerih naj sloni naša kulturna politika: naš glavni cilj je narodno-obrambni; naša kultura mora biti napredna ter povezana na kulturno tradicijo, ki izhaja iz narodnoosvobodilnega boja, hkrati pa je treba imeti pozitivni odnos do vsega kulturnega ustvarjanja pri nas; naša kultura se mora razvijati v nenehnem kontaktu s kulturnim razvojem v matični deželi ter ostati njen nedeljiv in sestavni del; kulturo je treba posredovati najširši množici, zaradi tega je treba odvreči razne predsodke do novih oblik, v katerih se kultura danes izraža; truditi se moramo, da bodo italijanski sodržavljani spoznavali našo kulturo v funkciji mosta med obema narodoma in tudi v funkciji samoobrambe; vložiti večje napore v ustvarjanju enotnega slovenskega.kulturnega prostora s pobudami in pritiskom na osrednje slovenske kulturne in prosvetne dejavnike; pomagati mladini, da najde pravo obliko kulturnega izživljanje v skladu z njeno odprto narodnoobrambno potjo, ki si jo je izbrala v skladu z objektivnimi razmerami; vplivati na to, da se bo italijanska šola s slovenskim učnim jezikom spremenila v manjšinske kadrovsko šolo.
Pri uresničevanju vseh teh načel bo moral igrati odločilno vlogo tisk, in sicer Primorski dnevnik, ki si ga želimo boljšega, bolj modernega in bogatejšega ter nov mesečnih, ki bo zapolnil praznino v slovenskem tisku predvsem kot delni protiutež poplavi zapeljivih italijanskih revij.
Slovenskemu športu moramo nuditi vsestransko pomoč, ker je šport važna konponenta pri mobilizaciji in aktivizaciji slovenske mladine. V enaki meri mora biti prisotna skrb za taborniško organizacijo, ki končno premaguje nekajletno krizo. Pomembnost njene vzgojne vloge merimo lahko po tem, da mnogi njeni bivši člani prevzemajo bremena in odgovornost v drugih manjšinskih organizacijah.
Članice SKGZ so nenadomestljive organizatorke, vzgojiteljice velikega števila naših ljudi. SKGZ si je z načelnostjo, z resnostjo in borbenostjo pridobila v slovenskem javnem življenju pa tudi v vsem prostoru, kjer živimo, ugledne in priznano mesto predvsem kot borka za obstoj in razvoj slovenske manjšine. Premalo smo pa storili, da bi jo sleherni slovenski človek pri nas pobliže spoznal. Naša Zveza nima prilike, kakršno imajo volilne formacije, da bi med volilno kampanjo, pa tudi sicer, razpredla kapilarno informiranje o tem, kaj smo, kakšne cilje imamo, predvsem pa, kaj delamo in kaj smo storili. Mnogokrat smo mislili, da je bistveno to, da je nekaj storjenega. Te zmote smo se večkrat zavedali in smo tudi večkrat sklepali, da je treba delo in uspehe naše Zveze bolj popularizirati. Vsekakor bo naša naloga, da to slabost v prihodnosti popravimo.
SKGZ mora tudi v bodoče razvijati, poglabljati in propagirati misel, da je pravično ravnanje z narodnimi manjšinami bistven del prave demokracije tudi s tem, da se sestaja in razpravlja o teh vprašanjih z vsemi strankami, ki imajo posluh za ta vprašanja, slovenskimi političnimi formacijami v Italiji ter s sorodnimi organizacijami, predvsem z Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem in z Italijansko Unijo za Istro in Reko. V trajnih stikih s Socialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije, pa tudi Hrvatske, vežejo SKGZ trajne veze, ki jih bo v bodočnosti še bolj poglabljala.
Vedno smo verovali, tudi v najhujših dneh, ko je izgledalo, da nas bodo sovražne sile izbrisale s te zemlje, da nevihta in nasilje preide, narod, ljudstvo pa ostane, če hoče. Danes, ob spremenjenih, toda kljub temu še težkih razmerah, nimamo razloga, da ne bi z velikim optimizmom gledali v bodočnost. Človeštvo podira krivične odnose med ljudmi, bori se proti krivicam. V njegovo zavest je prodrlo prepričanje, da bo moral svet sloneti na pravici, enakopravnosti in človeških odnosih. V državi kjer živimo, se sile demokracije počasi in vztrajno krepijo in njihov vpliv na javno življenje postaja iz dneva v dan večji. Ponosni smo, da matična domovina postaja zaradi pravičnih družbenih odnosov, ki jih ustvarja zaradi dosledne zvestobe načelom socializma, humanizma in zaradi bujne rasti dosežkov duha in dela, vedno bolj ugledna in bogata. Ves svet, ne glede na kontinente in meje, postaja čedalje bolj med seboj odvisen, kar občutimo prav mi, ki živimo na meji.
Vse to nam vpliva prepričanje in upanje, da gremo nasproti časom, v katerih bo osrednja pozornost usmerjena na človeka in njegovo srečo. In ker smo ljudje, bomo morali biti tudi mi, danes pripadniki še neenakopravne manjšine, deležni te človekove sreče.